Skoraj pet desetletij je dom opravljal pomembno vlogo socialne ustanove, ki je mladim pripadnikom slovenske manjšine v Italiji omogočala šolanje v materinem jeziku. V tem pogledu je bil dom izredno pomemben pri ohranjanju čuta pripadnosti slovenskemu narodu, posebno če upoštevamo, da je sprejemal tudi otroke in mladostnike iz videmske pokrajine, kjer ni bilo slovenskih šol. Poleg didaktične pomoči in primernih bivalnih pogojev je dom nudil gojencem kulturno hrano v obliki pevskih vaj, priprav na recitatorske nastope, zaključne prireditve in nastope. Kakovost in količina dejavnosti je tako narasla, da so gojenci in gojenke nastopali tudi na prireditvah v mestu, zlasti v dvorani Pri zlatem pajku. V sedemdesetih letih je dijaški dom doživel neke vrste proporod in postal pravo žarišče mladinskega dogajanja na Goriškem. Dijaki in dijakinje so prevzeli večjo odgovornost v domskem življenju, predvsem pri organizaciji kulturnih in športnih dejavnosti. Dom je svoja vrata odprl tudi zunanjim mladinskim organizacijam, tabornikom RMV ter Mladinskemu krožku. Športno društvo Dom se je porodilo v domu in z njim se je začela razvijati košarka. V poletnih mesecih je zunanje igrišče gostilo vsako leto turnirje v odbojki in košarki. Takrat je bil dijaški dom središče Slovencev, ki so živeli v mestu. Ker se je v začetku devetdesetih let, zaradi spremenjenega družbeno-ekonomskega stanja družin in porajanja novih zahtev in potreb študirajoče mladine število gojencev znatno znižalo, se je vodstvo doma odločilo, da dejavnost preusmeri iz vzgojno-varstvene v vzgojno-izobraževalno. Dom kot internat je bil zato zaprt, staršem pa je bila zagotovljena bogata ponudba storitev, od popoldanskega varstva s prevozom iz šol in kosilom do raznovrstnih izobraževalnih tečajev. Število gojencev se je postopoma začelo iz leta v leto večati, v zadnjih letih se je število ustalilo na približno 80 gojencev.
