11/12/2021
https://www.dnevnik.si/1042978872?fbclid=IwAR1FILt2W8vAnTXrpeOdcyNDbZ6czXJVslHWY0opr4E3YU5Ky-3JpaX4dj8
Moj sin ne govori, čeprav je redko tiho. Komunicira s smehom in kriki, s tišino, s pogledom, včasih prisrčno zarenči. Potegne me za rokav, me objame, nerodno poboža. Prinese jabolko, če je lačen, kozarec, če je žejen. Rad ima sladkarije. Včasih prinese plenico, kadar ga je treba previti.
Ne vem, kaj razmišlja in kako se počuti, razen prek nebesedne komunikacije. Ne vem, kaj od tega, kar mu govorimo, razume. Verjetno vseeno več, kakor si upam misliti. Vsaj tako verjamem. In upam.
Vidim ga, kako gleda okoli sebe, opazuje predmete, ljudi, se odziva. Neznansko rad lista knjige in revije. Včasih so časopisi razmetani bolj na debelo, kakor zadnja leta pade snega. Ko se pripeljemo domov, prepozna ulico, se nakremži in noče iz avta. Še bi se vozil naokrog, med bežečimi podobami mest in narave.
Rad gleda obraze. Kadar je nagajiv, navihano gleda in se reži, ko čaka na odziv. Če se smejim, se smeji tudi on, kadar sem hud, se zresni.
Svet okoli sebe gleda, opazuje, bere.
Hodi v posebno šolo. Tam ga imajo radi, kot vse otroke. Skrbijo zanj, ga hranijo, preoblačijo, se z njim smejijo, ga potolažijo, skupaj pojejo in jejo. Slišim, da ima blazno rad učiteljičinega kuščarja. Šolsko osebje je nepopisno predano tem otrokom in delu z njimi.
Večina otrok tam komaj govori, nekateri sploh ne. Komunikacija se odvija zlasti prek mimike, pogledov. Pogled, obraz, nasmeh tem otrokom označujejo svet. So markacije, ki jim pomagajo iskati varnost, mirnost in stabilnost v svetu, ki ga vsekakor procesirajo bistveno drugače kot njihovi navadni vrstniki.
Ja, maske omejujejo širjenje virusa. Mi, navadni, lahko govorimo in se vseeno razumemo tudi prek te ovire, čeprav bistveno omejuje neverbalno komunikacijo. Ker vidimo širši kontekst, to sprejmemo, čeprav ni vedno znosno.
Zadnjič sem pred šolo videl fanta, ki so mu natikali masko, pa ni razumel, zakaj, niso mu znali razložiti, zakaj. Trgal si jo je z obraza.
Zadnje čase je tudi moj sin v stiski. Ne vem natanko, kaj ga tare. Ne more povedati. A zajtrkuje v joku, med jokom ga spremljam v šolo in v joku tudi zaspi.
Vse otroke ta pandemska situacija spravlja v hudo stisko, pa ne zaradi mask in tudi ne zaradi samotestiranja.
A tisti, ki nimajo besed, skozi masko enostavno ne zmorejo videti. Samo predstavljam si lahko, kako je videti svet brez osnovnih signalov. Ne vidijo nasmeha, ne vidijo izraza, skoraj tako je, kot bi živeli med kamni.
In kamne imajo tam, kjer ima večina srce, očitno tudi tisti, ki situacije ne zmorejo in nočejo misliti izven nepremišljenih in togih odlokov, tisti, ki ne zmorejo premisliti in prilagoditi ukrepov različnim skupinam glede na njihove specifične okoliščine.
Moj sin je star devet let, a ni običajen devetletnik.
Moj sin ne govori, čeprav je redko tiho. Komunicira s smehom in kriki, s tišino, s pogledom, včasih prisrčno zarenči. Potegne me za rokav, me objame, nerodno poboža. Prinese jabolko, če je lačen, kozarec, če je žejen. Rad ima sladkarije. Včasih prinese plenico, kadar ga je treba previti.
