16/09/2026
Osemdesetletnica bivaka na prevalu Globoko
Med številnimi dogodki v letošnjem jubilejnem letu, 130-letnici Soške podružnice Slovenskega planinskega društva in 80-letnici po drugi svetovni vojni nastalega Planinsko društvo Tolmin, so tudi taki, ki jih nismo posebej obeležili oziroma zanje pripravljali posebne počastitve. To še ne pomeni, da niso vredni zapisa, saj sodijo v bogato zgodovino planinstva na Tolminskem.
V nedeljo 8. septembra 1946, torej pred osemdesetimi leti, je na vojnih ruševinah obnovljeno društvo odprlo obnovljeno današnje zavetišče (bivak) na prevalu Globoko. O tem kot o prijetnem presenečenju, ki ga je pripravilo tolminsko planinsko društvo (takratna Podružnica Planinskega društva Slovenije Tolmin) poroča neznani avtor v reviji Gore in ljudje (1) in dodaja: »Ponosni smo, da smo prvo planinsko kočo v osvobojeni Primorski zgradili ravno tolminski puntarji.« O tem ponosu je pričal tudi na predvečer odprtja prižgan kres, ki je daleč naokoli oznanjal slavnostni dogodek. V obnovo je bilo vloženega veliko prostovoljnega dela. Gmotno je društvu pomagal del prostovoljnih prispevkov z junijskega planinskega tabora v Javorci, nekaj denarja pa je primaknila tudi tedanja oblast. V skromno, 3 x 4 metre veliko zidano stavbo z vgrajenim vzhodnim in južnim oknom so namestili pograde s slamo, mizo in klopi. Ponos, ki je ob tem preveval takratne člane društva, je bil posledica dejstva, da so bile Pečí (danes Bohinjsko-tolminski greben) ves čas italijanske okupacije in vojne legalno nedostopne.
Objekt, ki je bil v naslednjih letih zlasti v zimskem času izpostavljen surovim naravnim silam, je PD Tolmin večkrat popravljalo in obnavljalo, vse do današnje vzorne urejenosti. Težko bi ocenili, kolikokrat je nudil zavetje planincem, ki so se vanj zatekli ob nenadnih vremenskih preobratih ali med iskanjem poti v gosti megli.
Na različnih mestih smo že objavljali napačen podatek o odprtju zavetišča v letu 1947. Vse dvome pa razčisti omenjeni članek v takratnem glasilu slovenskih planincev Gore in ljudje leta 1946. K njemu lahko dodamo še pismo dr. Mitje Mikuža, ki je društvu posredoval kopijo slike ob odprtju, na katerem je bil prisoten. Njen avtor ni znan.
Društvo je ob koncu druge svetovne vojne podedovalo tudi opustošeno zidano stavbo na planini Razor, ki so jo do kapitulacije Italije uporabljali oficirji iz financarske kasarne v Tolminskih Ravnah. Od takrat dalje so razna obnovitvena, razširitvena, vzdrževalna in izboljševalna dela v Koča na planini Razor njeni okolici na planini Razor trajala do današnjega dne. A to je že druga zgodba Planinskega društva Tolmin, dediča nekdanje Soške podružnice SPD. Nedokončana je zahvaljujoč dolgoletnemu trudu številnih prostovoljcev. Naj nas tudi ta zapis opominja na njihov trajni prispevek.
Žarko Rovšček
___________________
1 Neznani avtor: Planinska kočica na sedlu „Globoko" pri Škrbini (Tolminsko) obnovljena. Gore in ljudje 1946-2, str. 215. Gre za v letih 1946 in 1947 preimenovano glasilo slovenskih planincev, Planinski vestnik.
