10/05/2026
Tina o tihem razkoraku med mirnim sedenjem na gugalnici in viharjem v glavi, ko telo prepozna znake bolezni še preden jih potrdijo izvidi. 🎗️
Danes sem zopet sedela na moji gugalnici pred hišo, zavita v najljubšo odejo, v rokah pa knjigo, ki jo trenutno berem. A branje mi tokrat ni steklo. Okolica je bila mirna, skoraj preveč mirna za misli, ki so se vrtale v meni. Gugalnica je rahlo škripala, zrak je bil hladen, jaz pa sem v glavi znova premlevala isto informacijo, ki sem jo slišala slab teden nazaj na pregledu. Izvidi krvi sicer niso bili katastrofalni, a moj zdaj že nadležen kašelj in rentgenska slika sta pokazala blag začetek pljučnice. Ja, v mojem telesu se spet nekaj začenja. Tega sem že vajena – ali pa sem se vsaj naučila prepoznati občutek, še preden se zares razvije. A kljub temu so se misli hitro začele vrteti v znanem krogu. Možgani so, kot da bi imeli svoj lasten zagon, začeli delati na obrate. Bom v redu ali bom v kateremkoli trenutku že spet na poti proti Ljubljani? Koliko časa me tokrat čaka bolnišnica? Kaj če se stvari obrnejo v smer, ki jo že predobro poznam? In potem tista misel, ki se vedno prikrade najtišje – kaj če se vse skupaj spet zaplete bolj, kot bi si želela. Navzven sem bila še vedno samo na gugalnici. Fizično mirna. V notranjosti pa je že potekal cel scenarij, ki ga nihče drug ni videl. In prav to me je v nekem trenutku ustavilo. Ne scenarij sam, ampak dejstvo, kako zelo znan je postal. Kot da se v meni ob vsaki taki informaciji sproži isti niz poti – brez da bi jih zavestno izbrala.
Telo je tukaj, mirno, sedeče, zavito v odejo. Glava pa že daleč naprej, v možnih razpletih, v scenarijih, ki se še sploh niso zgodili. Včasih se vprašam, kdaj sem se tega pravzaprav naučila. Kdaj so “kaj če” misli postale prva reakcija, še preden sploh počakam, kaj bo telo v resnici naredilo. Mogoče takrat, ko je bilo teh “kaj če” preprosto preveč, da bi jih lahko ignorirala. Ali pa sem se samo navadila, da je bolje vnaprej premisliti vse najslabše možnosti, kot pa biti znova presenečena. A hkrati vem, da mi to ne prinese nič resničnega nadzora. Samo občutek, da nekaj delam, medtem ko v resnici čakam. Čakam na telo, na razvoj, na to, ali bo ostalo pri “blagem začetku” ali pa se bo znova premaknilo v smer, ki jo že predobro poznam. In potem se v to misel počasi vplete še nekaj starejšega, globljega. V teh letih sem imela za sabo preveč epizod, ki jim zdravniki rečejo sepse. Preveč, da bi jih še štela na prste ene roke, in dovolj, da je moje telo začelo razvijati svoj lasten jezik. Nekaj, kar ni zapisano v izvidih, ampak v občutku. Naučila sem se prepoznavati tiste prve, skoraj neopazne spremembe. Tiste trenutke, ko telo še navzven izgleda “v redu”, krvna slika še nič ne pokaže, jaz pa že vem, da se nekaj dogaja. Včasih celo prej, preden se na papirju premaknejo tiste številke, na katere zdravniki gledajo kot na začetek alarma. Dolgo sem to doživljala kot neko svojo tiho prednost. Kot občutek, da vsaj v tem delu telesa nisem popolnoma brez nadzora.
Da ga znam brati, še preden postane prepozno. A hkrati ima to znanje tudi drugo stran.
Ker se ti prvi znaki skoraj vedno pojavijo ponoči. Ko se vse umiri. Ko bi telo moralo počivati, se v meni včasih ravno takrat začne tisti znani notranji premik. In potem ležim in poslušam sebe bolj, kot poslušam spanje. Preverjam občutke, iščem razlike, poskušam razločiti, ali gre za nekaj, kar bo minilo… ali za začetek nečesa, kar že poznam. In v teh nočeh se mir zelo hitro spremeni v nekaj drugega. V budnost, ki ni prostovoljna. V tiho skeniranje telesa. V vprašanje, ki se ponavlja skoraj avtomatsko: ali bom to noč samo prespala ali pa se bo jutro začelo drugače, kot bi si želela.
In ostajam na gugalnici, med tem, kar razumem zdaj, in tem, kar se bo morda šele pokazalo v naslednjih urah ali dneh. Se beremo naslednjič.
