05/07/2026
Tudi letos je Združenje borcev za vrednote NOB Piran , KO Portorož pod vodstvom Tov.Dragice Mekiš pripravilo praznovanje 4 julija,Dan Borca Slavnostni govornik je bil Franco Juri. Prireditev so popestrili nastopajoči
z bogatim programom. Druženje pa se je nadaljevalo s pravim partizanskim golažem.
Prilagamo tudi govor slavnostnega govornika Franca Jurija
DAN BORCA NA BELEM KRIŽU
Zdrženje borcev za vrednote NOB Piran/Portorož me je, kot slavnostnega govornika, povabila na obeležitev Dneva borca na Belem križu, v Portorožu. Počaščen sem se odzval z naslednjim nagovorom:
Dragi tovarišice in tovariši, cari compagne e compagni
4. julija ZDA s ponosom obeležujejo ameriško revolucijo, ki jih je leta 1783, po dolgoletni vojni, osamosvojila od britanske krone.
V nekdanji Jugoslaviji pa smo istega dne, vse od leta 1956, obeleževali začetek vseljudske oborožene vstaje iz leta 1941 proti nacifašističnim okupatorjem.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je bil ta praznik, ki smo ga in ga še naprej poznamo kot »Dan borca« uradno ukinjen, češ, da nas spominja in povezuje z Jugoslavijo in komunistično partijo, ki pa je oboroženi upor proti okupatorju med drugo svetovno vojno dejansko vodila.
K sreči v samostojni Sloveniji ni bil izbrisan tudi Dan upora proti okupatorju, ki ga obeležujemo 27. aprila, okoli katerega se vendar vsakič sproži ideološka razprava o zaslugah partizanstva in komunistov. Naša desnica partizanstva ne mara, ga celo kriminalizira, bližje ji je domobranstvo, pa četudi je sodeloval z nacisti.
Le Zvezi združenj borcev za vrednote NOB gre danes zasluga, da se o vsejugoslovanskem uporu, pri katerem je bila udeležena tudi slovenska OF s svojo partizansko vojsko, in da o borcih, ki so svoje življenje tvegali in žrtvovali za svobodo in ideale pravičnejše družbe, ohranja spoštljiv spomin. Tako kot se ohranja zasluženi spomin na prve antifašistične borce – Tigrovce.
Kot sin partizana-garibaldinca se Zvezi združenj borcev Pirana zahvaljujem za ponujeno čast, da vas ob tej priložnosti lahko nagovorim.
Od konca druge svetovne vojne je minilo že 81 let. Generacija kateri pripadam in ki je lahko živela v miru, vsaj do konca federativne Jugoslavije, nato pa v obetajočem združevanju demokratične Evrope, je verjela, da smo z drugo svetovno vojno in zmago vseh zavezniških sil nad nacifašizmom končno udejanili retorično parolo: NIKOLI VEČ! Nikoli več fašizma in nacizma, nikoli več genocidov in holokavstov, nikoli več vojn, ki človeštvo uničujejo. Ušteli smo se.
Nasilen razkroj Jugoslavije v 90. letih je oživel nekdanje pošasti nacionalizma, ksenofobije, verske nestrpnosti, anti-intelektualizma, nečloveškosti. Skratka vseh sestavin najbolj primitivnega fašizma. A prepričani smo bili, da gre le za »balkansko« začasno anomalijo, ki ne bo okužila ostalega »demokratičnega sveta« kamor smo bili, s samostojno in demokratično državo, namenjeni. Za anomalijo, ki jo bo mogočen demokratični svet hitro in učinkovito obvladal.
Zato smo se tudi v Sloveniji pred lastnim nacionalizmom, ki ga je zagovarjala zlasti desnica, branili s kulturo miru, človekovih pravic, socialnih pravic, enakosti državljanov, enakosti spolov, spoštovanja multikulturnosti in žlahtne antifašistične preteklosti naših očetov. Zato Slovenija je v očeh svetovne javnosti veljala za pozitivno anomalijo Balkana.
Verjeli smo, da nas Evropska unija, ki naj bi nastala za to, da prepreči nove vojne z gospodarsko in politično integracijo držav, ki so sicer stavile na svobodno ekonomijo oz.kapitalizem, vendar tudi na socialno državo, varuje pred novimi totalitarnimi skušnjavami in nevarnostmi. Da bo EU zgled za ostali svet, da bo gojila mir, človekove in državljanske pravice, pravno državo, socialno pravičnost, blaginjo in demokracijo.
Morda smo se spet ušteli.
Danes živimo, ne da bi točno razumeli, kako je do tega prišlo, v distopičnem svetu, kjer se pravila in svetovni red, ki je bil mukoma vzpostavljen po drugi svetovni vojni, rušijo kot gradovi iz kart.
Z zatonom socialno demokratsko usmerjene Evrope, celo v skandinavskih državah, je neoliberalizem odletel in prevzel s svojo tehnološko digitalno revolucijo popoln nadzor nad svetovno politiko. Peščica milijarderjev kroji danes politično smer vlad in držav, začenši s Trumpovo Ameriko, ki so vse bolj odvisne od kaste bogatašev, brez etike in morale. Ustvarja se družba nadzora po tistem, ko so upravitelji finančne in tehnološke oblasti že uspešno ustvarili družbo poneumljanja.
Ljudje so uspešno oddaljili od politike in odgovornosti za skuponost, za javno dobro, jih odtujili s skrajnim potrošništvom in iluzijo povezanosti s svetom prek družbenih omrežij. Razvrednotili so delo in delavstvo, medtem ko so spodbujali prekarnost, negotovost, medsebojno konkurenčnost na trgu dela, strah pred osebnim propadom, strah pred migranti.
Italijanski filozof Umberto Galimberti je dobro opisal izvor evropskega in ameriškega belega rasizma. Evropejec ali Američan, ki kompulzivno živi le iz potrošništva ter izgublja odnos do dela in solidarnosti, se v resnici boji izjemne moči in odpornosti ljudi, ki so pripravljeni prečkati Saharo, preživeti mučenja v libijskih zaporih in prepluti Mediteran ter tvegati življenje. Rasist se boji lastne nesposobnosti in zato sovraži sočloveka, ki vse to premore. Galimberti primerja naše obdobje z dekadentim koncem rimskega imperija, ko so Rimljani v vojsko rekrutirali barbare, ker za vojskovanje sposobnih Rimljanov ni bilo več.
A danes je distopična postala tudi Evropska Unija, katere nesposobno in verjetno skorumpirano vodstvo nas brezglavo vodi v smer, ki je nasprotna tisti, na kateri je temeljila njena ustanovitev. Pa tudi če ostanemo le pri gospodarskih interesih prvih snovalcev evropske skupnosti.
Današnji evrokrati in Natokrati nas vodijo v pripravo na vojno, v militarizacijo, ki naj bi bila, po njihovem, edina alternativa gospodarski krizi, ki so jo sami zakuhali. Vojaška industria naj bi bila rešilna bilka. Zato je EU, povsem nesposobna sprejeti etično in moralno brezhibna stališča do najhujših dogajanj na svetovnem prizorišču.
Obsedena le s sovraštvom do Rusije in strahom pred hitro razvijajočo se Kitajsko, nima stališča do genocida, ki ga Izrael, pred očmi sveta, izvaja v Gazi in v celotni Palestini. Zato ne ukrepa, je nemočna, ostaja v krempljih najskrajnešega sionizma, tako kot ameriška administracija. Tu pa tam se oglaša nejevoljno do Trumpa in Netanjahujevih najbolj fašističnih in zločinskih ministrov, a na koncu ostaja povsem pasivna. Celo zamrzniti lasten pridružitveni sporazum z Izraelom ne zmore.
Zato tudi v tej novi nemočni »waimarski« Evropi se ponovno zaraščajo rakove celice fašizma in nacizma. Tokrat celo po poti demokratičnih volitev in po zaslugi zmedenih, jeznih, razočaranih ali apatičnih volivcev.
Tej nadoblasti genocidnega cinizma tretjega tisočletja je nedavno uspelo ponižati tudi Slovenijo, in jo, s pomočjo črne kocke in nekaj drugih lažnivih in skorumpiranih domačih strank, ter domače naftne družbe v zameno za višje marže, predati v roke svojega servilnega služabnika, slovenskega liderja skrajne desnice.
Ne bom ga imenoval, saj ga vsi dobro poznate; nedavno je v intervjuju, podobno kot je v dvajsetih letih počel Benito Mussolini, krivil za vse mogoče zlo na tem svetu celo Antonia Gramscija, ki je bil, kot vemo, ena od prvih žrtev fašizma.
Njegova koalicija in vlada snujeta zakone, ki so koncipirani kot pravno infrastrukturo za avtoritarno vodenje države. V to sodijo onesposobljanje sindikatov, izničenje socialnega dialoga in socialne države z interventim omnibus zakonom, ukinitev volilne pravice za lokalne volitve tujcem iz tretjih držav s talnim prebivališčem in delom v Sloveniji, ustvarjanje politične policije z novelo zakona o parlamentarni preiskavi. Še nekaj dni je do končnega termina za zbiranje podpisov, ki bodo omogočili referendum o tej nedemokratični in nevarni zakonski noveli, ki izbriše vse ustavne varovalke potencialnih preiskovancev. Povedali so tudi, da želijo preiskovati in tako šikanirati predvsem kritično javnost in nevladne organizacije.
Zato naj zveni ta Dan borca, predvsem kot poziv k obrambi demokracije ter socialne in pravne države.
Ostanimo borci v žlahtnem pomenu besede; za pravičnost, solidarnost, človekove pravice, dostojanstvo dela in resnično demokracijo.
