12/10/2026
Z dovoljenjem »naše« mamice samohranilke, delimo zapis, ki nam ga je poslala. S skupnimi močmi smo družinici pomagali, da počasi spet stopa na pot mirnejših in lepših dni. Mamica je resnično hvaležna za vso pomoč, podporo in srčnost, poiskala si je tudi že službo in se za svoje otroke in lepše življenje bori kot levinja.
"Zahvala RK Piran in vsem, ki ste pomagali
HVALA. ❤️
Včasih človek misli, da besede preprosto niso dovolj. Danes imam občutek, da jih tudi jaz nimam.
Kot mama samohranilka sem se preselila v novo okolje, praktično brez vsega. Prišla sem v stanovanje, kjer za začetek niso bili zagotovljeni niti osnovni pogoji za življenje. Z veliko truda, odrekanja in v enem samem mesecu sem ga počasi uredila toliko, da smo lahko začeli živeti. Potem pa je prišlo tisto najtežje – za pohištvo, hrano in vse tiste osnovne stvari, ki jih človek potrebuje za normalen dom, preprosto ni več ostalo.
In priznam – človek v takšnem trenutku pomisli, da izhoda ni več.
Potem sem zbrala pogum in prosila za pomoč RK Piran.
In zgodilo se je nekaj, kar me je globoko ganilo. Njihov odziv je bil takojšen. Brez obsojanja, brez odvečnih vprašanj. Samo pripravljenost pomagati.
In potem so se začeli odzivati ljudje. Ljudje, ki jih prej nisem poznala. Nekdo je podaril pohištvo, nekdo ponudil prevoz, drugi pomagali po svojih močeh. Vsak po svojih možnostih, a skupaj toliko, da se je začelo spreminjati naše življenje.
Danes so nam pripeljali garderobno omaro. In niso je samo pripeljali – sestavili so jo, uredili, pomagali in naredili vse, da naš dom počasi zares postaja dom.
Dom, ki si ga jaz in moji otroci zaslužimo.
Priznam, sprva me je bilo sram prositi za pomoč. Človek, ki je vajen delati, skrbeti za svoje otroke in reševati stvari sam, težko prizna, da tokrat ne zmore vsega sam.
Danes pa sem hvaležna, da sem zbrala pogum.
Ker sem spoznala nekaj zelo pomembnega: kakor koli kruto je lahko življenje, človek ni vedno sam.
V novem okolju se še vedno ne znajdem najbolje. Še vedno iščem svojo pot in svoje mesto. Nikoli pa nisem bila človek, ki bi sedel doma in čakal, da mu življenje nekaj prinese. Celo življenje sem delovno aktivna, tako v službi kot tudi v prostovoljstvu.
Tudi zdaj iščem delo. V teh dneh sem poslala že nekaj prošenj in iz srca upam, da se bo nekje odprla priložnost zame. Ne iščem izgovorov – želim delati, želim si ustvariti stabilno življenje in želim, da lahko čim prej sama poskrbim za svojo družino.
Do takrat pa …
Hvala.
Hvala RK Piran.
Hvala vsem, ki ste se odzvali.
Hvala tistim, ki ste podarili stvari.
Hvala tistim, ki ste ponudili prevoz.
Hvala tistim, ki ste zavihali rokave in pomagali z lastnimi rokami.
Hvala vsakemu posamezniku, ki je kakorkoli pripomogel.
Morda se komu zdi, da je podarjena omara, prevoz ali nekaj ur pomoči samo majhna stvar.
Meni ni.
Meni pomeni, da so danes moji otroci stopili v prostor, ki je nekoliko bolj podoben našemu domu.
In meni pomeni predvsem spoznanje, da še vedno obstajajo ljudje, ki stopijo skupaj, ko nekdo potrebuje pomoč.
Iz srca hvala. ❤️
Ne bom pozabila."
