Prostovoljna gasilska četa Mislinje je bila uradno ustanovljena in registrirana pri Občini Mislinja in Okrajni župi Slovenj Gradcu, julija leta 1903. maja leta 1903, ko je gorela Cerkvena ulica v Slovenj Gradcu, da bi se obvarovalo veliki del mesta, so poklicali na pomoč Pergerjevo »požarno brambo« gasilsko četo žage Mislinja, katera je v glavnem skrbela za požarno varnost industrijca Pergerje in
ožji del Mislinje. V akciji je bila požarna bramba z batno črpalko, v katero je bilo potrebno dolivati vodo. Po tem velikem požaru v Slovenj Gradcu je bila podana pobuda Okrajne gasilske župe Slovenj Gradec in Občine Mislinja, da se na tem območju ustanovi PGČ Mislinja. Takratni župan Občine Mislinja Franc Planinšec (p.d. Peter), je sklical ustanovni občni zbor »požarne brambe«. Poleg navedenih delavcev žage so bili prisotni tudi obrtniki, gostilničarji in drugih poklicev iz Mislinje in Šentilja. To so bili Aberšek, Jaš, Lengeršek, Purhat, Rozman, Splihal, Škof, itd. Na občnem zboru julija leta 1903 je bil za načelnika – predsednika izvoljen Franc Planinšec in ostalo vodstvo čete. Leseni gasilski dom (požarna uta) je bila v bližini žage Mislinja. Takoj je bila nabavljena batna črpalka z letnico 1890 in nov vprežni voz platoner, nekaj cevi. Batna črpalka je sedaj obnovljena v našem gasilskem muzeju. Od leta 1903 do 1914 je četa delovala za takratne razmere zelo dobro. Od leta 1906 se je začel uporabljati gasilki pozdrav »Zdravo«. Med prvo svetovno vojno je gasilska četa delovala zelo oslabljena in samo s starejšimi člani, ki niso bili vpoklicani v vojsko, veliko članov se ni vrnilo domov. Leta 1919 je društvo začelo ponovno delovati in širiti članstvo. Tako, da je bil sprejet sklep, da se postavi gasilski dom v Šentilju pri cerkvici Ahac. Društvo je dobro delovalo od leta 1921 do leta 1938, vendar je prevladovalo članstvo iz Mislinje, kar je zaprosilo industrijca dr. Pergerje za parcelo za gradnjo gasilskega doma, saj smo dobili na razpolago gozdno železnico, konje in material. Vsak član društva je moral napraviti 25 kom betonskih kvader. In se je z prostovoljnim delom postavil gasilski dom, na tem mestu, kjer še danes stoji, seveda dvakrat obnovljen in povečan. Dobili smo tudi novo motorno brizgalno »ILO« leta 1938, prvi orodni avtomobil pa leta 1966. Po končani drugi svetovni vojni je bilo društvo zelo oropano, brez vseh uniform, voza za članstvo, raznega orodja in opreme. Po osvoboditvi smo se začeli ponovno opremljati z orodjem in opremo. Tako, da smo leta 1953 praznovali 50. obletnico delovanja društva. Razvili smo nov gasilski prapor z veliko parado in vrtno veselico. Leta 2003 smo praznovali 100. obletnico obstoja društva z veliko parado, prevzeli novo gasilsko avtocisterno, imamo pa tudi orodni voz in komandni voz in sodobno orodje in opremo.
