Vincencijeva zveza dobrote je mednarodna katoliška laiška organizacija, ki jo je v Parizu leta 1833 ustanovil Frideric Ozanam. Želel si je odgovoriti na stisko ljudi tedanjega časa in ostrim nasprotnikom krščanstva pokazati, da naša vera ni mrtva, ampak da živi tudi v dobrodelnosti in javnem življenju. Dolgo časa je bila edina zastopnica organiziranega karitativnega dela laikov v Sloveniji. Tudi v tistem času je bila učinkovita pri lajšanju najrazličnejših stisk. Skrbela je za sirote, materialno in duhovno najbolj obrobne osebe ter se odzivala na konkretne potrebe tistega časa. Med drugim je bila najpomembnejša organizacija pri razdeljevanju pomoči v času ljubljanskega potresa. Po nasilni razpustitvi je prenehala delovati kmalu po koncu druge svetovne vojne. Leta 1994 je ponovno zaživela. Danes deluje kot Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Od leta 2006 ima status humanitarne organizacije. Tudi danes je namen organizacije isti kot v njenih začetkih: odgovoriti na stisko in prebuditi neizkoriščeno moč za delovanje in pričevanje. Odgovor na stisko in pričevanje
Očitek, ki je letel na Friderica Ozanama, da je krščanstvo mrtvo, je še vedno aktualen. Pri ponovni oživitvi Vincencijeve zveze dobrote smo ustanovitelji razmišljali, kdo danes najbolj potrebuje pomoč in koga naj spodbudimo k delovanju. Najbolj očitno revščino je bilo v Ljubljani mogoče prepoznati na ulici. Brezdomci nedvomno predstavljajo socialno dno družbe. Med socialno ogrožene osebe pa ne spadajo samo brezdomci. Problematika socialne ogroženosti je širša in veliko bolj kompleksna. Kje je vzrok za revščino? Pri iskanju odgovorov na taka vprašanja, se je vse bolj bistrila misel, da brezdomstvo, ki je v porastu, predstavlja samo vrh ledene gore. Ljudje na ulici so le rezultat razpadlih domov. Brezdomstvo, ki ima danes drugačno podobo – odvisnost od prepovedanih drog – kaže na rano, ki je vedno globlja. Ta rana se odpira že pri mladostnikih, otrocih. Naloga našega Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote je zato ustvarjati dom, kjerkoli delujemo, in graditi mrežo odnosov, ki bodo preprečevali propad. Naše delovanje zato ni omejeno le na delo z brezdomci, posvečamo se tudi vzgoji vseh generacij od otrok do staršev. Vse delo razumemo kot gradnjo odnosov na temelju Evangelija, ki predstavlja osnovo, na kateri lahko gradimo zdrave domove, hkrati pa ozdravlja in rešuje, kar je bolnega. V tem duhu sta nastala učbenika za pripravo na birmo z naslovom Največja pa je ljubezen. V načrtu je tudi priročnik za starše. Zakonske skupine in terapevtska pomoč so usmerjene v gradnjo pristnih in ustvarjalnih odnosov. Vse delo z mladimi v različnih skupinah in starostih teži k vzgoji za odnose in zdravljenju ranjenih domov.
Že v samem začetku našega delovanja smo spoznali, da so mladi tisti, ki lahko veliko dajo, a jih žal tudi Cerkev ne uspe dovolj pritegniti k dejavnemu življenju in skrbi za obrobne. V šoli prostovoljstva, ki raste ob konkretnem delu z brezdomci, mladimi in otroki, mlade usposabljamo za delo in jim hkrati nudimo prostor njihove osebne rasti in razreševanja najrazličnejših konfliktov, ki so v njih samih.
