https://www.facebook.com/478459965526143/

UPOR, Maribor (2026)

14/08/2026

FAŠIST! BESEDA, KI JO DANES NEKATERI IZGOVORIJO HITREJE, KOT ZNAJO POJASNITI, KAJ SPLOH POMENI

V evropski politiki je postala ena beseda neverjetno priročna.

Fašist.

Nasprotuješ množičnim migracijam? Fašist.
Zahtevaš strožji nadzor meje? Fašist.
Govoriš o deportacijah ljudi, ki nimajo pravice ostati v državi? Fašist.
Si konservativen, nacionalno usmerjen ali preprosto bolj desno od svojega političnega nasprotnika? Tudi takrat se ta beseda hitro znajde na mizi.

Slišimo jo na protestih, beremo jo na družbenih omrežjih in občasno poslušamo celo v parlamentih.

Toda obstaja precej preprosto vprašanje:

Ali ljudje, ki tako zlahka izgovarjajo besedo »fašist«, sploh vedo, kaj je zgodovinski fašizem?

FAŠIZEM NI SINONIM ZA »NE STRINJAM SE S TABO«

Fašizem ima konkreten zgodovinski in politični pomen. Razvil se je v Evropi po prvi svetovni vojni, njegova najbolj prepoznavna zgodovinska oblika pa je nastala pod Benitom Mussolinijem v Italiji.

Klasični fašizem je bil ultranacionalistična in avtoritarna ideologija, ki je zavračala liberalno demokracijo in politični pluralizem ter interese države oziroma narodne skupnosti postavljala nad pravice posameznika.

Fašistični režimi so zatirali opozicijo, sprejemali politično nasilje in gradili oblast okoli avtoritarnega voditelja.

To ni majhna podrobnost.
To je bistvo fašizma.

Mussolini ni zgolj predlagal strožje zakonodaje ali zahteval močnejše državne meje. Njegov režim je uničil demokratično politično konkurenco in vzpostavil diktaturo.

Zato beseda fašizem ne more pomeniti preprosto:

»Politika, ki mi ni všeč.«

STROGA MIGRACIJSKA POLITIKA NI DEFINICIJA FAŠIZMA

To bi moralo biti popolnoma samoumevno.

Demokratična država lahko zmanjša priseljevanje.
Lahko strožje nadzoruje svoje meje.
Lahko zavrne prošnjo za azil.
Lahko vrne človeka, ki nima pravice ostati na njenem ozemlju.
Lahko zahteva spoštovanje zakonov in integracijo.

O vseh teh politikah se lahko prepiramo. Lahko jih podpiramo ali jim nasprotujemo.

Toda same po sebi niso fašizem.

Če bi bile, bi beseda izgubila vsak zgodovinski pomen.

ZAKAJ JO POTEM TAKO RADI UPORABLJAJO?

Možnosti je več.

Prva je preprosta: nepoznavanje zgodovine.

Nekateri ljudje so izraz »fašist« slišali tolikokrat kot oznako za politično desnico, da ga uporabljajo skoraj kot sinonim za »skrajno desnega človeka«.

Druga možnost je zelo ohlapna uporaba jezika.

Človek morda ve, kaj je zgodovinski fašizem, vendar z izrazom želi povedati samo, da se mu neka politika zdi avtoritarna, nacionalistična ali nevarna.

Toda obstaja še tretja možnost.

Zavestna politična diskreditacija.

Beseda »fašist« namreč ni navadna politična oznaka. Za seboj nosi Mussolinija, diktaturo, politično nasilje, vojno in eno najtemnejših obdobij evropske zgodovine.

Če političnega nasprotnika uspeš označiti za fašista, ti njegove politike skoraj ni več treba argumentirano zavračati.

Ne razpravljaš več z njim.
Moralno ga diskvalificiraš.

ENAKO MERILO MORA VELJATI ZA LEVICO IN DESNICO

Pri tem moramo biti dosledni.

Tudi človeka, ki podpira visoke davke, veliko socialno državo in močno redistribucijo premoženja, ne moremo zaradi tega avtomatično razglasiti za komunista ali stalinista.

Prav tako vsakega nasilnega levičarskega skrajneža ne moremo imenovati fašista.

Za različne ideologije obstajajo različni pojmi:

Fašizem. Nacizem. Komunizem. Avtoritarizem. Levičarski ekstremizem. Desničarski ekstremizem. Nacionalizem. Konservativizem.

Niso sinonimi.

Če vse zmečemo v isti koš, politična razprava postane tekmovanje v žaljivkah namesto razprave o dejanskih idejah.

FAŠIZEM JE PREVEČ RESNA BESEDA, DA BI POSTALA PARLAMENTARNA ŽALJIVKA

Zato bi moral ob vsakem lahkotnem očitku o fašizmu slediti zelo preprost odgovor:

»Kaj konkretno je tukaj fašističnega?«

Ali nekdo zahteva odpravo svobodnih volitev?
Prepoved opozicijskih strank?
Enostrankarsko državo?
Odpravo političnih svoboščin?
Diktatorskega voditelja?
Politično nasilje kot legitimno sredstvo?
Podreditev posameznika totalni državi?

To so vprašanja, pri katerih se približujemo zgodovinskemu fašizmu.

Če pa je odgovor:

»Hoče manj migracij.«

Potem nismo dobili definicije fašizma.

Dobili smo politično etiketo.

EPILOG

Besede imajo pomen. Še posebej besede, za katerimi stojijo diktature, preganjanje in mrtvi.

Zato je nenavadno, kako zlahka nekateri politiki, aktivisti in komentatorji danes izgovorijo:

»Fašist!«

Morda gre za nepoznavanje zgodovine.
Morda za površnost.
Morda pa za zelo premišljeno politično orožje.

Toda rezultat je vedno podoben.

Če bomo za fašista razglasili vsakega človeka, ki želi strožjo migracijsko politiko, močnejšo mejo ali drugačno politiko od naše, bomo počasi dosegli nekaj absurdnega:

besedo fašizem bomo uporabljali tako pogosto, da ne bo pomenila skoraj ničesar več.

In morda bi bilo zato naslednjič, ko nekdo v parlamentu ali na ulici zakriči »fašist«, bolje od kričanja nazaj postaviti samo eno vprašanje:

»Povejte nam definicijo fašizma in nato pokažite, katero njeno značilnost ta človek dejansko zagovarja.«

Takrat se bo zelo hitro pokazalo, ali poslušamo zgodovinski argument.

Ali samo politično žaljivko.

14/08/2026

ŠVEDSKI PREMIER UDARIL PO ŠPANIJI: »AMNESTIJA ZA VEČ KOT MILIJON MIGRANTOV JE ZELO SLABA IDEJA«

Migracijska politika španske vlade premierja Pedra Sáncheza dobiva vse več nasprotnikov po Evropi.

Po Italiji, Danski in Nemčiji je zdaj zelo ostro nastopil tudi švedski premier Ulf Kristersson, ki je načrtovano množično regularizacijo migrantov brez urejenega statusa označil za »zelo slabo idejo«. Opozoril je, da takšna odločitev ne vpliva le na Španijo, ampak na celotno schengensko območje, kjer velja prosto gibanje ljudi.

Španska vlada želi omogočiti legalizacijo prebivanja več kot milijonu ljudi, ki že živijo v državi brez urejenega statusa. Ne gre za avtomatično državljanstvo, temveč za možnost pridobitve dovoljenja za prebivanje in delo ob izpolnjevanju zakonskih pogojev. Toda za številne evropske voditelje je problem drugje.

Če ena država množično legalizira ljudi brez urejenega statusa, se posledice po njihovem mnenju ne ustavijo na njenih mejah.

Schengen pomeni, da lahko oseba z zakonitim statusom v eni državi lažje potuje tudi v druge članice. Prav zato Kristersson opozarja, da migracijska politika ene države postaja vprašanje vseh držav Evropske unije.

Švedski premier se pri tem sklicuje tudi na izkušnje svoje države.

Po migrantski krizi leta 2015 je Švedska sprejela zelo veliko število prosilcev za azil. Kasneje je država bistveno zaostrila migracijsko politiko, okrepila nadzor meja, zmanjšala število sprejetih prosilcev ter povečala poudarek na vračanju oseb, ki nimajo pravice ostati v državi. Kristersson pravi, da se Evropa iz tistega obdobja mora nekaj naučiti in da zdaj ni čas za poteze, ki bi lahko ponovno spodbudile nove migracijske tokove.

Razprava prihaja le nekaj dni po množičnem prihodu desettisočev ljudi v špansko Ceuto, zaradi katerega so se odnosi med več državami EU dodatno zaostrili. Italija je začasno uvedla nadzor prihodov iz Španije, Španija pa je odgovorila z enakim ukrepom za potnike iz Italije. Spor je pokazal, kako hitro lahko migracijska politika ene države vpliva tudi na druge članice schengenskega območja.

EPILOG

Španska vlada svojo odločitev utemeljuje s potrebami gospodarstva in staranjem prebivalstva. Toda vse več evropskih držav opozarja, da množične regularizacije pošiljajo signal, ki lahko vpliva tudi na migracijske tokove drugod po Evropi.

Vprašanje zato ni več samo, kakšno migracijsko politiko bo vodila Španija.

Vprašanje je, ali si lahko katera koli država v schengenskem prostoru privošči tako pomembne enostranske odločitve, ne da bi njihove posledice občutile tudi druge članice Evropske unije.

13/08/2026

BABICE PROTI LEVICI: STAREJŠA NEMKA NASPROTNIKE AfD VPRAŠALA – »VAS JE STRAH, DA BOSTE MORALI DELATI?«

V Nemčiji smo se v zadnjih letih navadili na »Omas gegen Rechts« – Babice proti desnici, gibanje starejših žensk, ki nastopa na protestih proti AfD in drugim desnim političnim skupinam.

Toda vse nemške babice očitno ne razmišljajo enako.
Po družbenih omrežjih kroži posnetek starejše Nemke, ki se je na ulici zapletla v politično razpravo z nasprotniki stranke Alternative für Deutschland (AfD).
In gospa ni potrebovala transparenta ali dolgega političnega govora. Postavila jim je zelo preprosto vprašanje:

»Kaj imate proti AfD?«

Nato je dodala še precej bolj pikro:

»Ali vas je strah, da boste morali septembra delati ali kaj podobnega?«

»KAJ KONKRETNO IMATE PROTI AfD?«

Bistvo posnetka ni samo njena zbadljivka o delu. Zanimivejši je način, kako od sogovornikov zahteva, naj povedo konkretno, kaj imajo proti AfD.
Ne zanimajo je splošne politične etikete. Hoče argument.

In prav zato je posnetek zanimiv v času, ko je nemška družba glede AfD močno razdeljena.
Stranko lahko podpiraš ali ji ostro nasprotuješ, toda politična razprava bi morala temeljiti na konkretnih stališčih in dejanjih, ne zgolj na tem, katero etiketo komu prilepimo.

BABICE PROTI LEVICI?

Nemčija že ima dobro znane Babice proti desnici. Toda ta posnetek pokaže nekaj, kar se v javnosti precej manj poudarja:

starejša generacija ni politično enotna.

Obstajajo tudi babice, ki imajo dovolj leve politike, nasprotujejo njenim stališčem in AfD ne vidijo kot nekaj, česar se je treba avtomatično sramovati.
Zato bi lahko ta prizor brez težav dobil povsem drugačno ime:

BABICE PROTI LEVICI.
In tale babica očitno nima težav povedati svojega mnenja naravnost v obraz.

13/08/2026

VANNACCI POTEGNIL RDEČO ČRTO: »NE ŽELIM SE ZBUDITI Z MNOŽICO LJUDI, KI MOLI K ALAHU NA TRGU DUOMO«

Roberto Vannacci je na tiskovni konferenci 31. marca 2026 v Rimu zelo jasno povedal, kje so njegove politične »rdeče črte« pri vprašanju islama, priseljevanja in ohranjanja italijanske identitete.

Nekdanji general in evropski poslanec je govoril v okviru predstavitve politične smeri Futuro Nazionale, pri tem pa ni uporabljal diplomatskih ovinkov.

»Ne želim se jutri zbuditi z množico ljudi, ki molijo k Alahu na Piazza del Duomo.«

To ni bila njegova edina pripomba. Govoril je tudi o možnosti, da bi se italijanske šole zapirale zaradi islamskih praznikov, ter o spreminjanju šolskih prostorov v kraje muslimanske molitve.

Vannacci je te primere postavil med svoje »rdeče črte« – področja, pri katerih po njegovih besedah ni pripravljen sklepati kompromisov.

PIAZZA DEL DUOMO KOT SIMBOL

Izbira milanskega Piazza del Duomo ni naključna. Gre za trg pred milansko stolnico, enim najprepoznavnejših krščanskih simbolov Italije in Evrope.

Prav javne muslimanske molitve v italijanskih mestih so v zadnjih letih večkrat sprožile politične razprave. Vannacci je že pred ustanovitvijo Futuro Nazionale ostro nasprotoval temu, da bi se takšni prizori spreminjali v nekaj običajnega v italijanskem javnem prostoru.

Tokrat je svoje stališče postavil neposredno v politični program.

Ne govori samo o migracijah oziroma o številu ljudi, ki prihajajo v Italijo. Govori o tem, kakšna naj Italija po njegovem mnenju ostane tudi po njihovem prihodu.

Njegovo stališče je, da priseljevanje ne sme pomeniti postopnega spreminjanja italijanskih šol, javnega prostora in kulturnih pravil zaradi zahtev novih verskih skupnosti.

»TO SO NAŠE RDEČE ČRTE«

Vannacci je svojo politično smer povezal s tradicijo, zgodovino in identiteto Italije ter poudaril, da pri teh vprašanjih njegova politična stran ni pripravljena popuščati.

Sporočilo njegovega nastopa je bilo zato precej preprosto:

Muslimani lahko živijo v Italiji in prakticirajo svojo vero, toda Italija se zaradi njihovega prihoda ne bo spreminjala v državo, ki bo svojo tradicijo in institucije prilagajala islamu.

To je meja, ki jo je Vannacci javno potegnil.

In povedal jo je brez političnega olepševanja:

ne želi množičnih molitev k Alahu pred milansko stolnico, ne želi zapiranja italijanskih šol zaradi islamskih praznikov in ne želi spreminjanja učilnic v muslimanske molilnice.

Za Vannaccija to niso podrobnosti.

To so rdeče črte.

13/08/2026

SOUTHPORT: NAJPREJ GROZLJIV POKOL, NATO NEMIRI – DVE LETI POZNEJE PA RESNICA O TEM, KOLIKO JE SISTEM VEDEL

Southport, 29. julij 2024.

Dan, ki bi moral ostati predvsem zgodba o treh umorjenih deklicah, se je v nekaj urah spremenil v eno največjih britanskih političnih, varnostnih in informacijskih kriz zadnjih let.

Najprej je prišel nepredstavljiv zločin.

Nato govorice.

Potem ulice, nasilje, napadi na policijo, mošejo in nastanitve za prosilce za azil.

Sledili so množične aretacije in ekspresne zaporne kazni.

Toda skoraj dve leti pozneje je britanska javnost izvedela še nekaj.

Napadalec za državo ni bil neznanka.

Institucije so ga poznale že leta.

TRI MRTVE DEKLICE IN DESET RANJENIH

Napadalec je bil Axel Muganwa Rudakubana, 17-letni britanski državljan, rojen avgusta 2006 v Walesu.

Njegova starša sta bila krščanska priseljenca iz Ruande. Družina je živela v Banksu v Lancashiru.

29. julija 2024 je Rudakubana prišel na plesno in joga delavnico na temo Taylor Swift v Southportu.

Na njej je bilo 26 deklic, starih od šest do enajst let.

S seboj je imel velik kuhinjski nož.

Nato je začel napadati.

Umoril je:

Bebe King, staro šest let.

Elsie Dot Stancombe, staro sedem let.

Alice da Silva Aguiar, staro devet let.

Hudo je ranil še osem deklic in dva odrasla, ki sta poskušala pomagati otrokom.

Poznejša uradna analiza je bila brutalno jasna: njegov namen je bil umoriti toliko otrok, kolikor bi jih fizično lahko.

POTEM JE INTERNET EKSPLODIRAL

Ker je bil Rudakubana star 17 let, njegove identitete zaradi pravil o poročanju sprva niso smeli javno objaviti.

Policija je 29. julija sporočila, da je prijela 17-letnika iz Banksa in da je bil rojen v Cardiffu. Policija je takrat povedala tudi, da dogodka ne obravnava kot terorističnega.

Toda informacijski vakuum je že opravil svoje.

Po družbenih omrežjih se je začelo širiti ime:

»Ali Al-Shakati.«

Ob njem pa trditve, da je storilec musliman, prosilec za azil in migrant, ki je v Britanijo prišel s čolnom.

To ni bilo res.

Reuters je že 30. julija preveril trditev in potrdil, da je policija povedala, da je osumljenec rojen v Veliki Britaniji. Lažno ime je med drugim objavil tudi portal Channel3Now, ki se je pozneje za objavo opravičil.

Kako hitro se je zgodba širila, kažejo podatki britanskega parlamenta.

Med objavo napačnih informacij 29. julija in poldnevom naslednjega dne je bilo zaznanih približno 30.000 omemb na 18.000 računih na omrežju X.

In potem se je splet preselil na ulice.

SOUTHPORT JE EKSPLODIRAL

Že naslednji večer je prišlo v Southportu do hudih izgredov.

Tarča je postala tudi mošeja.

Policiste so napadali s predmeti, poškodovana so bila policijska vozila, nasilje pa se je nato razširilo še v druga britanska mesta.

Toda stvar se ni končala pri Southportu.

V naslednjih dneh so izgredniki napadali policijo, razbijali in požigali, tarče pa so postale tudi nastanitve, v katerih so bivali prosilci za azil.

V Rotherhamu je množica napadla hotel, v katerem so bili nastanjeni prosilci za azil. Podoben napad je sledil v Tamworthu.

Kar se je začelo kot bes in strah po umoru treh otrok, je preraslo v val nasilja, ki je zajel različne dele države.

DRŽAVA JE UDARILA HITRO

Odziv britanske oblasti na izgrede je bil izredno hiter.

Premier Keir Starmer je nasilje označil za skrajno desničarsko razbojništvo in napovedal, da bodo ljudje, ki sodelujejo pri nasilju – tudi tisti, ki ga spodbujajo prek spleta – občutili polno težo zakona.

Aktivirali so dodatne policijske zmogljivosti, na strateških mestih je bilo pripravljenih na tisoče dodatnih policistov, pravosodje pa je začelo postopke obravnavati izredno hitro.

V samo osmih dneh od prvih izgredov v Southportu so bili prvi trije storilci že za zapahi.

Do 20. avgusta je bilo obtoženih že 474 ljudi.

Do sredine septembra je policija opravila 1.511 aretacij, vloženih pa je bilo 960 obtožb.

Končna številka je še višja.

Parlamentarni odbor je pozneje navedel, da je bilo do 22. januarja 2025 opravljenih 1.804 aretacij, 1.072 pa jih je privedlo do obtožb.

Britanska država je torej pokazala, da zna ukrepati hitro.

Toda potem se je začelo postavljati drugo vprašanje.

Kako hitro je ukrepala proti nevarnosti, ki je obstajala pred 29. julijem?

IN POTEM JE ZAČELA NA DAN PRIHAJATI DRUGA ZGODBA

Rudakubana ni bil fant, ki bi se nekega jutra nenadoma odločil postati množični morilec.

Njegov računalnik je pokazal dolgotrajno obsedenost z nasilnim ubijanjem in genocidom ter jasne znake namere izvesti množični poboj.

In institucije so ga poznale.

Med letoma 2019 in 2021 ga je njegova šola trikrat prijavila programu Prevent, britanskemu sistemu za preprečevanje radikalizacije.

To je izjemno pomembno.

Toda treba je povedati tudi tisto, kar se v političnih razpravah pogosto izgubi:

preiskava ni ugotovila, da je bil Rudakubana islamski ekstremist.

Prav tako ni ugotovila, da je sledil eni jasno določeni teroristični ideologiji.

Pri njem so sicer našli priročnik Al Kaide in izdelan ricin, zaradi česar je bil tudi kazensko obtožen, vendar njegova zbirka nasilnega in ekstremističnega gradiva ni bila omejena na islamizem.

Njegova osrednja obsesija je bila očitno nekaj širšega in morda še bolj srhljivega:

množično ubijanje samo.

IN TUKAJ POSTANE ZGODBA ZA BRITANSKO DRŽAVO ZELO NEPRIJETNA

Aprila 2026 je bila objavljena prva faza uradne Southport Inquiry.

Rezultat?

Preiskava je identificirala pet temeljnih institucionalnih napak.

Britanska vlada jih je julija letos uradno sprejela.

Prva: nobena institucija ni dejansko prevzela odgovornosti za obvladovanje nevarnosti, ki jo je predstavljal Rudakubana.

Druga: katastrofalno upravljanje in izmenjava informacij med institucijami.

Tretja je posebej osupljiva:

njegovo nevarno vedenje so institucije razlagale oziroma opravičevale z njegovim diagnosticiranim ali domnevnim avtizmom.

Četrta: nihče ni učinkovito nadziral in pravočasno ukrepal zaradi njegovega spletnega vedenja.

Peta: problematična vloga njegovih staršev pri ravnanju institucij z njim.

To niso obtožbe kakšnega anonimnega profila na družbenem omrežju.

To so ugotovitve uradne britanske javne preiskave, ki jih je britanska vlada sprejela.

Vladni odgovor celo govori o neprimernem »vrtiljaku napotitev, ocen, zapiranja primerov in predajanja odgovornosti«.

Institucije so imele posamezne koščke sestavljanke.

Nihče pa jih ni sestavil.

AVTIZEM JE POSTAL DEL RAZLAGE NEVARNEGA VEDENJA

To je morda eden najbolj neprijetnih delov celotne zgodbe.

Britanska vlada je leta 2026 zapisala, da je bil avtizem v različnih institucijah napačno razumljen in uporabljen za pojasnjevanje oziroma opravičevanje zaskrbljujočega in nasilnega vedenja.

To seveda nikakor ne pomeni, da so ljudje z avtizmom nasilni.

Niso.

Pomeni nekaj povsem drugega:

diagnoza posameznika ne sme institucijam preprečiti, da nevarno vedenje prepoznajo kot nevarno vedenje.

In prav to je ena od stvari, za katere je uradna preiskava ugotovila, da so šle v tem primeru narobe.

SODIŠČE GA NA KONCU NI POMILOSTILO

Tukaj je treba britanskemu sodstvu priznati pomembno dejstvo.

Rudakubana je januarja 2025 priznal krivdo za tri umore, deset poskusov umora, posedovanje noža, proizvodnjo ricina in posedovanje dokumenta, uporabnega za terorizem.

Dobil je dosmrtno kazen z najmanj 52 leti zapora.

Sodnik ga torej ni poslal domov zaradi avtizma.

Najverjetneje bo življenje končal v zaporu.

TODA TRI DEKLICE SO BILE TAKRAT ŽE MRTVE

In tukaj pridemo do bistva Southporta.

Britanska država je po izgredih pokazala neverjetno sposobnost mobilizacije.

Tisoči policistov.

Ekspresne obtožnice.

Sodišča so delala pospešeno.

Ljudje so bili v nekaj dneh za zapahi.

In pri nasilnih izgredih je povsem pravilno, da država vzpostavi red.

Toda danes vemo tudi nekaj, česar julija 2024 javnost ni vedela.

Isti sistem je imel pred očmi človeka, ki je leta kazal zaskrbljujoče vedenje.

Šola ga je trikrat prijavila Preventu.

Institucije so imele informacije.

Obstajali so alarmni znaki.

Njegova obsedenost z nasiljem se je stopnjevala.

Toda nihče ni prevzel celotne odgovornosti za nevarnost, ki jo je predstavljal.

Aprila 2026 je uradna preiskava ugotovila pet temeljnih sistemskih napak in izdala 67 priporočil.

Julija 2026 jih je britanska vlada sprejela vseh 67.

To je prava lekcija Southporta.

Ne lažno ime Ali Al-Shakati.

Ne teorija, da je bil skrivni islamski terorist – ker dokazi tega ne potrjujejo.

In tudi ne priročna razlaga, da je bilo vse zgolj posledica avtizma.

Resnica je za britanske institucije precej bolj neprijetna:

pred njimi je leta nastajal izjemno nevaren mlad človek, več institucij je imelo del informacij, opozorila so obstajala – pa vendar ga sistem ni ustavil.

Po pokolu je država pokazala, kako hitro zna ukrepati.

Vprašanje, ki bo ostalo za vedno, pa je, zakaj ni bila enako učinkovita, ko so bile tri deklice še žive.

13/08/2026

POLJSKA MEJA: POSNETEK, KI GA JE TREBA POGLEDATI TUDI Z DRUGE STRANI

Posnetek s poljsko-beloruske meje, na katerem je videti migranta z razdraženimi očmi po posredovanju varnostnih sil, bo pri marsikom vzbudil nelagodje.

In prav je, da se ob takšnih prizorih vprašamo, ali je bila uporabljena sila potrebna in sorazmerna.

Toda obstaja tudi druga stran zgodbe.

Poljsko-beloruska meja že več let ni običajna evropska meja. Postala je prizorišče organiziranega migracijskega pritiska, ki ga Poljska in Evropska unija povezujeta z beloruskim režimom in instrumentalizacijo migrantov za politični pritisk na EU.

Poljska se je odločila, da meje ne bo samo opazovala.

Odločila se jo je varovati.

OD VODNIH TOPOV DO JEKLENE PREgrade

V najbolj napetih obdobjih migrantske krize smo videli množice ljudi pred poljskimi mejnimi pregradami, rezanje žice, podiranje ograj in spopade z varnostnimi silami.

Poljski policisti, mejni stražarji in vojaki so odgovarjali z različnimi sredstvi – od fizičnih pregrad in poprovega spreja oziroma drugih kemičnih dražil do vodnih topov ob množičnih in nasilnih poskusih preboja meje.

Toda Poljska se ni ustavila pri policijskih intervencijah.

Zgradila je približno 190 kilometrov dolgo fizično pregrado, okrepila jo je z elektronskim nadzorom, kamerami, termovizijo in senzorji ter dodatno zavarovala odseke, kjer klasične ograje ni mogoče postaviti.

Vzpostavila je tudi varovalni pas ob meji in na območje poslala dodatne pripadnike vojske, policije in mejne straže.

V zadnjih dveh letih je Poljska v dodatno zaščito te meje vložila skoraj tri milijarde zlotov.

ŠTEVILKE POVEDO NAJVEČ

In potem pridemo do podatka, zaradi katerega je treba celotno zgodbo pogledati še z drugega zornega kota.

V prvih petih mesecih leta 2025 je bilo na poljsko-beloruski meji zabeleženih več kot 10.600 poskusov nezakonitega prehoda.

V istem obdobju leta 2026 jih je bilo samo 215.

Do konca prve polovice letošnjega leta je številka znašala približno 235 poskusov.

To pomeni približno 98-odstotni padec.

Takšnega rezultata ni mogoče preprosto spregledati.

MEJA JE DOBILA JASNO SPOROČILO

Pri posameznih intervencijah je vedno legitimno preverjati, ali so policisti ali vojaki ravnali zakonito in sorazmerno. Varovanje državne meje nikomur ne daje neomejenih pooblastil.

Toda prav tako je težko zanikati rezultat celotne poljske strategije.

Ko so bili množični poskusi prebojev pogosti, je Poljska povečala prisotnost varnostnih sil, postavila fizične ovire, uvedla elektronski nadzor, vzpostavila varovalno območje in pokazala, da nezakonit prehod na tem delu zunanje meje Evropske unije ne bo preprost.

Danes imamo rezultat.

Približno 98 odstotkov manj poskusov nezakonitega prehoda kot leto prej.

To seveda ne pomeni, da je migracijski problem v Evropi rešen. Prav tako ne pomeni, da je vsako posamezno ravnanje varnostnih sil avtomatično upravičeno.

Pomeni pa nekaj drugega.

Če cilj poljskih ukrepov ocenjujemo po tem, ali so zmanjšali nezakonite poskuse prehoda te meje, potem so svoj namen očitno dosegli.

Poljska je pokazala, da meja ni samo črta na zemljevidu.

Meja ima smisel samo takrat, ko jo je država pripravljena tudi varovati.

13/08/2026

ORBAN IZGUBIL OBLAST, NATO SO PRIŠLI PO STREŽNIKE FIDESA – ZDAJ TOŽILSTVO UGOTAVLJA NEZAKONITOST

Na Madžarskem se po menjavi oblasti odvija zgodba, ki odpira zelo neprijetna vprašanja o tem, kje se konča kazenski pregon in kje se začne poseganje države v delovanje politične opozicije.

Po volilnem porazu Viktorja Orbána je Fidesz po dolgih letih vladanja pristal v opoziciji. Novo vlado vodi Péter Magyar in njegova Tisza.

Nato so prišli preiskovalci.

Julija so madžarski organi v okviru preiskave domnevnih nepravilnosti pri porabi sredstev Nacionalnega kulturnega sklada izvedli preiskavo podatkovnega centra in zasegli tudi strežnike, ki jih uporablja parlamentarna skupina Fidesz.

Preiskava se nanaša na domnevne nepravilnosti pri razdeljevanju približno 17 milijard forintov javnih sredstev.

Toda zgodba se tukaj ni končala.

TOŽILSTVO UGOTOVILO NEPRAVILNOSTI

Madžarsko vrhovno tožilstvo je pozneje ugotovilo pravne nepravilnosti pri načinu izvedbe zasega.

In to bistveno spremeni politično težo zgodbe.

Treba je biti natančen: tožilstvo ni razglasilo celotne preiskave za nezakonito in ni odločilo, da Fidesza ne bi smeli preiskovati.

Ugotovljene pa so bile nepravilnosti pri zasegu strežnikov oziroma podatkov in določenih procesnih dejanjih.

To je pomembna razlika.

Toda za opozicijsko stranko, ki ji državni organi zasežejo komunikacijsko infrastrukturo in podatke, tudi takšna ugotovitev nikakor ni malenkost.

Na posnetku madžarske HírTV zato vidimo zelo neposredno sporočilo:

»Zaseg strežnikov Fidesza s strani oblasti je bil nezakonit.«

Ob njem stoji še ena beseda:

BOSSZÚHADJÁRAT – MAŠČEVALNI POHOD.

FIDESZ: GRE ZA POLITIČNO MAŠČEVANJE

V Fideszu so prepričani, da dogodki niso naključje.

Bóka János je zaseg označil za politično motiviran obračun in zahteval vrnitev strežnikov.

Toda tukaj moramo ponovno ločiti dve stvari.

Pravne nepravilnosti pri zasegu so stvar ugotovitev pristojnih organov. Trditev, da za vsem stoji politično maščevanje vlade Pétra Magyarja, pa je politična obtožba Fidesza.

Za slednjo za zdaj ni pravnomočne ugotovitve, ki bi dokazovala, da je vlada naročila pregon opozicije.

Toda vprašanje kljub temu ostaja.

KAJ BI REKLI, ČE BI ORBÁN TO NAREDIL OPOZICIJI?

In tukaj zgodba postane posebej zanimiva.

Predstavljajmo si obratno situacijo.

Orbán ostane premier. Madžarski preiskovalci vdrejo v podatkovni center največje opozicijske stranke, odnesejo njene strežnike in podatke, nato pa pristojni organ ugotovi, da pri zasegu niso bila spoštovana vsa pravila.

Kakšen bi bil odziv Evrope?

Verjetno bi zelo hitro poslušali o vladavini prava, pritiskih na opozicijo, demokratičnih standardih in nevarnem poseganju oblasti v politično konkurenco.

In prav je, da bi.

Toda ista merila morajo veljati tudi takrat, ko je Viktor Orbán v opoziciji.

Demokracija namreč ni demokracija samo takrat, ko zmagujejo politiki, ki so nam všeč.

Pravna država ni pravna država samo takrat, ko preiskujejo naše politične nasprotnike.

OPOZICIJA MORA BITI PREISKOVANA – TODA PO ZAKONU

Če obstaja sum zlorabe javnega denarja, ga je treba preiskati.

Tudi če vodi do Fidesza.

Tudi če vodi do Viktorja Orbána.

Toda država mora pri tem ravnati strogo v okviru zakona, še posebej kadar posega v podatke in komunikacijsko infrastrukturo največje opozicijske stranke.

Kajti v trenutku, ko organi pregona začnejo pri političnih nasprotnikih uporabljati postopke, ki kasneje padejo na testu zakonitosti, nastane nevaren dvom:

Ali država preiskuje kaznivo dejanje – ali političnega nasprotnika?

Za dokaz drugega bodo potrebni dokazi.

Toda po ugotovitvah o nepravilnostih pri zasegu imajo Madžari vsekakor pravico zahtevati odgovor.

In predvsem pojasnilo, kako je bilo mogoče, da so organi države pri tako politično občutljivem posegu prestopili mejo, ki jo določa zakon.

13/08/2026

SLOVENSKE KORENINE, DRUGAČNA AMERIKA: AMY KLOBUCHAR ŽELI VODITI MINNESOTO

Ameriška senatorka Amy Klobuchar, političarka slovenskih korenin in ena najbolj prepoznavnih demokratk v ZDA, je naredila nov velik korak v svoji politični karieri. Na demokratskih primarnih volitvah je 11. avgusta zmagala in postala kandidatka za guvernerko Minnesote.

Za Slovenijo je njena zgodba zanimiva predvsem zaradi njenega porekla.

Klobucharjeva svojih slovenskih korenin ne skriva. Nasprotno – o njih govori pogosto in z velikim ponosom.

Aprila letos je celo v ameriškem senatu pripovedovala o svoji družini. Njeni prastarši so prišli iz Slovenije, njen praded pa je odšel delat v rudnike železove rude v severni Minnesoti. Delo je bilo težko in nevarno. Pozneje je v rudniku delal tudi njen dedek, ki se je vsak dan spuščal približno 1.500 čevljev pod zemljo.

To je klasična zgodba evropskega priseljevanja v Ameriko: revni ljudje so zapustili Evropo, odšli čez Atlantik in iskali delo ter boljše življenje.

Toda prav tukaj se začne zanimivejši del zgodbe.

OD SLOVENSKIH RUDARJEV DO DANAŠNJE MINNESOTE

Klobucharjeva svojo priseljensko družinsko zgodbo uporablja kot argument za odprtost do današnjih migrantov, vprašanje pa je, koliko je zgodovinska izkušnja evropskih priseljencev dejansko primerljiva z današnjimi migracijskimi razmerami v Minnesoti.

Amerika, v katero so prišli njeni slovenski predniki, in Minnesota leta 2026 nista isti svet.

Danes ima Minnesota največjo somalsko skupnost v Združenih državah. Klobucharjeva je bila njena dolgoletna politična zagovornica. Ko je ameriška administracija leta 2021 podaljšala začasni zaščiteni status za Somalce, je odločitev javno pozdravila.

Takrat je poudarila, da lahko Somalci v Minnesoti in drugod po ZDA tako nadaljujejo življenje in delo, hkrati pa spomnila, da je podpirala zakonodajo, ki bi določenim priseljencem omogočila tudi pot do stalnega prebivališča.

To ni nepomembna podrobnost.

Ko Klobucharjeva govori o migracijah, se pogosto vrača prav k zgodovini ljudi, kot so bili njeni slovenski predniki. Njena politična logika je razumljiva: Ameriko so gradili priseljenci in zato mora ostati država, v kateri lahko novi priseljenci dobijo svojo priložnost.

Toda primerjava ima svoje meje.

Vprašanje namreč ni samo, ali je nekdo priseljenec.

Vprašanje je tudi, v kakšnih okoliščinah prihaja, po kateri pravni poti, kako množične so migracije, kako uspešna je integracija ter kakšne posledice imajo spremembe za lokalne skupnosti.

Zgodovina slovenskega rudarja, ki je pred več generacijami prišel v Minnesoto delat v rudnik, zato sama po sebi še ni odgovor na današnje migracijske probleme.

KLOBUCHARJEVA NI ZAGOVORNICA POPOLNOMA ODPRTIH MEJA

Tukaj je treba biti pošten.

Amy Klobuchar ni političarka, ki bi zahtevala ukinitev ameriških meja.

Na svoji uradni strani izrecno pravi, da morajo ZDA zavarovati svoje meje, hkrati pa želi razširiti zakonite poti priseljevanja ter zagotoviti pravično obravnavo ljudi, ki v Ameriki iščejo zatočišče.

Toda pri deportacijski politiki Trumpove administracije je njeno stališče bistveno ostrejše.

Ko je bila v Minnesoti izvedena velika operacija zveznih migracijskih organov Operation Metro Surge, je Klobucharjeva postala ena najglasnejših političnih nasprotnic načina delovanja ICE.

Marca letos je pred senatnim odborom zasliševala ministrico za domovinsko varnost Kristi Noem in izpostavila, da je bilo v Minnesoto napotenih več kot 3.000 agentov ICE, mejne patrulje in drugih zveznih sil.

Ko je bil februarja napovedan njihov umik, je Klobucharjeva dejala, da to ni dovolj in da ICE potrebuje popolno prenovo.

Prav nasprotovanje ravnanju ICE je postalo tudi pomemben del njene letošnje kampanje za guvernerko.

SLOVENSKO POREKLO JE LE DEL ZGODBE

Nobenega razloga ni, da bi Klobucharjevo napadali zaradi tega, ker zagovarja priseljence. Prav tako ji ni mogoče pripisovati podpore islamizmu ali šeriatskemu pravu, če za to ni dokazov.

Toda njeno politično razmišljanje je mogoče in treba kritično presojati.

Slovenski priseljenci izpred več generacij niso avtomatičen argument za vsako obliko današnje migracijske politike.

Časi so drugačni, migracijski tokovi so drugačni, države izvora so drugačne in tudi vprašanja integracije, varnosti ter kulturnih razlik so drugačna.

Zato bi bilo napačno razpravo zaključiti z romantično zgodbo: Tudi moji predniki so bili priseljenci, zato moramo sprejeti današnje migracije.

Ne.

Prava razprava se začne šele potem.

Koliko ljudi lahko skupnost uspešno sprejme? Kdo ima pravico ostati? Kako preprečiti zlorabe azilnega in migracijskega sistema? Kako zagotoviti integracijo? In predvsem – kdo postavlja pravila: država gostiteljica ali skupnosti, ki vanjo prihajajo?

Amy Klobuchar je nedvomno lahko ponosna na svoje slovenske korenine in na svojega dedka rudarja.

Slovenci smo lahko prav tako ponosni na zgodbe naših ljudi, ki so v Ameriki s trdim delom ustvarili novo življenje.

Toda njihove zgodbe ne bi smeli uporabljati kot bianco menico za današnjo migracijsko politiko.

Minnesota leta 2026 potrebuje odgovore na probleme Minnesote leta 2026 – ne samo spominov na priseljevanje izpred sto let.

UPOR

14/08/2026

14/08/2026

13/08/2026

13/08/2026

13/08/2026

13/08/2026

13/08/2026

13/08/2026

Address

Website

Alerts

Contact The Organization

Shortcuts

Share

Listing takedown request