11/06/2026
AZILNI SODNIK OPOZORIL NA NEPRAVILNOSTI – NATO SO PREISKALI NJEGOVO PISARNO
Ta članek opisuje primer iz Avstrije, ki ga avtor knjige in nekateri kritiki predstavljajo kot možen primer povračilnih ukrepov proti sodniku, ki je opozarjal na domnevne nepravilnosti v azilnem sistemu. Po navedbah članka je innsbruški sodnik za azil prijavil domnevne nepravilnosti v enem od azilnih združenj, kmalu zatem pa je bila opravljena preiskava njegove pisarne. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bila preiskava nezakonita.
Po navedbah novinarja in avtorja knjige Gernot Rohrhofer naj bi bilo proti določenim uslužbencem podanih veliko očitkov, ki se niso izkazali za utemeljene, medtem ko je sodnik zaradi celotne afere utrpel finančne in psihične posledice. Avtor zato odpira vprašanje, ali je šlo za obliko pritiska oziroma maščevanja proti človeku, ki je opozarjal na nepravilnosti.
Pomembno pa je poudariti, da gre za obtožbe in interpretacije, predstavljene v knjigi in medijskem poročanju. Sam članek ne vsebuje dokončnih sodnih ugotovitev, da je bila preiskava izvedena kot povračilni ukrep. Ugotovljeno naj bi bilo le, da je bila preiskava kasneje ocenjena kot nezakonita.
KO SODNIK SPREGOVORI, POSTANE TARČA?
Če držijo navedbe iz Avstrije, potem se postavlja zelo resno vprašanje: kaj se zgodi, ko sodnik opozori na nepravilnosti v azilnem sistemu? Namesto da bi se preiskale njegove navedbe, naj bi se pod drobnogledom znašel on sam. Kasneje je bila preiskava njegove pisarne celo razglašena za nezakonito. Takšni primeri pri mnogih ljudeh vzbujajo dvom, ali so v občutljivih migracijskih zadevah vsi deležni enake obravnave in zaščite. Kadar tisti, ki opozarjajo na težave, postanejo predmet pritiskov, je ogroženo zaupanje v celoten pravosodni sistem.
KAJ PIŠEJO MEDIJI
Sodnik za azil je poročal o nepravilnostih – nato so preiskali njegovo pisarno
Sodnik za azil iz Innsbrucka je prijavil domnevne zlorabe v združenju za azil – kmalu zatem so mu preiskali pisarno. Racija je bila kasneje razglašena za nezakonito. Avtor Gernot Rohrhofer govori za Express o morebitnih povračilnih ukrepih in potencialno eksplozivnem primeru.
Vsredišču zgodbe so dunajsko združenje za azil, Zvezno upravno sodišče in sodnik za azil v Innsbrucku.
V intervjuju za express Rohrhofer pravi: »Predvidevati je treba, da je šlo za namerni poskus utišanja ljudi.« Za vse omenjene velja domneva nedolžnosti.
Sodnik za azil v Innsbrucku je tam opazil številne incidente: postopke, ki so bili umetno podaljševani, poroča Rohrhofer, ali prosilce za azil, ki naj bi kot razlog za beg navedli homoseksualnost.
Upošteva se tudi možnost namerno dogovorjenih porok, namerno spočetih otrok in morebitnega dogovarjanja med vsaj enim zaposlenim v združenju in sodniki.
Sodnik je incidente prijavil oblastem, vključno z obtožbami o hudi poslovni goljufiji. Omenjeno je bilo tudi nepooblaščeno izstavljanje računov.
Posebej eksplozivni so interni dokumenti kluba, ki jih Rohrhofer objavlja v svoji knjigi. Avtor jih imenuje "protokoli prevare". Ti vsebujejo na primer dokaze o namernem zavlačevanju. Roki so bili očitno namerno zamujeni. Zapisi so vsebovali fraze, kot so: "Pustimo to zadevo pri miru" ali "Ne vznemirjajmo osjega gnezda".
Rohrhofer v intervjuju poudarja: Mnogi ljudje, ki so jim pomagali, so imeli realno malo možnosti za pridobitev azila. Nekateri so bili v Avstriji že večkrat obsojeni. Kljub temu so se postopki nadaljevali.
Po Rohrhoferjevih besedah je združenje za azil očitno imelo tudi finančni dobiček. Prosilci za azil so postali člani in plačevali članarino. Sprva 150 evrov na leto, zdaj 300 evrov. Posamezni postopkovni koraki so se zaračunavali ločeno.
Sodnik iz Innsbrucka je ocenil, da je bilo v več letih oskrbljenih približno 15.000 beguncev. Rohrhofer zato govori o prihodkih v višini milijonov.
Sodišče je kasneje razsodilo, da je preiskava nezakonita. Po Rohrhoferjevih besedah je trajala 184 ur. Preiskali so ne le spise, temveč tudi zasebne dokumente – vključno z zdravniškimi poročili in pismi pokojninskega sklada.
189 obtožb – nobena ni ostala.
Preiskavi je sledil disciplinski postopek. Primer svetovalca je še posebej presenetljiv. Rohrhofer pravi, da je bilo proti njemu vloženih 189 individualnih ovadb. Rezultat: "Nobena ovadba ni bila utemeljena."
Pravni ukrepi so bili sproženi tudi proti sodniku samemu. Najprej pritožba. Nato dodatna pritožba. Nato nadaljnje obtožbe.
Disciplinski postopek proti njemu je trajal štiri leta in en mesec. »Disciplinski postopek visi nad nekom kot meč,« pravi Rohrhofer. Že samo dolgo trajanje je lahko breme in pravzaprav kazen.
Breme vredno skoraj 200.000 evrov
Primer je imel za sodnika ogromne finančne posledice. Po Rohrhoferjevih besedah je moral plačati več kot 30.000 evrov, vključno s sodnimi stroški. Poleg tega je imel še sodne stroške v višini približno 150.000 evrov. "Tukaj govorimo o skoraj 200.000 evrih," pravi Rohrhofer.
Sodnik si tega ni mogel privoščiti. Imel je otroke, posojilo in že dolgo ni bil na dopustu. Poleg finančnega bremena je bil tu še psihološki pritisk.
Rohrhofer to vidi kot problem za pravno državo. Če se sodni postopki vlečejo leta, lahko sami postopki postanejo kazen. "Po mojem mnenju to ni v skladu z načelom pravne države."
UPOR