16/10/2026
Z veseljem izpostavljamo enega od naših članov, ki je v 22 dneh prehodil približno 535 kilometrov Slovenske planinske poti, premagal kar 35.500 višinskih metrov vzpona in osvojil 23 vrhov. 💪⛰️
Za tem izjemnim dosežkom so vztrajnost, dobra priprava in ljubezen do gora. V nadaljevanju z vami delimo njegovo osebno zgodbo, vtise in izkušnje s poti, ki ga je v treh tednih popeljala čez velik del Slovenije.
Čestitke za izjemen podvig! 👏
Osnovni podatki
Pot: Slovenska planinska pot (SPP)
Prehojena razdalja: približno 535 km
Skupni višinski vzpon: približno 35.500 m
Število osvojenih vrhov: 23
Datum začetka: 20. 8. 2026
Datum zaključka: 10. 9. 2026
Trajanje: 22 dni
Oprema: približno 10 kg nahrbtnik, nizki trail čevlji
Vzgib
Vzgib je bil preprost: želel sem hoditi vsaj tri tedne. Ker imamo doma tako lepo in raznoliko pot, kot je Slovenska planinska pot, se mi je zdelo skoraj nespodobno iskati izzive drugje.
Priprave
Priprave so obsegale izbor in preizkušanje opreme, veliko hoje za nabiranje kondicije ter privajanje na vsakodnevno nošenje nahrbtnika. Po optimizaciji je ta skupaj z vodo tehtal približno deset kilogramov.
Čeprav sem bil dolgo prepričan, da v gore sodijo visoki pohodni čevlji, sem se tokrat zavestno odločil za nizke trail čevlje. Odločitev se je izkazala za odlično, saj so bili lahki, udobni in primerni za dolge dnevne etape.
Potek pohoda
Med 20. avgustom in 10. septembrom 2026 sem v 22 dneh prehodil približno 535 kilometrov in premagal okoli 35.500 višinskih metrov vzpona. Na poti sem osvojil 23 vrhov.
Edini del trase, ki je ostal neprehojen, je bil odsek čez Trnovsko planoto. Zaradi zaprtih koč, gostiln in pomanjkanja trgovin je bilo nadaljevanje logistično meni neizvedljivo, zato sem ta del raje preskočil.
Vreme mi je večinoma stalo ob strani. Le en dan sem moral prisilno počivati na Kamniškem sedlu in počakati, da se razmere umirijo. Ker mirovanje ni moja najljubša dejavnost, sem ta čas izkoristil še za vzpon na Brano.
Večino poti sem prehodil sam, občasno pa so se mi pridružili prijatelji in družinski člani, kar je dolgim dnevom dodalo nekaj družbe. Telo je celoten izziv preneslo brez večjih težav: brez žuljev, brez krčev in brez poškodb.
Prehrana ni bila posebej zapleten projekt. Zajtrki, kosila in večerje so večinoma prihajali iz planinskih koč, občasno pa tudi iz gostiln ob poti. Za sprotno energijo so poskrbele energijske tablice iz nahrbtnika.
Če bi lahko na poti kaj izboljšal, bi bile to markacije. Na nekaterih odsekih bi si človek želel manj ugibanja in več rdeče-belih oznak. Dobrodošle bi bile tudi posodobljene smerne table z bolj usklajenimi ocenami časa do cilja.
Zaključek
Tri tedne hoje, 535 kilometrov, 35.500 višinskih metrov in niti en sam žulj. Ko danes pogledam nazaj, sem predvsem ponosen, da mi je uspelo prehoditi celotno pot. Na začetku se je zdela dolga in zahtevna, na koncu pa sem ugotovil, da se z vztrajnostjo in nekaj trme da narediti veliko več, kot si človek misli.
Na poti ni bilo vedno lahko. Bili so dolgi dnevi, utrujene noge in vzponi, za katere se je zdelo, da jih ne bo nikoli konec. Ampak vsak razgled, vsak vrh in vsak nov del poti so me vedno znova opomnili, zakaj sem tam. Zato lahko danes brez zadržkov rečem, da je bil vsak kilometer vreden truda.
Morda pa je name največji vtis naredila Slovenija sama. Imamo res čudovito deželo in neverjetne naravne danosti. V treh tednih hoje sem videl vse od gozdov in planin do visokih alpskih vrhov in razgledov proti morju. Redko kje na tako majhnem prostoru najdeš toliko lepote in raznolikosti.
Slovenska planinska pot zame ni bila samo športni izziv. Bila je izkušnja, ki je ne bom pozabil. Čeprav je bilo včasih naporno, je bilo v vsakem trenutku vredno in če bi imel možnost, bi naslednje jutro z nahrbtnikom na ramenih na pot krenil še enkrat.
