05/02/2026
Ker včasih 🦁 Panonke pomagamo tudi otrokom v rejniških družinah, smo se tudi sami srečali s družbenim mitom, da nekateri rejniki to počnejo “zaradi denarja”.
Zato smo na naše srečanje povabili Minko Žiberna, ki je na področju rejništva aktivna že 40 let in se pogovarjali. Želeli bi si, da bi vsak odrasli in otrok slišal ta pogovor, ki nas je pretresel in hkrati obogatil.
Cilj rejništva ni nadomestiti biološke družine, temveč zagotoviti varno, stabilno in spodbudno okolje, omogočiti otroku čustveni razvoj in občutek pripadnosti. Dejstvo je, da otroci, ki pridejo v rejništvo, pogosto nosijo s seboj izkušnje travme, izgube in negotovosti, motnje navezanosti, razvojne in učne težave, čustvene in vedenjske stiske.
Otrok v rejništvu ni “problematičen”, temveč ranjen, potrebuje čas, potrpežljivost in predvidljivost, hkrati hrepeni po bližini in se je boji.
Otroci rejništvo doživljajo zelo različno, a se pogosto pojavljajo občutki krivde (“jaz sem kriv, da ne živim doma”), zvestoba biološkim staršem, tudi če so ti povzročili bolečino, strah pred ponovno zapustitvijo,
zmeda glede identitete in pripadnosti. Pozitivne izkušnje nastajajo takrat, ko rejniki otroku dovolijo ohraniti zgodbo o izvorni družini in otrok ni prisiljen “izbirati strani”, ter ima občutek, da je sprejet takšen, kot je. Večina jih rejniško družino vse življenje ohrani kot "svojo".
Rejniki opravljajo izjemno zahtevno delo, ki presega klasično starševstvo. Njihova vloga vključuje vsakodnevno skrb za otroka, sodelovanje s sodiščem, CSD, šolami, terapevti, pogosto tudi sodelovanje z biološko družino otroka.
Njihovo doživljanje pogosto zaznamujejo čustvena obremenjenost in izgorelost, občutek, da so med sistemom in otrokom, strah pred navezanostjo (»kaj če bo otrok odšel«), premalo družbenega priznanja za svoje delo.
Vendar pa veliko rejnikov najde globok občutek smisla, osebne rasti, močne in čeprav včasih začasne, odnose z otroci.
V Sloveniji rejnikov ni dovolj, zlasti za starejše otroke in otroke s posebnimi potrebami, imamo dolgotrajne postopke in administrativne obremenitve, soočamo se z nezadostno psihološko podporo otrokom in rejnikom, napetostmi med rejniškimi in biološkimi družinami.
Rejništvo ni idealna rešitev, je pa pogosto najbolj človeška možnost, kadar otrok ne more ostati doma. Rejništvo je predvsem zgodba o odnosih – o tistih, ki so se pretrgali in o tistih, ki se lahko na novo, počasi in previdno, zgradijo.
pomagamo - tudi tako, da ozaveščamo in razbijamo mite.