PLASTIKI RECI NE

27/02/2026

Kako pa ti shranjuješ ali pripravljaš hrano?

29/09/2025

🍂 Letos smo v gozdu spet v rekordnem času našli nove, “zelo redke” vrste gob. Pomagajte nam jih prepoznati.

Rdečekapa polietilenka – pogosto raste ob poteh, odporna na vse vremenske pogoje.

Prosojna polietilenka – nikoli ne oveni, nikoli ne zgnije.

Črna polistirenka - razgradi se med 100 in 500 leti, a mikro in nano-plastika nepovratno ostane

Na žalost te stvari ostanejo v gozdu veliko dlje kot katerikoli jurčki na krožniku. Plastika in mikroplastika se vračata k nam – v pitno vodo, hrano in naše telo. Enako v živali in rastline.

👉 Ne puščaj smeti zaradi živali, rastlin in nas samih. Če jih najdeš, jih vseeno poberi. 🌲🍄

15/09/2025

Na svetu obstajajo ljudje, ki tiho, brez velikih besed, a z dejanji pokažejo, kako zelo narobe živimo na tem planetu. Ena od njih je zagotovo Cristina Zenato.

Rodila se je v Italiji, otroštvo pa preživela v Kongu med deževnim gozdom in Atlantskim oceanom. Že takrat je spoznala, da je znanje moč proti strahu in da če stvari okoli sebe razumemo, potem znamo to tudi ceniti in sobivati z drugimi in drugačnimi od nas.

Danes že več kot tri desetletja živi na Bahamih, kjer je svoje življenje posvetila oceanom, jamam in predvsem morskim psom.

Potaplja se med karibskimi grebenskimi morskimi psi, iz ust jim odstranjuje ribiške trnke in jim daje nekaj, česar človek naravi večinoma ne daje. Daje jim zaupanje in dotik brez nasilja. In neverjetno, te “strašne pošasti” ji to vračajo tako, da se ji sami približajo, umirijo v njenem naročju in se pustijo pobožati. To se zgodi skoraj vedno, ko se srečajo z njo v njihovem podvodnem svetu.

Cristina se potaplja tudi v jamah, je svetovna raziskovalka, inštruktorica, naravovarstvenica, predavateljica in ustanoviteljica organizacije People of the Water, ki združuje raziskovanje, izobraževanje in varstvo okolja.

Bila je sprejeta v Women Divers Hall of Fame in Explorers Club, a največja priznanja ji dajejo prav njene “punce” – tako ljubkovalno imenuje morske pse, ki se vedno znova vračajo k njej.

In ko pogledaš ta posnetek, se vprašaš, kdo je tu pravzaprav nevaren? Morski pes, ki išče stik? Ali človek, ki nepovratno onesnažuje oceane s plastiko in mikro plastiko, jih prazni z industrijskim ribolovom, uničuje mangrove in koralne grebene, iztreblja vrste ter v ljudeh seje strah pred tistimi, ki jih ne razume?

Hollywood in zahodni mediji nas pa že desetletja učijo in indoktrinirajo, da se jih danes neskončno bojimo. Da so morski psi za nas najmanj grozne pošasti, ki jih je treba za vsako ceno uničiti. Pri nas zelo podobno počnemo z volkovi in medvedi. A tudi ti so zelo pomembni za ohranjanje razvnovesja v gozdovih.

Cristina nas uči in nam to tudi pokaže, da so morski psi v resnici čista, mirna, čuteča, komunikativna in čudovita bitja.

S svojim delom dokazuje, da je na tem planetu vse povezano in da smo v resnici vsi eno – oceani, morski psi, ljudje, gozdovi in jame pod zemljo.

Ko uničimo en del, porušimo celoto. Tako je tudi s plastiko (posledično z mikro in nano-plastiko), ki nepovratno konča v morju) s katero uničujemo enega najpomembnejših habitatov (oceane in morja), ki so ključni za ravnovesje in vzdrževanje življenja na Zemlji.

Še ena zanimivost.
Sekundarne ali človeško povzročene smrti, v primerjavi s smrtmi, ki so jih povzročili morski psi. Uradni podatki za leto 2024:

• Lakota/podhranjenost: 9 milijonov
• Kajenje: 8 milijonov
• Onesnaženje zraka: 7 milijonov
• Alkohol: 3 milijone
• Delovne nesreče (padec, strojne poškodbe, eksplozije, dolgotrajno vdihavanje prahu in kemikalij, izpostavljenost nevarnim okoljem): 2,3 milijona
• Oporečna pitna voda (človeška malomarnost): 1,6 milijona
• Prometne nesreče: 1,3 milijona
• Neželeni učinki zdravil / napačna uporaba zdravil: več kot 1.000.000
• Komarji: 700.000
• Prepovedane droge (odvisnosti, predoziranja): cca. 500.000
• Umori: 450.000
• Vojne: 160.000
• Morski psi: 7

Kdo ali kaj je zares nevarno na tem planetu?

Viri: World Food Programme (WFP), World Health Organization (WHO), International Labour Organization (ILO), UNICEF, UNODC, Our World in Data, The Lancet, Uppsala Conflict Data Program (UCDP), Peace Research Institute Oslo (PRIO), Armed Conflict Location & Event Data Project (ACLED), Florida Museum of Natural History.

Woman sticks her hand inside sharks' mouths to remove hooks!You can keep up with Cristina and all of her incredible work helping sharks on Instagram: https:/...

25/08/2025

Umetna trava = človeška inteligenca

Če bi obstajala nagrada za najbolj ironičen dokaz človeške inteligence, bi jo brez dvoma lahko pobral ta, ki zase ali okolico polaga umetno travo.

Pa ne zato, ker bi to bila pametna rešitev, ampak ker tako čudovito združuje našo iznajdljivost in samouničevalnost.

V Osijeku so pred 3 leti pod mestne tramvaje položili umetno travo (projekt vreden cca. 27 mio evrov in še hvalijo se s tem, kako pametno so porabili denar).

To pomeni, da zdaj takšna proga v zrak, na okolje, v Dravo … stalno sprošča mikro- in nanodelce plastike. In če si to prebivalci mesta želijo ali pa si ne. Mestni promet ima odslej povsem novo dimenzijo, da poleg hrupa in emisij, zdaj lahko dodatno vdihuješ še te mikro in nano delce plastike. Prava trajnostna izkušnja, ni kaj. Čisto zdravje! Sploh poleti je fino, ko ob vročini ta zelenica še malo zasmrdi po nafti.

Medtem pa v Trogiru (ki je pod Unescovo zaščito !!!) niso želeli zaostajati za Osijekom. Zato so okoli palm na svoji rivi razgrnili krasno umetno travo, ker je to pač lepo videti. Palme ob morju, obdane z lepo zeleno plastiko. Pardon, travico. Sol, sonce in veter pa odslej poskrbijo, da se ta vlakna redno (poleg drugih plastični smeti zaradi masovnega turizma) sproščajo in drobijo v mikro- in nanoplastiko, ki konča neposredno v Jadranu. Ribe jo nato pogoltnejo, domačimi in turisti pa jo z užitkom pojedo z ribami na gradeli, civilizacija pa si medtem ploska: »Kako čudovito smo povezali človeka z naravo!«

In potem so tu še zasebni heroji (vedno več jih je 🤷🏻‍♂️), to so vsi ti lastniki hiš, ki si okoli svojega doma polagajo umetno travo. Da jim je ni treba kositi, da slučajno k njihovi hiši ne zaidejo čebele ali čmrlji, da nikoli (tudi v največji suši) ne porjavi ter najpomembneje, da imajo za zavistne sosede in prijatelje vedno popolno zelenico.

Res je, da ta plastika nikoli ne oživi. Otroci se lahko odslej igrajo na 60+ stopinjski plastiki in hkrati vdihujejo mikro- in nanodelce, psi ali mačke pa jih dodatno pobirajo s svojimi gobčki. Popolna harmonija in napredek v vsem svojem sijaju.

Zato je umetna trava primeren spomenik naši inteligenci. Pardon, in naši prihodnosti! Je tiha priča, da smo tudi naravo uspeli premagati tako, da smo jo najprej uničili, nato pa jo posnemamo v obliki tepihov iz nafte. Razlika je le v tem, da narava raste, diha in ustvarja življenje, umetna trava pa se segreva, drobi in ustvarja smeti, mikro in nano delce in posledično smrt.

Človek je očitno res inteligentno bitje, a inteligenca brez razuma in odgovornosti ni več krepost, temveč odslej le še orožje proti samemu sebi.

Umetna trava tako ni več le okras, temveč trajen generator mikro- in nanoplastike, ki nas bo še še stoletja spremljala v vodi, zraku, hrani, v nas in naših zanamcih. Tudi po tem, ko bo takšna zelenica že zdavnaj zbledela (le cca. 10-12 let, za tisto najbolj luksuzno, dajejo garancijo nanjo). Aja, in ne da se je reciklirati.

Kako pa ti gledaš na to?

22/08/2025

AKTUALNO
Kako Skaza z afirmacijskimi kozarci prodaja miselni premik, duhovnost in seveda mikroplastiko. 🤷🏻‍♂️

Očitno smo s temi kozarci našli rešitev za vse naše težave in po njihovo je dovolj, da pijemo iz plastičnega kozarca, pobarvanega v barvo čaker in že bomo bolj zdravi, srečni ter v stiku sami s seboj.

Kdo bi si mislil, da se notranji mir ne skriva v meditaciji, fizičnem treningu, knjigi ali naravi, ampak v plastiki. Pardon, v bioplastiki.

Če so časi res takšni, da iščemo razsvetljenje v plastiki, potem je naslednji logični korak, da začnemo meditirati kar v trgovskem centru, še najbolje ob izdelkih z akcijskimi cenami.

Gre za šolski primer potrošniške psihologije, kjer podjetje ljudem ponudi izdelek, ki pa ne prinaša objektivne koristi, a mu vseeno daje občutek moralnega zadoščenja. Ker ko kupimo nekaj, kar je predstavljeno kot trajnostno in duhovno, se morda res za trenutek počutimo kot, da smo boljši ljudje ali smo naredili kaj zase, čeprav hkrati prispevamo k istemu problemu - onesnaževanju z mikro in nano plastiko. Marketing pa v tem primeru ne prodaja kozarca, temveč le pomiritev naše slabe vesti.

Afirmacije same po sebi sploh niso problem, saj gre lahko za kratke pozitivne stavke, ki si jih ljudje ponavljajo, da preusmerijo svoje negativne misli in čustva v bolj konstruktivno smer. Tudi psihologija priznava, da lahko pozitivne misli pomagajo pri našem razpoloženju in samozavesti.

Vrednost torej imajo, a vse dokler niso “zapisane” na material, ki dolgoročno škoduje tako človeku kot tudi planetu.

Tukaj pa se začne resnična dilema, saj znanstveni dokazi že leta jasno kažejo, da so mikro- in nanodelci plastike prisotni v krvi, pljučih, placenti, materinem mleku in celo možganih. In da imajo zelo negativen impakt na naše zdravje. Na zdravje vseh živih bitij.

Leta 2022 je Univerza v Amsterdamu prvič dokazala mikroplastiko v človeški krvi, italijanski raziskovalci so jo našli že v placenti nosečnic in v materinem mleku, britanski znanstveniki v pljučnem tkivu, ameriške raziskave pa opozarjajo celo na 50-odstotno povečanje akumulacije v možganih v manj kot desetih letih življenja.

Po podatkih Evropske agencije za varnost hrane vsak Evropejec tedensko vnese do pet gramov plastike – približno toliko, kolikor tehta ena bančna kartica. Pa če je le 1/10 tega, je to res ogromno.

Vprašanje je torej preprosto ali res želimo, da je naš prvi požirek dneva hkrati tudi požirek plastike?

Dodaten problem je, da plastika ni inertna. Raziskave kažejo, da pri temperaturah okoli 70 °C sprosti do 55-krat več mikrodelcev kot pri sobni temperaturi. Pri pomivanju v pomivalnih strojih se s kombinacijo toplote in detergentov sproščajo tudi delci in aditivi, ki se zadržijo v vodi in na površini posode.

Kisle pijače, kot je limonada, pa proces še pospešujejo. Citronska kislina razgrajuje polimere in povečuje sproščanje kemičnih dodatkov, kot so ftalati in fenoli, ki delujejo kot hormonski motilci. Podobno velja za vroče čaje in kavo, kjer visoka temperatura deluje kot pospeševalec sproščanja mikro- in nano plastike, zato je vsak požirek iz plastičnega (tudi bioplastičnega) kozarca prava bomba za naše zdravje. Pri smoothijih pa se težava skriva v kombinaciji kislin iz sadja in maščob iz oreščkov ali mlečnih dodatkov, saj prav ti pogoji omogočajo hitrejše sproščanje kemikalij, ki se vežejo na maščobe in prehajajo v telo. Če je hladna voda še najmanjša težava, so čaji, kava, limonada in sadno-mastni smoothiji popolna kombinacija za to, da vsak požirek v vašo telo prinese še ogromno delcev plastike.

Skaza svoje izdelke utemeljuje z uporabo bioplastike, a to je predvsem marketinška preobleka. Bioplastika namreč ni neka enotna kategorija. Nekateri materiali so resda narejeni iz rastlinskih virov, a so kemično enaki naftnim polimerom in se v okolju obnašajo enako in to je, da razpadajo na mikro in nanoplastiko. Drugi so sicer biorazgradljivi, a le v industrijskih kompostarnah pri nadzorovanih pogojih, v naravi pa se ne razgradijo. Tretji tip, oksorazgradljiva plastika, je pa v EU označen kot zavajajoč in prepovedan, ker razpada le na mikrodelce.

Dodaten velik okoljski problem bioplastike pa predstavlja kmetijski odtis. Po podatkih organizacije European Bioplastics bi popolna zamenjava klasične plastike z bioplastiko zahtevala več kot pet odstotkov svetovnih kmetijskih površin, kar pomeni konkurenco za pridelavo hrane.

Poleg tega je pridelava bioplastike daleč od čiste zgodbe. Največ se je pridobiva iz koruze, sladkornega trsa in palminega olja, kar pomeni intenzivno monokulturno kmetijstvo, obremenjeno s pesticidi, herbicidi in umetnimi gnojili. Takšna pridelava ima visok ogljični odtis, onesnažuje podtalnico in vodi v degradacijo tal.

Študija univerze v Aarhusu je pokazala, da lahko povečana pridelava koruze za bioplastiko poveča uporabo pesticidov za več kot 30 odstotkov, s čimer se neposredno slabša biodiverziteta in zdravje opraševalcev (čebel ipd.). Če bi želeli svetovno proizvodnjo plastike nadomestiti z bioplastiko, bi po ocenah organizacije European Bioplastics potrebovali več kot pet odstotkov vseh obdelovalnih površin na svetu, to je približno toliko, kot jih danes zavzame celotna Evropska unija. V praksi bi to pomenilo odvzem kmetijskih zemljišč, namenjenih hrani, in dodatne pritiske na tropske gozdove, ki so že zdaj pod udarom zaradi mono kulturnih plantaž.

Raziskava, objavljena v Nature, je pokazala, da bioplastika ni tako nedolžna, kot jo pogosto prikazuje industrija in marketing. Med razgradnjo sprošča toplogredne pline, kot sta metan in ogljikov dioksid. Posebej problematično pa je, da se te emisije pojavljajo tudi v anaerobnih pogojih, na primer na odlagališčih, kjer bioplastika največkrat konča. To tudi pomeni, da bi zamenjava naftne plastike z bioplastiko lahko povečala emisije metana – plina, ki ima 25-krat večji učinek segrevanja kot CO₂.

Ob tem pa se bioplastika med uporabo obnaša enako kot naftna plastika. Obrablja se, sprošča mikro- in nanodelce, ki potujejo v okolje in telo. Ti delci v stiku s človeškim organizmom sprožajo vnetne odzive, oksidativni stres in lahko prispevajo k razvoju bolezni, povezanih z imunsko disfunkcijo, hormonskimi motnjami ter celo nevrološkimi spremembami.

Raziskave na miših in celičnih kulturah so pokazale, da mikroplastika povzroča poškodbe črevesne bariere, spremembe v sestavi črevesne mikrobiote ter akumulacijo v organih, vključno z jetri in možgani. To pomeni, da »bio« predpona pri plastiki ne pomeni niti varno za okolje niti varno za človeka, gre zgolj za preimenovanje istega problema.

Najbolj cinično pri vsem skupaj je, da se takšne zgodbe brez kritičnega premisleka objavljajo v strokovnih medijih. Marketing Magazin je afirmacijske kozarce predstavil kot primer transformacijskega marketinga, ne da bi ob tem zastavil eno samo temeljno vprašanje in ali je plastika lahko simbol čistosti in zdravja?

Ko medij brez premisleka objavi PR zgodbo in jo še oglašuje kot strokovni članek, ni več resen medij.

Skaza se v javnosti predstavlja s sloganom »REthink plastics. Respect LIFE.« Če bi ta slogan vzeli resno, bi morali afirmacijske kozarce preprosto zamenjati s steklenimi. Šele takrat bi lahko rekli, da blagovna znamka res spoštuje življenje.

—————

Seveda je povsem jasno, da se plastiki v našem svetu ne moremo povsem izogniti. Prav zato je toliko pomembneje, da premislimo, kako in kdaj jo uporabljamo, ter kakšne posledice ima ta uporaba za naše telo in okolje. Pri tem pa je treba biti še posebej pozoren, ko gre za hidracijo in s tem neposredno za naše zdravje – saj vsak požirek ni le osvežitev, temveč tudi odločitev o tem, kaj vnašamo vase in kakšen svet puščamo za sabo.

—————

Vir:
https://doi.org/10.1016/j.envint.2022.107199
https://doi.org/10.1016/j.envint.2020.106274
https://doi.org/10.1016/j.scitotenv.2022.154907
https://med.stanford.edu/news/insights/2025/01/microplastics-in-body-polluted-tiny-plastic-fragments.html
https://en.wikipedia.org/wiki/Microplastics_and_human_health
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC11186737/
https://doi.org/10.1016/j.chemosphere.2020.128444
https://doi.org/10.1021/acs.est.0c05848
https://doi.org/10.1016/j.foodchem.2020.128881
https://www.european-bioplastics.org/faq-items/how-much-agricultural-area-is-used-for-bioplastics/
https://www.nature.com/articles/s44286-024-00127-0
https://doi.org/10.1038/s41598-025-90322-7
https://doi.org/10.1016/j.wasman.2016.10.006
https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2021.e07505
https://doi.org/10.1038/s41578-021-00407-8
https://doi.org/10.1016/j.jclepro.2022.131413
https://www.nature.com/articles/d41586-024-00650-3
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC10151227/
https://magazine.hms.harvard.edu/articles/microplastics-everywhere
https://www.health.com/microplastics-inside-human-organs-8639349

01/06/2025

🤔

Friendly reminder ⬇️

06/05/2025

Ali veš, da se vsako leto na svetu proda več kot 500 milijard plastenk?

To pomeni skoraj 1 milijon plastenk na minuto. Če bi jih zložili eno na drugo, bi ustvarili plastični stolp, visok kar 110 milijonov kilometrov. To je toliko, kot če bi 143-krat potovali od Zemlje do Lune in nazaj.

Vir: https://www.statista.com/statistics/723191/production-of-polyethylene-terephthalate-bottles-worldwide/

❌Večina teh plastenk ni nikoli reciklirana.

V EU naj bi se po uradnih podatkih recikliralo približno 40 % plastične embalaže. A številke zavajajo, kot »reciklirano« se namreč šteje že vse, kar je zbrano za reciklažo, ne pa nujno tudi dejansko predelano.

❌Ko plastenko odvržemo v rumeni zabojnik, je ta količina že vključena v statistiko. A če je plastenka umazana, vsebuje ostanke tekočine, olja, je mešana z drugimi vrstami plastike ali preveč kontaminirana, bo pogosto zavržena, sežgana ali izvožena izven EU in kljub temu bo uradno še vedno štela kot »reciklirana«.

❌Poleg tega večina teh plastenk ne postane nova plastenka. Iz njih nastanejo izdelki nižje kakovosti, kot so flisi, preproge ali gradbeni materiali, ki jih ni mogoče več reciklirati. To pomeni, da plastika samo zamenja obliko, nato pa slej ko prej konča na odlagališču, v sežigalnici, v okolju – ali v naših telesih.

❌Na svetovni ravni je slika še bolj zaskrbljujoča: po podatkih OECD je bilo leta 2019 dejansko recikliranih le 9 % vse plastične embalaže. Skoraj 50 % je končalo na odlagališčih, 19 % pa v sežigalnicah.

Plastika je zelo kompleksen material

❗Plastenke vsebujejo več različnih materialov (PET, PE, PP), novi fiksni zamaški pa s tem otežujejo ločevanje med reciklažo.

Plastenke morajo biti čiste

Reciklaža zahteva čiste plastenke brez ostankov tekočin. Če so umazane ali mastne, jih sortirnice avtomatsko zavržejo in gredo v sežig. A vi operete plastenko od svoje najljubše pijače, mleka, olja? Barvne plastenke so manj uporabne, ker iz njih ni mogoče izdelati nove prozorne embalaže za živila.

Večina plastenk se tudi ne spremeni nazaj v plastenke. Namesto tega nastanejo izdelki nižje kakovosti, ki jih ni mogoče več reciklirati.

Vir: https://www.oecd.org/en/topics/environment.html

❌Zakaj so sežigalnice in odlagališča problem?

Sežig plastike sprošča CO₂, razne strupene pline in dioksine, ki tudi negativno vplivajo na okolje in zdravje ljudi.

Odlagališča niso nič boljša tudi zato, ker očem vidni razpad plastike traja do 500 let. Plastika se pa tam ne razgradi, ampak samo razpade v mikro- in nanoplastiko, ki onesnažuje tla, podtalnico in prehransko verigo.

Vir: https://zerowasteeurope.eu/project/the-true-toxic-toll/

✅Kaj lahko naredimo?

Vemo, da recikliranje ni rešitev.
Zmanjšanje porabe plastike je.

Zato:

✅ uporabljaj steklenico za večkratno uporabo (stekleno ali kovinsko)
✅ pij vodo iz pipe – če je ta varna, zdrava in brez plastike (v Sloveniji skoraj povsod teče pitna voda iz pipe)
✅ izogibaj se pijačam v plastenkah, kadar je le mogoče
✅ podpiraj trgovce in proizvajalce, ki ponujajo vračljive steklenice ali refill sisteme
✅ deli naprej, saj osveščenost in širjenje dejstev ustvarjata spremembo

Plastika ni več samo vprašanje odpadkov, ampak je postala vprašanje zdravja, podnebja in prihodnosti.

✅Vsaka PLASTENKA, ki je NE KUPIŠ, šteje. Povej naprej. Hvala.

04/05/2025

Ali veš, da imaš danes, če pride do požara v »sodobni« hiši ali stanovanju, pogosto le 3 minute časa, da se rešiš?

Danes te 3 kratke minute lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo.

Zakaj so naši domovi danes bolj smrtonosni kot nekoč – in kaj lahko storimo?

Danes imamo na voljo le 3 minute, da pobegnemo iz goreče hiše. Pred 50 leti smo imeli približno 17 minut. V tem času se ni spremenila le tehnologija gradnje, temveč tudi materiali za izdelavo pohištva in druge opreme za dom, skrajšala pa se je tudi možnost preživetja ob morebitnem požaru.

Zakaj je tako?

Odgovor se skriva prav v tem, iz česa so danes narejeni naši domovi in s kakšnim pohištvom ter opremo so opremljeni.
Od lesa, usnja in volne smo prešli na raznovrstno plastiko, MDF-plošče, poliuretanske pene, stiropor, stirodur …

Pred desetletji so bili domovi grajeni z debelejšimi stenami, lesenimi tramovi in opremljeni z naravnimi materiali: volnenimi preprogami, bombažnimi zavesami, lesenimi in usnjenimi kavči ali tapeciranimi z volno in svilo, masivnim lesenim pohištvom. Izolacija je bila pogosto iz mineralne volne ali naravnega filca ...

Požar v takšnem domu se je širil razmeroma počasi, saj naravni materiali gorijo počasneje in pri nižjih temperaturah. S tem so ti lahko podarili dragocen čas, da si se morda pravočasno zbudil, razumel, kaj se dogaja okoli tebe in pobegnil ven na varno.

Danes pa je zgodba drugačna. Precej drugačna.

Dom je danes pogosto narejen iz nafte (plastike).

Sodobni domovi so zgrajeni in opremljeni hitro in relativno poceni ter pogosto zasnovani tako, da ob požaru pomenijo hitrejšo smrt. Stene so tanjše, izolacija pa pogosto iz poliuretanske pene, ekspandiranega polistirena (stiroporja) ali drugih sintetičnih materialov.

V notranjosti pogosto najdemo kavče iz umetnih pen in umetnega usnja, zavese iz poliestra, preproge iz plastike (redko iz volne ali svile), mize iz MDF-plošč, prepojenih z lepili in različnimi smolami.

Te snovi imajo nekaj skupnega: njihova osnova je nafta, in so visoko gorljive. Ob stiku z ognjem se hitro vnamejo, gorijo intenzivneje in sproščajo strupene pline, kot so vodikov cianid, ogljikov monoksid in različni halogeni, ki že v nekaj sekundah napolnijo prostor z gostim, črnim in smrtonosnim dimom.

V spodnjem videu je prikazan eksperiment:

3 minute do popolnega uničenja
Organizacija Underwriters Laboratories (UL FSRI) je v laboratoriju izvedla eksperiment: dve identični sobi – ena iz leta 1970 z naravno opremo, druga sodobno opremljena z današnjimi materiali. Rezultat?

Stara soba je potrebovala več kot 30 minut do popolnega uničenja. Sodobna je bila že v 3 minutah popolnoma zajeta v ognju in strupenem dimu.

Vdihavanje dima, in ne nujno samo ogenj, je pogosto glavni vzrok smrti pri požarih v domovih.

Kaj lahko storimo?

Popolne varnosti ni, a obstajajo boljše izbire:

• Izbirajmo naravne materiale, kjer je mogoče: masivno leseno pohištvo, volnene ali bombažne tekstilije, naravno usnje.
• Pri izolaciji dajmo prednost naravni mineralni volni, celuloznim vlaknom ali drugim negorljivim rešitvam.
• Odrecimo se ceneni plastiki, ki je morda cenejša danes, a nas lahko stane življenja jutri.
• Namestimo dimne alarme v vse prostore, jih redno testirajmo in poskrbimo, da jih družina zna prepoznati.
• Pripravimo načrt evakuacije in ga vadimo. Ne samo enkrat, temveč redno.

Ideja za prihodnost – nazaj k naravi za varnejši dom

Dom ne rabi biti videti zastarelo, da je varen. Lahko je tudi sodoben, pa vseeno narejen iz naravnih materialov.

S premišljenim izborom materialov in oblikovanjem prostora, ki spoštuje trajnost, estetiko in varnost, lahko ustvarimo dom, ki ni le lep, ampak tudi rešuje življenja, če pride do požara.

Morda ne moremo preprečiti vseh požarov, lahko pa preprečimo, da bi nas ti presenetili nepripravljene.

Zdaj veš, da imaš danes v povprečju samo 3 minute časa, da pobegneš iz gorečega doma – ne pozabi na to, ko izbiraš izolacijo, kavč, zavese, tepih, luč, mizo, stole …

Povej naprej. ➡️

Modern furnishings in our homes have used more and more plastic materials and the consequence is they burn hotter, faster and produce more toxic smoke than i...

03/05/2025

Tudi evropska prestolnica kulture - Nova Gorica - se ne obnaša kulturno. 🤷🏻‍♂️

Balon ni simbol svobode, temveč posledica ujetosti v stare miselne vzorce.

V letu, ko se Nova Gorica ponaša z nazivom Evropske prestolnice kulture, naj bi kultura slavila življenje, naravo in prihodnost. Toda spust 1000 balonov – naj bodo še tako "eko" – ni kulturni, temveč simbolično in praktično škodljiv akt. Gre za onesnaževanje, ki se dvigne z vetrom, a vedno pristane – v rekah, gozdovih, želodcih živali. Eko lateks je le nova preobleka stare brezbrižnosti, ki pod krinko trajnosti prodaja prazne geste.

Spust balonov ni praznovanje, je brezbrižen performans v času, ko potrebujemo odgovornost, domišljijo in pogum za nove oblike izražanja – takšne, ki ne puščajo sledi smrti za seboj. Kultura prihodnosti ne sme temeljiti na navadah preteklosti. Naj kulturni dogodek ne postane ekološka sramota.

Zakaj "eko lateks" ne opravičuje takega dejanja?

Ker “biološka razgradljivost” nikakor ni enaka nedolžnosti. Čeprav je naravni lateks teoretično razgradljiv, se razkraja samo v točno določenih industrijskih pogojih, ne pa v rekah, na drevesih ali na morskem dnu. Tam lahko ostane mesece ali leta.

Baloni niso čisti naravni izdelek. Večina "eko balonov" vsebuje barvila, mehčala in druge dodatke, ki so za naravo lahko toksični. Ti dodatki podaljšajo razgradnjo in povečajo tveganje za onesnaževanje.

Živali ne ločijo “eko” od običajnega. Želve, ptice, kiti in druge živali pogosto zamenjajo ostanke balonov za hrano. Posledice so zadušitve, zapore prebavil in smrt – tudi z "eko" različicami. V naravi ni razlike med lateksom in plastiko, če oboje ubija.

Letenje balonov je oblika razpršenega onesnaževanja. Spuščeni baloni postanejo nekontroliran odpadek, ki ga veter zanese daleč stran. Tovrstno onesnaževanje ni lokalno, temveč precej širše.

V več državah je spuščanje balonov že omejeno ali prepovedano. Evropska direktiva o zmanjšanju vpliva plastike na okolje (2019/904) poudarja preprečevanje vseh vrst nepotrebnih odpadkov, tudi tistih z domnevno “eko” oznako. Kultura naj bo del rešitve, ne izgovor za izjeme.

Namesto balonov Nova Gorica potrebuje ideje, ki ne letijo stran, temveč ostanejo v ljudeh. Ideje, ki ne končajo v gozdovih ali morju, temveč v srcih. Kultura, ki spoštuje življenje v vseh oblikah, naj poišče močnejši simbol kot balon. Balon naj počasi izpuhti v preteklost.

V letu 2025, v zeleni Sloveniji, ki gosti evropsko kulturno dogajanje leta, so pri European Capital of Culture 2025 Nova Gorica - Gorizia prišli na idejo, da je popolnoma ok v zrak spustiti 1000 balonov. 'Saj pa so iz eko lateksa'. Fino, ta bo najbrž živalim bolj teknil, ali kaj? Organizatorje pozivamo, da razmislijo o tej res neumni ideji, vas pa da podprete in razširite peticijo kolegov Podružnica: https://www.change.org/p/no-go-2025-dovolj-onesna%C5%BEevanja-v-imenu-kulture-basta-inquinamento-in-nome-della-cultura

Greenpeace Slovenija, Umanotera, Focus - društvo za sonaraven razvoj, Evropska komisija v Sloveniji, Plan B za Slovenijo - mreža nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, Eko krog

30/04/2025

Ali veš, da vsako leto proizvedemo toliko plastike za enkratno uporabo, da bi z njo lahko prekrili več kot 5 milijonov kvadratnih kilometrov?

To ni pretiravanje, to je surovo dejstvo. Po podatkih Minderoo Foundation (2021) in OECD (2022) svet letno proizvede med 130 in 140 milijonov ton plastike za enkratno uporabo. Gre za plastične izdelke, ki jih uporabljamo v povprečju manj kot 15 minut, nato pa ti za vedno obremenjujejo planet in naša telesa.

Vir:
https://cdn.minderoo.org/content/uploads/2021/05/27094234/20211105-Plastic-Waste-Makers-Index.pdf

https://www.oecd.org/content/dam/oecd/en/publications/support-materials/2022/02/global-plastics-outlook_a653d1c9/Global%20Plastics%20Outlook%20I.pdf

Če bi to količino plastike raztegnili v tanek sloj plastične embalaže (debeline približno 0,2 mm), bi lahko prekrili več kot 5 milijonov km² površine. To je več kot meri celotna Evropska unija skupaj.

Če bi plastiko za enkratno uporabo primerjali s plastjo, kot jo ima “stretch" folija za živila (cca. 0,05 mm), pa bi lahko z njo prekrili več kot 20 % celotne kopenske površine na našem planetu.​

Vsak požirek iz plastične steklenice, vsak grižljaj iz embalaže za prigrizke in vsak sendvič ali solata, ki je zavita v folijo, prispeva k nevidnemu, a vseprisotnemu plastičnemu oklepu planeta.

Plastika, ki naj bi služila samo en trenutek, tukaj vztraja stoletja.​

In kaj se zgodi s to plastiko?
• Manj kot 9 % se reciklira.
• Preostanek konča v sežigalnicah,
• odlagališčih ali še huje,
• v naravi, v živalih in v nas.

Ali res potrebujemo še eno plastično žlico, ki bo obstajala precej dlje kot civilizacija, ki jo je ustvarila?​

Plastika, ki jo uporabimo danes, bo ostala tukaj še dolgo po tem, ko nas več ne bo. A prav vsako naše dejanje šteje. Če se nas veliko odloči za manj plastike za enkratno uporabo, lahko skupaj zmanjšamo to težavo. Začnimo tam, kjer lahko – vsak pri sebi.

29/04/2025

❗ Ali veš, da je plastika kot bumerang? Vedno se vrne. Včasih kot neplodnost, drugič kot rak, hormonska motnja, oslabljen imunski sistem, diabetes, avtizem, alzheimer ... Zato plastika ni več samo okoljski problem, ampak je tudi naš osebni zdravstveni problem.

❗ 1. Neplodnost in hormonske motnje
Mikroplastika in kemikalije, ki jih sprošča plastika, kot sta bisfenol A (BPA) in ftalati, dokazano vplivajo na reproduktivni sistem žensk in moških. Pri ženskah so mikroplastiko že odkrili v folikularni tekočini jajčnikov, ki obdaja jajčeca. To pomeni neposreden stik s plodnostjo. Endokrini motilci v plastiki lahko motijo delovanje hormonov, kar vodi do neregularne ovulacije, neplodnosti in spontanih splavov. Pri moških so pa raziskovalci mikroplastiko našli v prav vseh testiranih vzorcih testisov. Ta kontaminacija je povezana z nižjo kakovostjo sperme, hormonskimi neravnovesji in celo s spremembami v razvoju moških spolnih organov, če so ji bili izpostavljeni že v maternici.

Vir: https://www.parents.com/microplastics-in-ovaries-implications-for-fertility-11720457
https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC7068600/
https://www.theguardian.com/environment/article/2024/may/20/microplastics-human-testicles-study-sperm-counts
https://www.mdpi.com/1422-0067/24/15/12417

❗ 2. Rak in poškodbe organov
Mikroplastika se kopiči v prebavilih, kjer povzroča kronična vnetja, poškodbe sluznice in oksidativni stres – kar so idealni pogoji za nastanek rakavih celic, zlasti v debelem črevesu. Laboratorijski poskusi so že pokazali spremembe, povezane z nastankom tumorjev. Poleg tega, mikro in nanoplastika z lahkoto prehajata iz črevesja v krvni obtok in se nalaga v jetrih in ledvicah, kjer povzročata celične poškodbe, motnje v razstrupljanju in presnovi, ter povečujeta tveganje za organsko odpoved in karcinogenezo.

Vir: https://molecular-cancer.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12943-025-02230-z
https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0147651324012934

❗ 3. Alzheimerjeva bolezen in avtizem
Mikroplastika je tudi nevrološki dejavnik tveganja. Raziskovalci so mikroplastiko našli v možganih umrlih oseb, koncentracije pa so bile višje pri posameznikih z demenco. Ti delci lahko prečkajo krvno-možgansko pregrado, povzročajo vnetje in spodkopavajo delovanje nevronov. Močno vpliva tudi na črevesno mikrobioto, ki je neposredno povezana z razvojem možganov (t. i. os črevesje–možgani). Pri živalih, izpostavljenih mikroplastiki, so opazili vedenjske spremembe, podobne simptomom avtističnega spektra.

Vir: https://www.nature.com/articles/s41591-024-03453-1
https://www.science.org/doi/10.1126/sciadv.adr8243
https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0160412022000472
https://foodpackagingforum.org/news/research-on-microplastics-a-changed-gut-microbiome-and-autism-spectrum-disorder

❗ Mikroplastika, čeprav je očem nevidna, je v vodi, zraku, hrani in že nekaj časa vemo, da žal tudi v nas. Dolgo smo plastiko obravnavali kot izum sodobnosti ali kot smeti. A vedno bolj postaja jasno, da je tudi velika grožnja prihodnosti. Ne le planetu, temveč tudi našemu zdravju, našim otrokom in tudi živalim.

Zmanjšanje uporabe plastike odslej ni več zgolj ekološko dejanje. Je dejanje samozaščite.

⚠️ Česa NE počni:
- Ne segrevaj hrane v plastiki (niti v mikrovalovni pečici).
- Ne pij vode iz plastičnih plastenk, še posebej če so te bile izpostavljene soncu ali vročini.
- Ne uporabljaj kozmetike z mikroplastiko – preveri sestavine (išči besede kot polyethylene, acrylate, microbeads).
- Ne peri oblačil iz sintetičnih materialov brez filtrov za mikrovlakna (npr. poliester, akril, najlon).
- Ne kupuj sadja in zelenjave, ovite v plastiko, če obstaja možnost za nepakirano alternativo.

✅ Kaj LAHKO storiš:
- Hrano shranjuj in pogrevaj v steklu, keramiki ali nerjavečem jeklu.
- Pij vodo iz steklenic ali iz pipe s pomočjo filtrov, ki odstranijo mikroplastiko (npr. ogljikovi ali membranski filtri).
- Oblačila naj bodo iz naravnih materialov: bombaž, volna, konoplja, lan.
- Izberi kozmetiko brez mikroplastike (poišči certifikate: Zero Plastic Inside, Cosmos Natural, Ecocert).
- Spodbujaj lokalne trgovine, da zmanjšajo plastično embalažo.
- Redno čisti prah, saj ta pogosto vsebuje mikroplastiko iz oblačil in pohištva.