26/08/2026
"Naj bo društvo prostor upanja. Prostor prijateljstva. Prostor, kjer človek začuti, da ni sam."
Društvo na srcu operiranih Slovenija je v četrtek, 15. maja, za člane društva in njihove svojce organiziralo celodnevni izlet na Dolenjsko.
Izlet, ki je v prvi vrsti namenjen druženju, izmenjavi izkušenj o življenju po operaciji na srcu in spoznavanju novih »kotičkov« lepe domovine, smo začeli na Krki – sprehodili smo se do izvira reke Krke in si z vodičem ogledali krško jamo. V Mirni peči smo se dolgo zadržali v muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka – spoznavali življenje pesnika in muzikanta, prebirali poezijo in prepevali ponarodele Slakove viže. Po suhokrajnski dolini, ob strugi reke Krke, smo se mimo Žužemberka, tamkajšnje znamenite cerkve sv. Mohorja in Fortunata ter srednjeveškega gradu, odpeljali nazaj na Krko in se v tamkajšnjem gostišču okrepčali s poznim kosilom.
Vrhunec dneva je bil nagovor Dejana Pavlina, krškega župnika in reševalca, ki je tudi član upravnega odbora Društva na srcu operiranih. »Naj bo društvo prostor upanja. Prostor prijateljstva. Prostor, kjer človek začuti, da ni sam. In morda tudi prostor, kjer boste drug drugega spodbujali k bolj polnemu življenju. Ne samo k preživetju, ampak k življenju z vsebino. Pojdite med ljudi. Berite.
Potujte. Pojte. Molite.
Obiskujte drug drugega. Ne zapirajte se vase. Človek, ki izgubi voljo do življenja, začne ugašati,« je člane Društva na srcu operiranih spodbujal Pavlin in posebej poudaril: »Ne bojte se svojih brazgotin. Ne telesnih ne življenjskih. Današnji svet občuduje popolnost. Toda največje življenjske zgodbe pogosto nosijo ljudje z ranami. Brazgotina ni samo znamenje bolečine. Je tudi znamenje preživetja. Znamenje boja. Znamenje zmage. Človek, ki je šel skozi trpljenje in ostal dober, je velik človek.« Nagovor je zaključil z mislijo apostola Pavla: V boju sem bil dober boj, tek dokončal, vero ohranil. »Tudi vi ste marsikdaj bili težak boj. In ga še bijete. A naj vas nikoli ne zapusti vera v življenje, vera v dobroto ljudi in vera, da ima vsak človek svoje poslanstvo.
Dokler živimo, smo drug drugemu lahko dar.«
Nagovor župnika Dejana Pavlina (mednaslovi so uredniški)
Iskreno dobrodošli na Krki. Vesel sem, da ste danes tukaj. Vesel sem vaših obrazov, vaših zgodb, vašega poguma in vaše življenjske poti. Današnje srečanje ni samo srečanje društva. Današnje srečanje je srečanje ljudi, ki ste bili na poseben način zaznamovani z izkušnjo bolezni, trpljenja, negotovosti in hkrati tudi upanja. Ko človek zboli na srcu, ne gre samo za medicinski poseg. Dotakne se nekaj najbolj globokega v človeku. Srce ni samo organ. Srce je simbol življenja. Srce je prostor ljubezni, bližine, spomina, odnosa. Ko zdravniki posežejo v srce, človek pogosto začuti, da se je dotaknil samega bistva svojega življenja. In prav zato ste vi ljudje, ki življenje pogosto razumete drugače kot nekdo, ki še ni stal pred težko operacijo, pred bolnišnično posteljo ali pred negotovostjo prihodnosti.
»Nekateri ste bili prestrašeni. Nekateri ste jokali …«
Ko človek prvič sliši, da bo potrebna operacija srca, se svet za trenutek ustavi. Marsikdo od vas se spomni dneva, ko je izvedel diagnozo. Nekateri ste bili prestrašeni. Nekateri ste jokali. Nekateri ste navzven ostali močni, znotraj pa se vam je podiral svet. Človek takrat začne razmišljati drugače. Začne razmišljati o življenju, o smrti, o družini, o času, ki ga je preživel in ki mu morda še ostaja. Nenadoma postanejo nepomembne stvari res nepomembne. In drobne stvari postanejo velike. Koliko ljudi po operaciji pove, da prvič zares cenijo jutro. Da prvič zares slišijo petje ptic. Da prvič z drugačno hvaležnostjo gledajo obraz svojega moža, žene, otrok ali vnukov. Včasih mora človek skozi temo, da začne drugače ceniti svetlobo.
V Svetem pismu beremo: »Učil nas je šteti naše dni, da pridemo do srčne modrosti.« (Ps 90,12) Kako globoke so te besede. Človek misli, da ima čas. Da bo še jutri. Da bo še naslednje leto. Da bo še možnost za pogovor, za spravo, za obisk, za objem. Potem pa pride bolezen in človeka pretrese. Morda je prav zato toliko ljudi po težkih preizkušnjah bolj človeških, bolj nežnih, bolj razumevajočih. Ker vedo, kako krhko je življenje.
»Videl sem solze. Videl sem obup. Videl sem strah.«
Danes živimo v času neverjetnega napredka medicine. Operacije, ki so bile nekoč nemogoče, so danes nekaj običajnega. In ob tem moramo biti hvaležni za vse zdravnike, kirurge, medicinske sestre, negovalce, reševalce in vse, ki delajo v zdravstvu. Pogosto ljudje vidijo samo napake sistema, ne vidijo pa ljudi, ki izčrpani ponoči stojijo ob bolnikih. Kot človek, ki sem in še vedno delam v zdravstvu kot reševalec, sem marsikaj doživel. Videl sem solze. Videl sem obup. Videl sem strah. Videl pa sem tudi neverjetno požrtvovalnost zdravstvenih delavcev. Videl sem medicinsko sestro, ki je po koncu izmene še sedela ob starejši gospe, ker jo je bilo strah. Videl sem zdravnika, ki je po zahtevni operaciji kljub utrujenosti prišel še do svojcev in jim skušal vliti mir. In žal sem videl tudi drugo stran sodobne družbe: veliko zahtev, veliko jeze, veliko kritik, premalo pa besede hvala.
To je ena izmed ran sodobnega časa. Veliko govorimo o pravicah. Premalo pa o dolžnostih, odgovornosti in spoštovanju. Seveda ima bolnik pravico do pomoči. Seveda mora biti človek spoštovan. Toda če bomo kot družba živeli samo iz zahtev, bomo izgubili nekaj bistvenega – človečnost. Družba ne more živeti brez hvaležnosti. Človek ne more živeti brez spoštovanja. In prav bolezen človeka pogosto nauči, kako zelo je odvisen od drugih.
» … In človek brez bližine počasi ugaša.«
Spomnim se starejšega gospoda, ki je po operaciji dejal: »Mislil sem, da sem vse življenje močan človek. Potem pa sem moral prositi druge, da mi pomagajo vstati iz postelje.« Kako težko je človeku sprejeti, da ni vsemogočen. Današnji svet nas uči samostojnosti, moči, uspeha. A človek v resnici nikoli ne živi sam. Vsi smo od nekoga nekaj prejeli. Življenje. Vzgojo. Ljubezen.
Pomoč. Potrpežljivost. Nihče ni sam svoj stvarnik.
Zelo pomembni so zato medsebojni odnosi. Danes je veliko ljudi osamljenih. Morda imajo polne telefone kontaktov, pa nimajo človeka, ki bi jih zares poslušal. Imamo ogromno komunikacije, malo pa resničnega pogovora. Imamo veliko informacij, malo pa bližine. In zato so vaša srečanja izjemno dragocena. Ko se ljudje srečujejo, si pripovedujejo zgodbe, si prisluhnejo, si vlivajo pogum – takrat nastaja nekaj lepega. Človek je ustvarjen za odnos. Že v Svetem pismu beremo: »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18)
Mnogi starejši ljudje danes trpijo predvsem zaradi samote. Lahko imajo zdravila, lahko imajo urejeno stanovanje, lahko imajo oskrbo, pa nimajo človeka, ki bi z njimi sedel ob kavi. In človek brez bližine počasi ugaša. Koliko ljudi v domovih za starejše najbolj čaka prav obisk. Ne dragih daril. Samo prisotnost. Samo občutek, da jih nekdo ni pozabil. Morda bi morali v naši družbi več govoriti o kulturi bližine. O kulturi poslušanja. O kulturi spoštovanja starejših. Danes starejše generacije pogosto odrivamo na rob. Kot da niso več koristne. Kot da nimajo več kaj dati. Toda starejši nosijo v sebi modrost, ki je mladi ne morejo dobiti na internetu ali v knjigah. Nosijo življenjsko izkušnjo. Nosijo spomin naroda.
»Velikokrat sem opazil eno stvar: ljudje ob bolezni postanejo bolj iskreni«
Naši predniki niso živeli lahko. Imeli so vojne, bolezni, pomanjkanje, težko delo. Pa vendar so pogosto bolj držali skupaj kot mi danes. Znali so si pomagati. Ko je nekdo gradil hišo, so prišli sosedje. Ko je bil nekdo bolan, ga niso pustili samega. Danes pa pogosto živimo vsak zase. In človek se ob vsem napredku včasih počuti bolj sam kot nekoč.
Ko sem kot duhovnik obiskoval bolnike po domovih ali bolnišnicah, sem velikokrat opazil eno stvar: ljudje ob bolezni postanejo bolj iskreni. Takrat človek ne govori več o nepomembnih stvareh. Takrat začne govoriti o zamujenih odnosih, o neizgovorjenih besedah, o spravi, o veri, o strahu, o smislu življenja. Eden od bolnikov mi je nekoč rekel: »Če bi še enkrat začel življenje, bi manj delal in več časa preživel z družino.« Kako žalostno je, da to človek pogosto spozna šele ob bolezni.
Današnji človek veliko dela, veliko hiti, veliko načrtuje. A premalo živi. Premalo sedi z ljudmi. Premalo posluša. Premalo moli. Premalo občuduje lepoto sveta. In potem pride trenutek, ko se vpraša: kaj pa je v resnici ostalo? Avto? Denar? Položaj? Ali pa morda odnosi, ki jih je gradil? Jezus pravi: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,21) Kakšen je torej naš zaklad? Kaj je tisto, za kar živimo?
Človek potrebuje smisel. Potrebuje občutek, da je ljubljen.
Včasih srečam ljudi, ki imajo skoraj vse, pa niso srečni. In srečam preproste ljudi, ki imajo malo, pa imajo notranji mir. Zakaj? Ker človek ne živi samo od materialnih stvari. Človek potrebuje smisel. Potrebuje občutek, da je ljubljen. Potrebuje občutek, da nekam pripada. In tu je velika vloga družine, prijateljstva, društva, vere in skupnosti.
Posebej bi danes rad izpostavil svojce bolnikov. Premalokrat govorimo o njih. Premalokrat vidimo njihovo bolečino. Ko je človek operiran na srcu, ne trpi samo on. Trpi tudi žena. Trpi mož. Otroci. Starši. Vnuki. Koliko noči prebedijo svojci. Koliko strahu nosijo v sebi. Koliko poti opravijo do bolnišnic. Kolikokrat doma skrivajo svojo žalost, da bi ostali močni za bolnika. In vendar jim premalokrat rečemo hvala. Mnogi bolniki pričakujejo, da bodo svojci vedno ob njih. In prav je, da so. Toda ob tem ne smemo pozabiti na hvaležnost. Nihče ni dolžan ljubiti brez napora. Ljubezen vedno nekaj stane. Spremljati bolnika pomeni nositi del njegovega križa.
»Človek potrebuje tudi duhovno oporo«
Spomnim se žene, ki je več let negovala moža po težki operaciji in kasnejših zapletih. Nekdo jo je vprašal, kako zmore. Rekla je: »Vsako jutro si rečem: danes bom še enkrat začela znova.« To je ljubezen. Ne velike besede. Ampak zvestoba v majhnih stvareh. Današnji svet pa pogosto poveličuje samo užitek, lahkotnost in uspeh. Premalo pa govori o zvestobi, vztrajanju in žrtvi.
Tudi vera človeku pomaga razumeti trpljenje drugače. Vera ne pomeni, da bomo brez bolezni. Vera pomeni, da človek v bolezni ni sam. Kolikokrat sem kot duhovnik videl, da je molitev človeku prinesla notranji mir. Ne vedno čudežnega ozdravljenja, ampak moč za sprejemanje. Jezus pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) Kako zelo današnji človek potrebuje ta notranji počitek. Utrujeni smo. Psihično, duhovno, čustveno. Veliko ljudi nosi v sebi tesnobo, strah, praznino. In tega ne more ozdraviti samo medicina. Človek potrebuje tudi duhovno oporo.
Zato imajo cerkve poseben pomen. Niso samo stare stavbe ali kulturni spomeniki. So prostori tišine, molitve, upanja. Koliko ljudi je v tej cerkvi skozi stoletja prosilo za zdravje, jokalo ob izgubi, se zahvaljevalo za rešitev. In tudi danes človek potrebuje prostor, kjer se lahko umiri. Današnji svet nas bombardira z informacijami, hrupom, podobami. Človek pa brez tišine ne more slišati svojega srca.
Pojdite med ljudi. Berite. Potujte. Pojte. Molite.
In prav vi, ki ste šli skozi težke preizkušnje, lahko marsikoga naučite pomembno življenjsko lekcijo: da je življenje dar. Ne samoumevnost. Dar. Vsako jutro. Vsak dan. Vsak pogovor. Vsak objem. Vsaka maša. Vsak nasmeh. Včasih ljudje mislijo, da je sreča nekaj velikega. Pa ni vedno tako. Sreča je pogosto zelo preprosta. Mirna vest. Dober odnos. Občutek, da nekam pripadaš. Da te ima nekdo rad.
Eden od bolnikov je po operaciji dejal: »Ko sem ležal v bolnišnici, sem ugotovil, da nisem pogrešal stvari. Pogrešal sem ljudi.« To je bistvo. Na koncu življenja človek ne šteje denarja. Šteje obraze. Spominja se ljudi, ki so ga ljubili. In spominja se, ali je tudi sam znal ljubiti.
Zato naj bo vaše društvo prostor upanja. Prostor prijateljstva. Prostor, kjer človek začuti, da ni sam. In morda tudi prostor, kjer boste drug drugega spodbujali k bolj polnemu življenju. Ne samo k preživetju, ampak k življenju z vsebino. Pojdite med ljudi. Berite. Potujte. Pojte. Molite. Obiskujte drug drugega. Ne zapirajte se vase. Človek, ki izgubi voljo do življenja, začne ugašati.
»Dokler živimo, smo drug drugemu lahko dar«
In še nekaj bi rad posebej poudaril. Ne bojte se svojih brazgotin. Ne telesnih ne življenjskih. Današnji svet občuduje popolnost. Toda največje življenjske zgodbe pogosto nosijo ljudje z ranami. Brazgotina ni samo znamenje bolečine. Je tudi znamenje preživetja. Znamenje boja. Znamenje zmage. Človek, ki je šel skozi trpljenje in ostal dober, je velik človek.
Naj zaključim z mislijo apostola Pavla: »V boju sem bil dober boj, tek dokončal, vero ohranil.« (2 Tim 4,7) Tudi vi ste marsikdaj bili težak boj. In ga še bijete. A naj vas nikoli ne zapusti vera v življenje, vera v dobroto ljudi in vera, da ima vsak človek svoje poslanstvo. Dokler živimo, smo drug drugemu lahko dar.
Hvala vam za vaš pogum. Hvala za vaše zgodbe.
Hvala za vaše pričevanje. In hvala, ker svetu še vedno dokazujete, da največja moč človeka ni v mišicah, denarju ali položaju, ampak v srcu.
