25/05/2026
𝐏𝐫𝐨𝐬𝐭𝐨𝐯𝐨𝐥𝐣𝐬𝐭𝐯𝐨 𝐦𝐞 𝐣𝐞 𝐩𝐨𝐬𝐭𝐚𝐯𝐢𝐥𝐨 𝐧𝐚 𝐫𝐞𝐚𝐥𝐧𝐚 𝐭𝐥𝐚 𝐢𝐧 𝐦𝐞 𝐭𝐚𝐦 𝐝𝐫ž𝐢 𝐯𝐬𝐚𝐤𝐢č, 𝐤𝐨 𝐬𝐞 𝐦𝐢 𝐳𝐝𝐢, 𝐝𝐚 𝐦𝐢 𝐣𝐞 𝐯 ž𝐢𝐯𝐥𝐣𝐞𝐧𝐣𝐮 𝐭𝐞ž𝐤𝐨
Moje prvo srečanje s prostovoljstvom je bilo v prvem letniku gimnazije preko šolskega prostovoljskega krožka. V bistvu nisem začela s plemenitimi nameni, ampak ker sem po šolskem pravilniku morala sodelovati v neki obšolski dejavnosti in se mi je zdelo to najlažje. Izdelovali smo posterje in oglaševali zbiralne akcije po šoli. Naša mentorica je bila tista, ki me je spodbudila, da naredim še kaj več in z njeno pomočjo sem v drugem letniku začela delati kot prostovoljka na UKC-ju – tam sem se družila z bolniki. Kljub dobrim izkušnjam me to delo preprosto ni navduševalo, zato sem se odločila, da najdem nekaj drugega, ker sem ugotovila, da v prostovoljstvu uživam. Na strani Slovenske filantropije sem našla delo z otroki v Dnevnem centru za migrante in se prijavila. Delo se mi je zdelo zanimivo, poleg tega pa sem videla v tem priložnost, da lahko aktivno zastopam svoja stališča, saj močno nasprotujem diskriminaciji migrantov.
Prostovoljstvo mi je dalo veliko več, kot sem si na začetku predstavljala. Zdi se mi, da zdaj bolj razumem svet in celo življenje, saj sem spoznala ogromno ljudi, ki živijo povsem drugačna življenja od mene. Zdaj se veliko bolj zavedam kvalitete svojega. Spoznala sem druge kulture, veščine, glasbo in prepričanja, ki so mi razširila pogled na svet. Postavilo me je na realna tla in me tam drži vsakič, ko se mi zdi, da mi je v življenju težko. Pomagalo mi je dozoreti in priti do spoznanja, da ker sem se sama rodila v neverjetno dobre pogoje, lahko pomagam drugim, ki te sreče niso imeli. Predvsem so se pa spremenila moja prepričanja o tem, kaj je ’’pravilna’’ življenjska pot in kako bi ljudje ’’morali ’’ živeti. Zdaj razumem, da je življenje edinstven pojem in pot za vsakega, da zanj ne obstaja ena definicija in da nek način življenja nikakor ni objektivno boljši od drugega.
Vem, da sem bolj na začetku svoje poti, a smo bili mladi skozi zgodovino tisti, ki smo spreminjali svet in premikali meje. Ravno zato se mi zdi tako zelo pomembno, da ostanemo solidarni, povezani in da podpiramo soljudi. Zadnje čase se po celem svetu širi vse več sovraštva in nestrpnosti. Kljub temu, da živimo v visoko globaliziranem svetu in smo le par klikov stran od ljudi na drugi strani Zemlje, postajamo vse bolj zaprti. Porast nestrpnosti žal vidim tudi med vrstniki. Po moje je razlog za to družben mehurček socialne idile, kjer jim je praktično vse dano in ne razumejo, kaj pomeni težko življenje.
Kljub vsem razlikam med nami smo namreč ljudje v osnovi enaki. Vsi si želimo sreče in varnosti zase in za svoje bližnje, vsi ljubimo in imamo predsodke, vsi se lahko smejimo do solz in vsi smo lahko zlobni do kosti … vse to pa je odvisno od okoliščin, v katerih se nekdo znajde."
- Ondina, prostovoljka
Preberite celoten razmislek: https://www.filantropija.org/2026/05/22/prostovoljstvo-me-je-postavilo-na-realna-tla-in-me-tam-drzi-vsakic-ko-se-mi-zdi-da-mi-je-v-zivljenju-tezko/
