20/08/2026
✨V letošnjem letu smo v Galeriji Mladih zmajev Govorilnicah na Ljubljanksi Špici gostili že štiri razstave mladih likovnih ustvarjalcev:
✨Mesec maj smo sklenili z odprtjem dveh razstav, ki sta si po izrazu sicer zelo različni, a ju hkrati povezuje skupna, nevidna nit. Obe namreč izhajata iz človekovega preizpraševanja sebe in sveta ter procesa notranjega odkrivanja, ki ga vsaka umetnica upodablja na svoj unikaten in samosvoj način. Ali kot izpostavi ena izmed umetnic: »Obe govoriva o enostranskem razmerju, ki ga želiva izboljšati.« Odsluženi telefonski govorilnici Stalnica in Inkubatorica, ki stojita na ljubljanski Špici, sta tako ponovno zaživeli kot razstavna prostora ter s svojima novima vsebinama privabljata poglede mimoidočih.
Razstavljali sta:
🎨Ela Elizabeta Romih: Sanjam o mestu, ki ne sanja o meni
Naslov Eline razstave v sebi nosi prav posebno zgodbo. Kot je pojasnila v podkastu, jo med pogostimi vožnjami med Slovenijo in Nizozemsko spremljajo različna razmišljanja, ob eni izmed 21-urnih voženj s FlixBusom pa je pomislila na verz iz pesmi Jana Plestenjaka Ona sanja o Ljubljani. »Rekla sem si: jaz ne vem, če sanjam o Ljubljani. Pravzaprav ne vem, če ona sploh sanja o meni.« Lahko bi rekli, da je prav ta misel postala izhodišče razstave, vendar ni. Vzniknila je šele naknadno, ko je umetnica idejo že razvijala v tujini. Spominja se, da je po umiku od sveta v Ljubljani – umetnica namreč deluje med Haagom in Ljubljano, saj študira na Kraljevi akademiji za umetnost – začutila odtujenost, ki jo je osmislila skozi stanje sanj.
🎨Danaja Kurnik: Mi zavidaš moj ideal?
Danes v svojih delih prepleta področja animacije, ilustracije in proze, ki so pogosto povezana s feminističnim diskurzom, zato ni presenetljivo, da v razstavi Mi zavidaš moj ideal? izprašuje heteronormativno razmerje in to, kako lahko patriarhalne norme posameznika zadržujejo v intimnem razmerju, ki mu škodi.
👉https://mladizmaji.si/aktualno/steklo-steklo-na-govorilnicah-povej-kateri-dve-razstavi-te-krasita-zdaj/
✨Julija je potekala otvoritev razstave O ohranjanju spomina, dejanju merjenja in vsem vmes, na kateri se predstavljajo:
🎨Bojan Pejović: Za dobro mero
Na prikazani razstavi z dokumentiranjem vsakdanjih elementov javnega prostora, od prometnih znakov do tlakovcev, delo preizprašuje, kako je naše okolje organizirano, razvrščeno in ohranjeno; pri tem pa nastaja nekakšen alternativni arhiv urbanega prostora.
🎨Gaja Lapajne Stanič: Metoda Loci – ohranjevanje spominov
Letošnja razstava Metoda Loci-shranjevanje spominov je prvič ugledala luč pred dobrimi štirimi leti, ko je Gaja živela daleč stran od svojega domačega okolja. Umetnica pojasnjuje: »spomin je proces beleženja, hranjenja in ponovnega priklica pridobljenega znanja. Spomine na dogodke, ki so se zgodili posamezniku, hranimo v dolgoročnem, eksplicitnem spominu, ki ga zavestno prikličemo. Težava spomina je, da ga možgani ob vsakem priklicu nekoliko popačijo. Zato se veliko dogodkov iz otroštva spominjamo drugače kot drugi udeleženci istega spomina.« Da bi preprečila izgubo, zaščitila oziroma ohranila otroške spomine v čim bolj neokrnjeni obliki, je rešitev poiskala v starogrški tehniki Ars Memoria ali Umetnosti spomina.
https://mladizmaji.si/aktualno/o-ohranjanju-spomina-dejanju-merjenja-in-vsem-vmes/
📸Foto: Miha Petek
🖊 Povzeto po: Manca Vertačnik, Ela Elizabeta Romih, Danaja Kurnik, Gaja Lapajne Stanič, Bojan Pejović
