04/06/2026
POK PLOČEVINK
Iz gradu v Begunjah sem se po končani tritedenski detoksikaciji zaradi pitja piva in snifanja flormidalov odpravil domov v Ljubljano. Čisto nepripravljen sem prispel domov – dom, kjer je bilo vse polno spominov na obdobje pitja in snifanja.
Kaj sedaj? Nisem bil pripravljen na normalno življenje. Nekaj mi je manjkalo. Prvo kar sem storil, sem se zmanipuliral, da sem se sebi opravičil za prvo pivo. Saj bo samo eno, sem se sprenevedal, a kaj, ko me je v trgovini um zaprosil še za enega, pa še enega. Pok, pločevinka poči, nagnem in spijem prvo in nato še drugo pivo. Občutki so bili slabi, vse, za kar sem se trudil, je p***o v vodo. Opitost ni bila ista pitju, ko piješ vsak dan. Spijem še tretjega. Naslednji dan sem bil že spet odvisen, vsaj psihično. Tako sem nadaljeval nekaj časa, potem se mi je konzum višal in že nisem bil sposoben prekiniti pitja. Snifanja nisem nadaljeval, vsaj flukijev sem se rešil.
Izgubil sem kontrolo in nisem se več pobral. Začel sem vidno propadati. V parih mesecih sem pridobil deset kilogramov, ljudje so me spraševali, kaj se mi dogaja. V obraz sem bil zabuhel, trebuh pa kot sod. Težko sem se premikal, tudi umival sem se težko, dokler nisem skoraj opustil osebne higiene. Teklo je z mene z vseh strani, zelo sem smrdel, a kaj, ko mi ni bilo mar, samo pok pločevinke mi je bil v zadovoljstvo. Nekaj časa kmalu tudi tega ni bilo več, pil sem s težavo, bruhal konstantno, jedel nisem par dni skupaj, morda na tri dni juho iz vrečke, če sem jo lahko spil. Potem spet nisem jedel, redil pa sem se vidno. Slabost mi je naraščala, v glavi se mi je vrtelo. Hoditi nisem zmogel daleč, avtobus na Metelkovo in spet domov. In vse pivo, ki sem ga moral zvleči domov za vikend, je bilo obupno slabo. Sedel sem z vrtenjem v glavi, počutje onemoglo, gledal sem teve in sedel ali spal po tri ure naenkrat … in pok: novo pivo ponoči. Ob devetih sem napihal tri promile alkohola. Vedel sem, da zrem smrti v oči. Zdravljenje je edina možnost, a kaj, ko so me povsod zavrnili. Šel sem v Polje, tudi tam neuspešno.
Po dolgem iskanju sem našel prostor, kjer so me sprejeli, in sedaj sem trezen dva meseca in pol. A kaj, ko me je strah priti domov. Zato se sedaj pripravljam drugače, ne vem, če mi bo uspelo, vem pa, da bom dal vse od sebe, da več ne poslušam poka pločevink. Kako poznan zvok in hkrati zelo nevarna droga, dostopna vsem, ki pusti posledice – propad. Edina možnost je borba. Kot pravijo na AA: danes ne bom spil ali pa eno uro ne bom spil, če je hudo, pa to minuto se ga ne bom dotaknil. In tako povlečemo te trenutke v daljše obdobje, ker želja mine. Zapolniti si moram dan z dejavnostmi, ki me veselijo, mi osmišljajo dan in mi dajo občutek lastne vrednosti.
Pok pločevinke je dostopen vsakemu, nekateri potrebujejo deset let ali več, meni pa je uspelo v treh letih doseči dno. Na neki točki vsi pridemo do propada in ne moremo več normalno funkcionirati.
Peter Pan
Foto: analogicus
