15/07/2026
Leksi
PRINCESKIN RECIDIV
Končno leže v udobno postlano posteljo brez bolečine, brez trpljenja. Oblačila se zdijo lahka, nič več ji ne povzročajo težkega občutka in oblivanja vročice, temveč jo mehko objemajo, lasje pa padejo poleg njene glave na blazino in se ujamejo z obliko valujoče svile. Neverjetno se ji zdi, da tako majhna, enostavna stvar, kot je leči v posteljo brez bolečine, lahko prinese tako nepopisno osvobajajoč občutek, tako omamno sproščujoč, kot bi se njena duša dvignila in pustila težko, boleče telo na zemlji pod seboj. V glavi ni več takšne zmede, sicer jo še malo kljuva, ampak vsaj neznosno kričanje je utihnilo. Žlahtni demoni so odšli z okvirov osebnega prostora njene postelje in možnosti čutenja. Tišina, ki je bila vse, kar si je želela, je končno nastopila, vendar sledi demonov ostajajo.
Čim prej hočem nehati, iskreno sem tako zelo vesela, da sem to dala čez in lahko spet začnem šteti dneve, čeprav se mi res zdi bedno, da moram začeti znova. Tako slabo se počutim, psihično in fizično, hvala bogu, da sem sploh zmožna začeti še enkrat in da si tega želim. Ne vem, zakaj sem mislila, da moram izkoristiti to zadnjo priložnost pred zdravniškim, jasno mi je bilo, da se bo končalo strašno slabo in da mi bo žal. Poleg tega sem dva dni treznosti vrgla stran zato, da pridem počasi nazaj k sebi s pomočjo alkohola, ampak zdaj vsaj vidim, kako strašno lahko zaidem in kako grozni so občutki po tem. Enostavno sem ju morala blažiti z alkoholom. Tako zelo sem zmedena, da ničesar ne razumem, saj padam v komo in nazaj. Ko pogledam skozi okno, imam občutek, da me ves čas nekdo opazuje. Strah me je nenadnih zvokov, svetloba pa se mi zdi tako intenzivno žareča, da imam sobo ves čas popolnoma zatemnjeno. Bruhala sem v skledo za solato, ker vedra nisem bila sposobna najti, saj se nisem mogla premikati, ker mi je vsak najmanjši gib povzročal strašne muke. V štirih dneh od žurke mi ni uspelo prenehati. Upam, da mi uspe jutri, da bo jutri končno prišel moj novi prvi dan, moja nova prva zelena kljukica na koledarčku, moje novo upanje, ker očitno ne zmorem zmerno piti, ne gre, jezna sem nase in vsi drugi so jezni name. V zgolj nekaj dneh sem uspela uničiti toliko odnosov, spet samo zaradi tega neumnega alkohola.
Ne znam povedati, kako vesela sem, da mi zdaj uspeva zdržati nekaj ur brez alkohola, in kako bizarno neverjeten je občutek zavedanja, da bom preživela. Komaj čakam, da bom spet prisiljena v to, da abstiniram. Čeprav je sistem sestavljen tako, da me ves čas kontrolira in sem zaradi tega omejena, mi hkrati s tem daje tudi svobodo, da živim in se ne utapljam v alkoholu. Vsak ima svojo taktiko, zdi se, da mora mene nek zunanji dejavnik prisiliti v prenehanje, drugače ne bo nič, sama ne zmorem, potrebujem nek steber, neko oporo, pa četudi so ta opora rešetke, za katerimi stojim. Zaprta sem, ujeta, ampak stojim. Bolje, da iščem svobodo v ujetništvu sistema, kot da sem ujeta v nevidnih krempljih alkohola. Ne morem biti tako velika žrtev steklenice, da moram spiti še eno, da sem se sploh sposobna toliko dvigniti iz postelje, da grem po malo vode.
Iz dneva v dan bo lažje, ko bo veter časa vse bolj zabrisoval preteklost, čeprav počasi. Zgolj kamenček po kamenček se bo vsipal po steni globoke sledi, ostale od demonov, in oddrsel v brezno, kjer se bo namestil na namenjeno mesto in sled se bo počasi zapolnila, spremembe pa bodo ostale, vidne ali nevidne, princeska ne ve. Le ugiba in premišljuje. Ona misli, da ima vse, saj so ji to ves čas narekovali njeni demoni. A v resnici spada prav mednje in je na koncu edina, ki jih lahko vodi. Sami podivjajo, se izgubijo, naredijo toliko škode ... ona pa je tista edina rešitev v tej prečudovito žalostni zgodbi. Edina, ki lahko vodi in kroti svoje demone, jih vzame za svoje marionete, prav tako, kot so oni vzeli njo. Ampak tako tanka je meja med tem, kdo bo čigava marioneta. Princeska mora počivati, utrujena je, ne zmore več, saj je bil svet preveč zanjo. Zato počakaj, da se zbudi, takrat bo šele sledilo naslednje poglavje, v katerem bomo izvedeli, kdo bo vodil koga.
Mami, oprosti za ponovno povzročeno bolečino, Miha, pogrešam te, žal mi je. Leksi, drži se!
Foto: dimitrisvetsikas1969
