25/10/2026
ODPISANI OSAMOSVOJITELJI SMO ŠE ŽIVI, GOSPOD JANŠA!
Ali revolucija res žre svoje otroke?
Ob dnevu suverenosti, ko se slovenski politični vrh znova prepira o tem, kdo se bo udeležil državne proslave v Kopru in kdo ne, sem se odločil javno spregovoriti o svoji vlogi v vojni za samostojno Slovenijo.
Ne zato, ker bi potreboval medaljo, priznanje ali posebno mesto na državni proslavi. Nič od tega ne potrebujem.
Temveč zato, ker se zgodovina ne sme pisati samo po spominih tistih, ki so ostali politično vplivni.
Tudi mi, ki smo bili po osamosvojitvi odrinjeni na obrobje, smo bili tam. Prevzemali smo odgovornost. Sprejemali odločitve. Tvegali življenja.
In še vedno smo živi.
KOPER, OKTOBER 1991 – ODHOD JUGOSLOVANSKE ARMADE
Oktobra 1991 sem bil eden od petih pripadnikov poveljstva sil, ki smo organizirali in izvedli odpravo pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade na ladje v koprskem pristanišču.
Moja enota, 30 pripadnikov Odreda za hitre intervencije pri Specialni brigadi MORiS, je bila zadolžena za varovanje odhoda.
Naši ostrostrelci so nadzorovali območje, podvodni diverzanti so zagotavljali varnost z morske strani, preostali pripadniki pa so patruljirali na ožjem in širšem območju.
Naša naloga je bila zagotoviti, da operacija poteka varno in brez incidentov.
Zadnjo bojno nalogo smo opravili.
Prvih sedem let sem prejemal vabila na praznovanje dneva suverenosti.
Potem je prišlo leto 1998.
Kot častnik Slovenske vojske sem s protestom pred parlamentom javno opozoril na nepravilnosti in pozneje me je skorumpiran sistem seveda kot vsakega žvižgača izvrgel.
Od takrat me na te slovesnosti niso več vabili.
Ali je šlo za naključje ali za posledico mojega javnega nasprotovanja ravnanju državnih in vojaških struktur?
Na to vprašanje bi rad dobil odgovor.
BOROVNICA – ZAVZETJE SKLADIŠČA OROŽJA BREZ ŽRTEV
Med vojno za Slovenijo sem poveljeval izvidniški četi pri 30. Razvojni skupini TO, kasneje preimenovani v Specialno brigado MORiS.
Eden od njenih vodov je zavzel največje skladišče orožja in vojaške opreme JLA v Borovnici.
Brez smrtnih žrtev.
Kot poveljnik čete sem izdal ukaz za izvedbo naloge in prevzel odgovornost za posledice, če bi šlo kaj narobe.
Kdor je kdaj poveljeval vojakom v vojnih razmerah, razume težo takšne odločitve.
Pozneje so ob tem dogodku podeljevali spominske znake.
Toda mene, poveljnika čete, ki je izdal ukaz in prevzel odgovornost, na podelitev niso povabili.
Ne trdim, da mi priznanje pripada samo zato, ker sem bil poveljnik.
Trdim pa, da bi morala biti merila za priznavanje zaslug jasna, pregledna in enaka za vse.
ORTNEK – KO JE BILO TREBA IZBRATI MED NAPADOM IN ŽIVLJENJI VOJAKOV
Eden od dogodkov, ki mi je ostal posebej globoko v spominu, se je zgodil v Ortneku.
Prvi vod moje izvidniške čete je dobil nalogo zavzeti vojašnico JLA.
Ko je poveljnik voda v kritičnem trenutku odpovedal, sem prevzel neposredno poveljevanje enoti.
Vojašnico smo obkolili in pripadnike JLA pozivali k predaji.
Ker se niso odzvali, smo uporabili opozorilne strele.
Nato je z druge strani odjeknilo glasno povelje:
»MINE UZMI!«
V trenutku sem moral sprejeti odločitev.
Naša enota je bila pod pobočjem. Če bi nasprotnik uporabil minomete ali breztrzajne topove, bi lahko utrpeli velike izgube.
Nisem imel časa za dolgotrajno razmišljanje.
Ukazal sem takojšen umik.
Nekdo bi morda danes iz udobnega naslanjača razlagal, da bi morali vztrajati in napasti.
Toda jaz sem bil tam.
Pred menoj niso bile številke na papirju.
Pred menoj so bili mladi ljudje, za katerih življenja sem bil odgovoren.
In vsi smo se vrnili brez enega samega ranjenega.
Pripadniki JA so se čez nekaj dni predali.
Že pred tem smo namreč na barikadi zasegli vozilo, s katerim so jim iz Ribnice dovažali hrano, in preprečevali nadaljnjo oskrbo vojašnice.
S tem smo izvajali pritisk, ne da bi po nepotrebnem ogrožali življenja.
Zame je bil to uspeh. Ne zato, ker bi pokazali večjo ognjeno moč, ampak zato, ker smo cilj dosegli brez prelivanja krvi.
ČRNUČE – KO SEM ZAVRNIL UKAZ ZA NAPAD
Še pomembnejša preizkušnja poveljniške odgovornosti se je zgodila v Črnučah.
Dobili smo ukaz, da zavzamemo protiletalski položaj JLA.
Pripadnike jugoslovanske armade smo obkolili in jih z megafoni pozivali k predaji.
Toda zgodilo se je nekaj, zaradi česar se je položaj bistveno spremenil.
Protiletalske topove so obrnili proti kemični tovarni Belinka.
Vedel sem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi sprožili napad.
Nasprotnik bi lahko začel streljati proti tovarni, kar bi lahko povzročilo eksplozije, nevarne izpuste in hude posledice za okoliško prebivalstvo.
Poveljniku voda sem ukazal, naj do nadaljnjega ne napada.
Sam sem odšel do bližnje hiše, od koder sem po telefonu poklical nadrejenega, takratnega podpolkovnika Antona Krkoviča.
Pojasnil sem mu razmere.
Povedal sem, da napada ne moremo izvesti brez nesprejemljive nevarnosti za ljudi in okolje.
Odgovoril je kratko:
»NAPADI!«
Odvrnil sem:
»NE BOM!«
Nato je s povzdignjenim glasom ponovil:
»NAPADI! NAPADI!«
Odložil sem telefonsko slušalko.
In ukazal odpoklic enote.
Da, zavrnil sem ustni ukaz za napad, imel pa sem tudi pisnega, ki je v eni od točk imel zapisano, da se ciljev JA ne napada, če bi s tem povzročili civilne žrtve ali veliko gmotno škodo. Prav na to določilo sem oprl svojo odločitev.
Nisem zavrnil ukaza zaradi strahu zase.
Ne zato, ker ne bi bil pripravljen opraviti vojaške naloge.
Temveč zato, ker sem kot poveljnik ocenil, da bi izvršitev ukaza lahko povzročila nesprejemljive posledice za civilno prebivalstvo in okolje.
Pri tem je pomembna še ena okoliščina.
Zaradi neizvršitve ustnega ukaza nisem bil disciplinsko sankcioniran.
Prepričan sem, da je bila moja odločitev pravilna.
In še danes bi v enakih okoliščinah ravnal enako.
Kajti poveljnik ni odgovoren samo za to, da izpolni nalogo.
Odgovoren je tudi za to, da ne povzroči katastrofe, ki bi jo lahko preprečil.
KAJ JE TOREJ DOMOLJUBJE?
Je domoljubje brezpogojna poslušnost nadrejenim?
Je domoljubje pripravljenost na napad za vsako ceno?
Ali pa je domoljubje tudi pogum, da v odločilnem trenutku rečeš NE, kadar bi izvršitev ukaza lahko ogrozila nedolžne ljudi?
Sam sem prepričan, da se pravi značaj vojaka in poveljnika pokaže prav v takšnih trenutkih.
Pogum ni samo ukazati napad. Včasih je največji pogum napad ustaviti.
To so moje izkušnje iz vojne za Slovenijo.
O njih lahko pričam.
O njih lahko razpravljamo.
In kjer obstajajo dokumenti, jih lahko primerjamo z mojimi spomini.
Toda nihče nima pravice teh dogodkov izbrisati samo zato, ker sem pozneje postal kritik političnega sistema.
GOSPOD JANEZ JANŠA, NEKDANJI OSAMOSVOJITVENI VODITELJI!
Vsako leto vas gledamo na državnih proslavah.
Spremljamo slavnostne govore, pripenjanje medalj in poudarjanje zgodovinskih zaslug.
Prav je, da se osamosvojitve spominjamo.
Prav je tudi, da počastimo vse, ki so zanjo kaj storili.
Toda osamosvojitev ni bila delo enega človeka, ene politične stranke ali ozkega kroga izbrancev.
Izvedli smo jo številni pripadniki Teritorialne obrambe, policije, vojaških enot in civilnih struktur ter državljani, ki so pomagali vsak po svojih močeh.
Nekateri smo pozneje postali kritični do ravnanja nekdanjih soborcev in političnih voditeljev.
Toda s tem nismo izgubili svojih zaslug za osamosvojitev.
Domoljubje se ne meri s politično poslušnostjo.
In zgodovinskih dejstev ni mogoče spreminjati za nazaj.
Zato vas sprašujem:
Zakaj nekateri udeleženci osamosvojitve niso več vabljeni na državne slovesnosti?
Kdo določa merila za vabila in priznanja?
Zakaj se ob določenih dogodkih spomnijo nekaterih sodelujočih, drugih pa ne?
Ali se pri tem upoštevajo dejanske naloge in odgovornosti ali tudi poznejša politična pripadnost?
Na ta vprašanja si slovenska javnost zasluži odgovore.
ALI REVOLUCIJA RES ŽRE SVOJE OTROKE?
Leta 1991 smo znali sodelovati, ker smo imeli skupen cilj.
Danes, 35 let pozneje, pa se politični vrh prepira celo o praznovanju dneva suverenosti.
Predsednica republike se ne bo udeležila proslave v Kopru.
Politični tabori se medsebojno obtožujejo.
Državljani pa znova poslušamo, kdo je pravi domoljub in kdo ni.
Je to Slovenija, za katero smo tvegali življenja?
Sam se nisem boril za državo, v kateri bodo politične stranke delile narod na naše in vaše.
Nisem se boril za državo, v kateri bodo nekateri osamosvojitelji poveličevani, drugi pa odrinjeni v pozabo.
Boril sem se za svobodno, samostojno in pravično Slovenijo.
Za državo vseh njenih državljanov.
In zato se še danes zavzemam za spremembo političnega sistema.
Ne za zmago levih nad desnimi.
Ne za zmago desnih nad levimi.
Temveč za to, da bi državljani končno dobili odločilnejšo besedo pri vodenju svoje države.
Prav zato smo v Gibanju OPS pripravili Temeljno družbeno pogodbo in predlagamo Plebiscit 2.0.
Naš cilj ni maščevanje.
Naš cilj je pravičnejša, odgovornejša in bolj demokratična ureditev države.
ZA KONEC, GOSPOD JANŠA
Lahko me ne povabite na nobeno proslavo.
Lahko se moje ime ne pojavi v slavnostnih govorih.
Lahko se nekateri delajo, da me nikoli ni bilo.
Toda mojega sodelovanja pri osamosvojitvi Slovenije mi ne morete vzeti.
Bil sem v Borovnici.
Bil sem v Ortneku.
Bil sem v Črnučah.
Bil sem v Kopru, ko smo oktobra 1991 zagotavljali varen odhod zadnjih pripadnikov JLA.
In ponosen sem predvsem na to, da so se operacije, ki jih opisujem, končale brez nepotrebnih človeških žrtev.
Ne potrebujem vašega dovoljenja, da se spominjam.
Ne potrebujem vašega priznanja, da povem resnico o svojem sodelovanju.
Želim pa si, da bi nekoč zmogli osamosvojitev praznovati skupaj. Ko boste odslužili dosojeno kazen. Zaslug za delo pri osamosvojitvi vam ne bodo odvzete kot ste jih odvzeli meni.
Ne bo izključevanja.
Ne bo političnega prilaščanja zgodovine.
Ne bo delitev na prvorazredne in drugorazredne osamosvojitelje.
OSAMOSVOJITEV JE BILA SKUPEN DOSEŽEK SLOVENSKEGA NARODA, NE ZASEBNA LASTNINA POLITIČNIH VODITELJEV!
Odpisani osamosvojitelji smo še živi. In imamo kaj povedati.
Ladislav Troha
Nekdanji major Slovenske vojske
Udeleženec vojne za Slovenijo
Predsednik Gibanja OPS
Avtor knjige UGRABLJENA
