18/09/2026
Včasih vidiš prizore, ob katerih enostavno ne veš, kaj bi napisal.
Ne zato, ker ni besed, ampak ker se ti zdi, da nobena ni dovolj.
Živali, izčrpane do kosti. Nekatere niso več zmogle stati. Pet jih je poginilo, druge so ostale v stanju, ki ga je težko sploh gledati. In najbolj strašljivo pri vsem je, da se takšne stvari očitno ne zgodijo čez noč. Trajajo. Tedne, mesece. Nekje za zaprtimi vrati, mimo pogledov ljudi.
Še težje je razumeti, ko izveš, da ni šlo za nekoga, ki o reji živali ne bi vedel ničesar, ampak za človeka, ki je bil na tem področju strokovno zaposlen in je druge učil, kako naj bi se z živalmi ravnalo.
Primer je zdaj pri pristojnih organih in vložena je bila kazenska ovadba. O odgovornosti bodo odločali tisti, ki so za to pristojni.
Mene pa ob takšnih zgodbah vedno znova preganja samo eno vprašanje:
koliko časa mora žival trpeti, preden jo nekdo končno zares vidi?
Upam samo, da b***a preostali živali, ki sta danes v oskrbi, prvič po dolgem času spoznali, kako bi moralo izgledati normalno življenje. ❤️🩹
https://www.facebook.com/share/1JSYBAnhJ4/?mibextid=wwXIfr
Prizori, ob katerih se ti zlomi srce: živali shirane do kosti, nekatere že negibne na tleh.