11/11/2025
Odlična argumentacija slovenske zdravnice:
Dragi vsi.
Kot kristjanki in kot zdravnici mi je človeško življenje sveto. Ne potrebujem nobenega drugega argumenta.
Vem pa, da nimajo vsi enakih vrednot kot jaz. Da nekateri menijo, da je v določenih okoliščinah dovoljeno ubiti človeka. Da je to celo dejanje usmiljenja. Morda se bojijo, da bodo nekoč oni ali njihovi dragi v taki situaciji, kjer ne bodo videli izhoda – in se jim zdi, da bi bilo dobro imeti zakon, ki omogoča, kot pravijo podporniki Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), dostojno smrt.
Pišem zato, ker bi rada, da do teh ljudi pride informacija, da trenutni zakon ni dober. Tudi, če menite, da je to področje treba urediti z zakonom, vas prosim, da zakon, ki je trenutno predmet referenduma, zavrnete.
Ta zakon namreč ni dober. Ni varen. Ne preprečuje zlorab.
Ta zakon ne zagotavlja, da se ne bo gospa Marička odločila, da se umakne, da ne bi bila v breme svojim ta mladim.
Veliko takih pacientk srečam v ambulanti. Tudi kakšnega pacienta. Z oteklimi nogami, podprta z berglami, vsa zadihana – pride v ambulanto z avtobusom. »Veste, ta mladi so tako zasedeni, nočem jih bremenit.« Čudovite so, junaške, srčne – dokler zmorejo. Ko ne morejo več, pa se pred mojimi očmi odvija druga zgodba: zgodba ljubezni in predanosti teh ta mladih, kako zanjo skrbijo, jo spremljajo – tudi, ko pridem jaz na dom, ker ona ne more več k meni v ambulanto. Ni lahko, seveda ne, ampak veliko jih kasneje, ko se mama poslovi, pove, da so hvaležni za ta čas, ki so ga imeli.
ZPPKŽ gospe Marički omogoča, da mi potoži, da neznosno trpi, ker je stara in betežna in ne zmore več skrbeti zase in bi rada to končala (izjemno težka psihološka stiska zaradi hude trajne okvare zdravja). Kdo bo dokazal, da zaradi tega ne trpi??
Ta zakon glavno vlogo v dejanju končanja nekega življenja daje zdravniku.
V drugih državah, kjer je uzakonjena evtanazija ali asistiran samomor, zdravnik nima take vloge (razen menda na Nizozemskem) – v slovenskem ZPPKŽ je to zdravnikova dolžnost. Dolžnost nekoga, ki je ob začetku svoje poklicne poti prisegel, da bo spoštoval človekovo življenje. Slovenski zdravniki imamo Kodeks zdravniške etike, ki v 29. členu jasno piše, da »Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru.” Zdravniki si želimo s svojimi bolniki graditi dober, zaupen odnos. Kot življenjsko poslanstvo živimo pomoč sočloveku, ki nam je kot pacient zaupan. Zdaj pa smo postavljeni v vlogo osebe, ki bo poskrbela za smrt. To vlogo ZPPKŽ nalaga »lečečemu zdravniku« - to ne bomo samo družinski zdravniki, pač pa tudi vsi kolegi v bolnišnicah in domovih za ostarele, kjer bo nekdo izrazil tako voljo – pacient namreč izbira tudi kraj smrti.
Res ZPPKŽ omogoča ugovor vesti (in nisem se še pogovarjala z nobenim kolegom, ki ne bi napovedal, da jo bo uveljavljal) – ampak to ne zmanjša dejstva, da zakonodajalec brez soglasja stroke nalogo rablja nalaga zdravnikom.
Zakon določa neodvisnega zdravnika, ki bo potrdil, da je bolezen, zaradi katere želi nekdo končati svoje življenje, res neozdravljiva, ter neodvisnega psihiatra, ki bo potrdil, da je oseba sposobna odločanja o sebi. Zakon tudi jasno določa, da ta dva neodvisna zdravnika ne smeta biti osebi, ki uveljavljata ugovor vesti po tem zakonu. Kaj je namen tega določila? Da nekdo, ki spoštuje človeško življenje, ne sme presojati o tem, ali je oseba sposobna odločanja o sebi? Ali o tem, da je bolezen neozdravljiva?
7. člen zakona nalaga zdravniku številne naloge.
Zdravnik mora po tem zakonu ugotoviti, da je odločitev res neprisiljena – tako, da se o tem pogovori z drugimi zdravstvenimi delavci in z osebami, ki jih je predlagal pacient. Tu spet pomislim na gospo Maričko: »Ne, gospa doktor, saj ni nikogar, ki bi ga vprašali, verjemite …« Zdravnik mora pacientu ponovno ponuditi vse možnosti zdravljenja, izpolniti vse obrazce, dati prijavo na Komisijo za PPKŽ. Potem pa iti v lekarno in učinkovino prinesti na kraj (in ob času), ki ga izbere pacient. Ob njem mora biti, ko si učinkovino vnese v telo, ob njem počakati, da umre – potem pa poklicati mrliškega oglednika, da pride in potrdi smrt.
Tu pa zakon navaja k laži oziroma prikrivanju resnice.
Mrliški oglednik bo moral na Zdravniško potrdilo o smrti in Poročilu o vzroku smrti kot neposredni vzrok smrti zapisati bolezen, zaradi katere se je oseba odločila umreti – ne pa vnosa smrtonosne učinkovine.
V Sloveniji je umor kaznivo dejanje. In prav je tako. ZPPKŽ pa uzakonja ubijanje.
V zakonu je sicer napisano, da je izvajalec razrešen kazenske odgovornosti. Kaj pa, če bo šlo kaj narobe? Če bo prišlo do kakšne administrativne napake? Če se svojci odločijo izpodbijati mnenje, da je bilo res prostovoljno? 7. člen ZPPKŽ nalaga toliko nalog, da je težko zagotoviti, da bo vse to zares izpolnjeno. Predstavljam si družinskega zdravnika, ki izve za namero PKŽ pri osebi, ki ima napredovalo multiplo sklerozo ali rakavo obolenje: on je tisti, ki mora podati vse informacije, tudi o vseh možnostih zdravljenja v tujini? Kako vem, da ne bodo svojci, ko bo pacient že mrtev, prišli in povedali, da imajo vendar v Franciji na voljo še eno zdravljenje, ki ga ni poskusil? In potem? Bo izvajalec obsojen za umor, ker niso bile izpolnjene vse točke ZPPKŽ? Tudi, če zakon ne bi dal tako velike vloge zdravnikom, pač pa komu drugemu – ta dilema bi ostala …
Še druge postavke so, zaradi katerih ZPPKŽ ni dober – pa sem že tako predolga.
Vseeno pa bi rada opozorila še na eno zavajajoče dejstvo: podporniki evtanazije in asistiranega samomora navajajo, da je na referendumu leta 2024 več kot pol Slovencev glasovalo za to, da se področje zakonsko uredi. Glede na nizko udeležbo (40,17 %) je pravzaprav svoje mnenje »za« takrat podalo samo 22,2 % volilnih upravičencev. Ni ravno številka, ki bi nakazala, da glede tega v Sloveniji že obstaja močan družbeni konsenz, kajne?
Zato se mi zdi prav, da najprej zavrnemo tale zakon, ker res ni dober – potem pa pogovor začnemo od začetka. In si damo možnost, da bi stvari v naši državi uredili tako, kot je prav.
Pozdrav vsakemu posebej,
Ana Perdih, dr. med
