09/09/2026
Ko na ulici srečamo starejšega človeka, ga pogosto skoraj nezavedno umestimo. Babica. Dedek. Starejša gospa ali gospod. Z nekaj besedami mu določimo mesto v svetu in morda prehitro pomislimo, da ga s tem že poznamo. V resnici pa smo videli le leta, ne človeka, ki jih nosi.
Kajti pred nami ne stoji nekdo, ki je star. 𝐏𝐫𝐞𝐝 𝐧𝐚𝐦𝐢 𝐬𝐭𝐨𝐣𝐢 𝐧𝐞𝐤𝐝𝐨, 𝐤𝐢 𝐣𝐞 𝐝𝐨𝐥𝐠𝐨 ž𝐢𝐯𝐞𝐥.
Prav iz te misli je izšel projekt »𝐙𝐠𝐨𝐝𝐛𝐞 𝐬𝐭𝐚𝐫𝐞𝐣š𝐢𝐡«, ki smo ga pripravili 𝐨𝐛 𝐧𝐚š𝐢 𝐩𝐫𝐯𝐢 𝐮𝐝𝐞𝐥𝐞ž𝐛𝐢 𝐧𝐚 🔍𝐅𝐞𝐬𝐭𝐢𝐯𝐚𝐥𝐮 𝐋𝐔𝐏𝐀 🔎 Odločili smo se, da starejšega človeka ne bomo najprej opredelili z njegovo starostjo, temveč mu bomo dali prostor, da sam pove, kdo je. 𝐕 𝐝𝐞𝐯𝐞𝐭𝐢𝐡 𝐃𝐄𝐎𝐒 𝐜𝐞𝐧𝐭𝐫𝐢𝐡 𝐩𝐨 𝐒𝐥𝐨𝐯𝐞𝐧𝐢𝐣𝐢 𝐬𝐦𝐨 𝐨𝐩𝐫𝐚𝐯𝐢𝐥𝐢 𝟏𝟖 𝐩𝐨𝐠𝐨𝐯𝐨𝐫𝐨𝐯 𝐳 𝟏𝟖 𝐥𝐣𝐮𝐝𝐦𝐢. Vsak je prišel s svojim življenjem, svojimi odločitvami, izgubami, ljubeznimi in spomini.
Velike življenjske zgodbe pa se niso skrivale zgolj v velikih dogodkih. Pogosto so bile v jutrih, v vonju kave, v pesmi, ob kateri se je nekoč plesalo, v obroku, pripravljenem za nekoga drugega, ali v človeku, ki je ostal ob tebi skozi desetletja. In vendar se prav v teh drobnih, tihih trenutkih pogosto skriva vse tisto, po čemer si življenje zares zapomnimo.
Prav zato nam je bilo pomembno, da zgodbe ostanejo zveste ljudem, ki so nam jih zaupali. Vsak pripovedovalec je sam določil mejo svoje zgodbe, in nekatere so zato ostale zasebne. Spoštovati to mejo se nam je zdelo prav tako pomembno kot zgodbe same.
Posebej smo bili veseli 𝐠𝐨𝐬𝐩𝐞 𝐁𝐨𝐠𝐝𝐚𝐧𝐞 𝐌𝐨č𝐧𝐢𝐤, ene od pripovedovalk, ki je prišla pogledat zgodbo, nastalo iz pogovora, v katerem nam je zaupala del svojega življenja. V tem je morda eden najlepših pomenov celotnega projekta: 𝐧𝐞𝐤𝐚𝐣, 𝐤𝐚𝐫 𝐣𝐞 𝐛𝐢𝐥𝐨 𝐢𝐳𝐫𝐞č𝐞𝐧𝐨 𝐯 𝐢𝐧𝐭𝐢𝐦𝐧𝐞𝐦 𝐩𝐫𝐨𝐬𝐭𝐨𝐫𝐮 𝐩𝐨𝐠𝐨𝐯𝐨𝐫𝐚, 𝐣𝐞 𝐝𝐨𝐛𝐢𝐥𝐨 𝐬𝐯𝐨𝐣𝐨 𝐨𝐛𝐥𝐢𝐤𝐨 𝐢𝐧 𝐬𝐞 𝐯𝐫𝐧𝐢𝐥𝐨 𝐤 č𝐥𝐨𝐯𝐞𝐤𝐮, 𝐨𝐝 𝐤𝐚𝐭𝐞𝐫𝐞𝐠𝐚 𝐣𝐞 𝐩𝐫𝐢š𝐥𝐨. 🩵
Na stojnici so nas obiskale tudi druge stanovalke DEOS Notranje Gorice in člani našega Aktivnega dne. Naenkrat niso bili več le imena programov, temveč obrazi in odnosi, zaradi katerih ti programi sploh obstajajo.
Ob LUPI smo še bolj jasno začutili, kako se povezujejo Aktiven dan, Prijatelji srca in Zgodbe starejših. 𝐍𝐚 𝐩𝐫𝐯𝐢 𝐩𝐨𝐠𝐥𝐞𝐝 𝐠𝐫𝐞 𝐳𝐚 𝐫𝐚𝐳𝐥𝐢č𝐧𝐞 𝐩𝐨𝐛𝐮𝐝𝐞, 𝐯 𝐧𝐣𝐢𝐡𝐨𝐯𝐞𝐦 𝐬𝐫𝐞𝐝𝐢šč𝐮 𝐩𝐚 𝐣𝐞 𝐯𝐞𝐝𝐧𝐨 𝐢𝐬𝐭𝐨 𝐯𝐩𝐫𝐚š𝐚𝐧𝐣𝐞: 𝐤𝐚𝐣 𝐥𝐚𝐡𝐤𝐨 𝐧𝐚𝐫𝐞𝐝𝐢𝐦𝐨, 𝐝𝐚 𝐛𝐨 č𝐥𝐨𝐯𝐞𝐤 𝐯𝐢𝐝𝐞𝐧, 𝐬𝐥𝐢š𝐚𝐧 𝐢𝐧 𝐯𝐤𝐥𝐣𝐮č𝐞𝐧? In morda je prav to ena najtišjih, a najpomembnejših oblik skrbi za skupnost.
𝐃𝐚 č𝐥𝐨𝐯𝐞𝐤𝐚 𝐧𝐞 𝐬𝐩𝐫𝐞𝐠𝐥𝐞𝐝𝐚𝐦𝐨 𝐬𝐚𝐦𝐨 𝐳𝐚𝐭𝐨, 𝐤𝐞𝐫 𝐬𝐦𝐨 𝐠𝐚 𝐩𝐫𝐞𝐡𝐢𝐭𝐫𝐨 𝐩𝐫𝐞𝐩𝐨𝐳𝐧𝐚𝐥𝐢.
Iskrena hvala vsem devetim DEOS centrom in vsakemu sogovorniku, ki nam je zaupal košček svojega življenja. Hvala stanovalkam DEOS Notranje Gorice in članom Aktivnega dne, ki so nas obiskali in nam dali občutek, da naše delo živi. In posebna hvala gospe Močnik, ki je prišla naproti zgodbi, nastali iz njenih besed. Prav v takih trenutkih se skriva ves smisel našega dela.
Naša prva udeležba na LUPI se je začela s predstavitvijo našega dela, končala pa z opominom, 𝐝𝐚 č𝐥𝐨𝐯𝐞𝐤𝐚 𝐩𝐨𝐠𝐨𝐬𝐭𝐨 𝐳𝐚č𝐧𝐞𝐦𝐨 𝐳𝐚𝐫𝐞𝐬 𝐯𝐢𝐝𝐞𝐭𝐢 š𝐞𝐥𝐞 𝐭𝐚𝐤𝐫𝐚𝐭, 𝐤𝐨 𝐬𝐢 𝐯𝐳𝐚𝐦𝐞𝐦𝐨 č𝐚𝐬, 𝐝𝐚 𝐠𝐚 𝐩𝐨𝐬𝐥𝐮š𝐚𝐦𝐨.
Morda bomo zato naslednjič, ko bomo srečali starejšo gospo, gospoda na klopci ali soseda, za trenutek pogledali dlje od njegovih let. In se vprašali, kakšna zgodba stoji pred nami, še preden jo poimenujemo.
