Nekoč smo sedeli v našem brlogu, se ob kavi skušali spraviti v stanje popolnega notranjega miru in o sebi razmišljali iz zunanje perspektive. Kot del generacije, ki samo poseda za računalniki, zagotovo nima pogodb za nedoločen čas in zato redko plačuje prispevke. Večkrat se po cele dneve in noči ne premakne. Čudna sorta. Ker ljudem radi ustrežemo smo postali Zadruga Traparij. Zaradi lažje komunika
cije, naše profesionalne poklicne hibe. Komuniciramo z vizualnimi podobami, upravljamo s simboli in pomeni, kjer ima vsak del celote točno določeno funkcijo. Tudi ime. Če kdo meni, da smo z izbiro imena postali borci proti diskriminaciji traparij, se ne moti. Traparije in ustvarjalnost sta v vzročni zvezi in v premem sorazmerju z resnim delom. Znanstvena enačba, pač. Nenehno delamo, ampak za totem kolektiva bi izbrali lenivca. Iz druge perspektive je čisto mogoče, da on samo dobro premisli vsako naslednjo potezo. Kadar sami izpademo kot v stanju globoke hibernacije,takrat pravzaprav raziskujemo, konceptualiziramo. Osredotočamo se na geometrijo, tipografijo, preprostost. Sinergijo vizualnih elementov, estetiko in funkcijo preprostih oblik s koherentno sporočilnostjo. Pri delu ne kompliciramo in prisegamo na preprostost, nenasičenost. Zato se vsake toliko se med sabo sporazumevamo z dimnimi signali. Oblikovalskih podvigov vseh vrst se lotevamo na vedno nove načine. Z malo nostalgije in finančne računice smo postali zadruga. In zaradi vrednot, ki izhajajo iz horizontalne organizacije, povezovanja in kolektivnega duha. Tako sodelujemo z množico kreativcev različnih profilov – tekstopisci, fotografi, razvojniki. Druži nas svoboda, ki smo jo našli le v ustvarjanju. Vsaka ideja, ki jo oživimo, ima vpliv na družbo. Včasih razmišljamo v obratnem vrstnem redu in iz odpadkov materialov ustvarjamo nove uporabne stvari. V redkih prostih trenutkih primerjamo gledanosti dokumentarcev, nekateri barvajo mini vojsko podgan, drugi nam včasih pobegnejo v stanje zena. V projekciji prihodnosti smo uzrli svet usklajenih, celostnih in kvalitetnih vizualnih komunikacij. Tam so nekateri vrnili moč v roke ljudstva, drugi živijo v svetu brez Crocsov. Naprej nas žene tudi misel, da si bomo nekoč, po n-tem končanem projektu, znali prižgati pipo. Naj se kadi še za trapastimi konji. To bo čisti zen. Tako. Za delo z ljudmi odprtih misli bi premikali gore. Na seznamu ni stvari, ki se je ne bi lotili in če imate še tako trapasto idejo, samo pišite na naš e-mail.
