Republika Slovenija, Mestna občina Maribor, Krajevna skupnost Limbuš,
Ob Blažovnici 41, 2341 Limbuš
tel.: +386 (0)2 6131200, +386 (0)51 311030
46°33′29.07″N, 15°34′43.5″E,
Nadmorska višina: 283.5 m
Število prebivalcev: 2532 (2012) Krajevna skupnost obsega območje grebena hriba med Bistrico in Laznico, zahodno od Meranovega vse do vrha Pohorja, po slemenu Pohorja do linije izvira potoka Blažovnica pod Bolfenkom, po Blažovnici nad Meniškim in nato po grebenu hriba med Vrhovim dolom in Hrastjem ter Limbušem in Hrastjem do občinske tehtnice na odcepu v Ludmarsko grabo, po kanalu in polju vzhodno do ceste Graške gore, po njej in po Lesarski ulici do Drave ter po sredini Bresterniškega jezera na Dravi do konca Laznice. Krajevna skupnost Limbuš leži 6 kilometrov zahodno od Maribora, na nadmorski višini 293 metrov, v smeri proti Rušam, kraju, ki je bil v poznem srednjem veku znana romarska pot. Limbuš se ponaša z bogato zgodovinsko preteklostjo, o tem pričajo izkopanine prastarih grobov in gomil iz železne dobe, še danes vidni temelji nekdanjega limbuškega gradu ter bogato opremljena in urejena baročna cerkev Sv. Jakoba s freskami iz 17. Lega med reko Dravo in vznožjem Pohorja je omogočala, da so se prebivalci preživljali z obdelovanjem zemlje, živinorejo, gozdarstvom in vinogradništvom. Poleg manjših kmetov so bili lastniki zemljišč predvsem nemško usmerjeni veleposestniki iz Maribora in duhovščina –Benediktinski menihi. Na to dejavnost še danes spominjajo velika gospodarska poslopja, nekdanje viničarije in dvorci. Benediktinski dvor je obnovljen in v njem je od leta 2009 ponovno tudi sedež benediktinskega priorata. Limbuš je že od nekdaj priljubljena izletniška točka, še posebej zaradi kvalitetnih vin in bogate kulinarične ponudbe. Limbuš in njegovo širše območje imata bogato zgodovino. Ta sega v ilirsko–keltsko obdobje, ko je bilo naselje ob Dravi ob Starem zalivu, kjer so bila najdena ognjišča in posodje. Iz rimskega obdobja je znano, da se je naselje v času Kristusovega rojstva imenovalo Olimacium, in do danes je ohranjenih sedem rimskih gomil, v katerih je najden Trajanov novec. Tudi te gomile so neposredno ob Dravi, med starim in novim zalivom. V srednjem veku je nastal na Grajskem griču, južno od središča vasi, grad, katerega lastniki so bili gospodje Lembachi, prvič omenjeni leta 1147 in drugič leta 1189. Njihov rod je izumrl v 15. stoletju in gospostvo je prehajalo na različne dediče, med njimi so bili Celjski grofje, Frankopani, Galli in Ivniška gospoda. Slednji so grad z vsemi posestvi vred leta 1666 prodali benediktincem iz Šent Paula na Koroškem, in ti so z gospostvom upravljali vse do leta 1941, s prekinitvijo v času jožefinskih reform. Po denacionalizaciji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so dobili vrnjeno večino nekdanjega premoženja in danes z njim ponovno gospodarijo. Samostojna župnija je nastala potem, ko je pogorela magdalenska cerkev (v začetku 16. stoletja) in se je magdalenski župnik začasno preselil na območje tedanje magdalenske podružnice v Limbušu. V obdobju med 1512 in 1524 je nastala župnija Sv. Jakoba Limbuš, ki je prvotno obsegala območje od Ruš do Zrkovcev, kasneje pa so na posameznih območjih nastajale samostojne župnije Ruše, Magdalena, Sv. Jožef in Brezje. Leta 1820 je na območju Vrhovega dola, na kraju, ki se zdaj imenuje Meranovo, posestvo kupil nadvojvoda Janez, vnuk Marije Terezije, in tu uredil vzorno vinogradništvo, zibelko sodobnega vinogradništva na območju tedanje Štajerske. Leta 1832 je v Hrastju ustanovil še prvo vinogradniško–sadjarsko šolo v tedanji deželi Štajerski. To je v bistvu začetek kmetijskega šolstva na našem območju in predhodnica mariborske srednje kmetijske šole in sedanje Fakultete za kmetijstvo. Meranovo je bilo po zasnovi nadvojvode Janeza primer socialnega odnosa do delavcev, saj je bilo vsako soboto opoldne izplačilo tedenskega zaslužka, ob praznikih pa darilo v obliki vina in moke. Nadvojvoda Janez je ustanovil tudi sklad za ostarele viničarje ter jih nagrajeval z denarjem in spominskimi darili na Jakobovo nedeljo, ženam viničarjev pa namenjal svilene rute. Nadvojvoda Janez je tudi zaslužen za železnico od Gradca do Trsta in s tem za razvoj Maribora, za izgradnjo ceste skozi Hudo luknjo na Koroškem in za popis narodnega blaga ter šeg in običajev po Sloveniji. V dvajsetem stoletju so se v Limbuš priseljevali mariborski industrijalci, veleposestniki in oficirji, ki so bili v Limbušu in okolici poleg benediktincev in Meranovega tretji steber kmetijstva. Poleg teh ključnih lastnikov posestev v kraju je bilo še nekaj kmetov domačinov, ki so delovali v središču Limbuša, Laznici in Vrhovem dolu. Tu je bilo nekaj obrtnikov, dve trgovini in kar štiri gostilne, med njimi za mariborčane in njihove nedeljske izlete posebej privlačna gostilna Julija Robiča. V Limbušu so bile že dolgo tega posamične bratovščine (npr. vinogradniška bratovščina, ki je oskrbovala grozdni oltar v župnijski cerkvi), predhodnice kasnejšega društvenega povezovanja. V Limbušu je nastalo leta 1847 prvo Društvo za branje slovenskih bukvic v Sloveniji, ki ga je ustanovil župnik Anton Lah; ta je tudi sestavil prve »reglce« za delovanje slovenskih bralnic. Ti »reglci« so še danes osnova za pravila o delovanju slovenskih knjižnic. Kasneje je nastalo v Pekrah Društvo za požarno obrambo (1890), ki je pokrivalo tudi limbuški rajon, med svetovnima vojnama je nastalo Sokolsko društvo, bili so poskusi ustanovitve Orlov. Značilnost medvojnega obdobja je izrazito izraženo slovenstvo pri učiteljstvu, duhovstvu in pomembnih krajevnih veljakih. V drugi svetovni vojni je bil v Limbušu že 30. maja 1941 ustanovni odbor Osvobodilne fronte in skozi vso vojno izrazita podpora narodnoosvobodilni borbi, vojnih žrtev na strani podpore NOB je bilo 24. Večje število moških pa je bilo vpoklicanih v nemško vojsko in mnogi so padli daleč od domovine. Koliko natančno, ni raziskano. Povojni razvoj kraja zaznamujejo intenzivna gradnja zaselkov in infrastrukture, širitev šole, gradnja Marlesa in Obrata Gozdnega gospodarstva ter zamiranje zasebnega kmetijstva. Svoj prispevek je dal kraj tudi osamosvojitvi Slovenije, z blokado JLA na Lackovi cesti in na mostu v Limbušu. Osamosvojitveno obdobje je zaznamovano s propadom Marlesa in na drugi strani z nastajanjem množice malih podjetij, z izgradnjo zadnjih faz vodovoda, kanalizacije, urejanjem cest zunaj središča kraja, izgradnjo telovadnice in ustvarjanjem pogojev za devetletko ter v letu 2004 z začetkom urejanja ceste skozi središče: s krožiščem se je povsem spremenila podoba središča vasi. V kraj se še vedno priseljujejo novi krajani, izgrajeni sta bili dve novi naselji, ena v samem centru vasi, druga v smeri Vrhovega Dola, poimenovana Oaza miru, danes Ulica nadvojvode Janeza.
