16/05/2026
Pismo ženski
Draga ženska.
Ko pride do razhoda, imaš izbiro.
Ena pot vodi v krivdo in utrujenost, druga v resnico in svobodo.
Na prvi poti boš še naprej igrala vlogo mame v odnosu.
To pomeni, da boš skrbela za vse, reševala, popravljala, kontrolirala...
Prevzemala odgovornost za njegove napake in ga skušala vleči naprej, kot da je otrok, ne odrasel moški.
Mislila boš, da brez tebe ne bo zmogel, zato boš nosila vedno več, dokler ne boš ostala prazna.
Ta vzorec ni nastal zdaj. To je rana tvoje mame.
Če si ob njej čutila, da moraš biti pridna, urejena, da moraš poskrbeti za druge, da bo mir, potem si danes ponotranjila isto vlogo.
V odnosu nezavedno postaneš tista, ki vse drži skupaj, tudi takrat, ko se ti znotraj lomiš.
In tukaj je še rana očeta.
Če te ni videl, če te ni sprejel takšne, kot si bila, zdaj nezavedno iščeš moškega, ki bi ti končno dal to potrditev.
Zato se trudiš, da bi ga spremenila, popravila, da bi bil takšen, kot ga potrebuješ.
V resnici pa iščeš očetov objem, ki ga nisi nikoli prejela.
Mama te ne bi smela učiti kontrole, ampak ljubezni.
Oče te ne bi smel spregledati, ampak objeti.
In dokler teh ran ne ozavestiš, boš v odnosih vedno znova ponavljala isto zgodbo.
Če boš ostala v vlogi mame, boš privlačila moške, ki ne rastejo.
Moške, ki bodo (nezavedno) želeli, da jih rešuješ, da jih nosiš, da jih vzgajaš.
Morda bodo ob tebi celo nesramni ali nasilni, kot otroci, ki ob mami spustijo vse ventile. Ker ob tebi ne vidijo partnerke, ampak podzavestno prepoznajo čustveno nedostopno mamo, s katero nimajo ozdravljenega odnosa.
Priden in prijazen sin še ne pomeni iskren sin.
In spet boš na koncu razočarana, ker si želela partnerja, ob sebi pa imaš fanta, ki se boji odrasti.
Ko si dovoliš stopiti v vlogo partnerke … se vse spremeni.
Partnerka ne rešuje, ampak zaupa.
Postavlja meje, ker ve, da brez njih ni ljubezni, ampak odvisnost, posesivnost.
Ne kontrolira, ampak stoji ob strani.
Ne vzganja drame in ljubosumja, ker to ni dokaz ljubezni, ampak notranji sum tiste ljubezni, ki je ni prejela.
Ne prevzema njegove poti, ampak ga pusti, da se sooči s svojimi izzivi.
Partnerka ve, da je njena moč v tem, da je ženska.
Draga ženska, moški ne potrebuje še ene mame.
Mama ga je že vzgojila, morda dobro, morda slabo, najbolje, kolikor je znala, a zdaj je odrasel.
Kar potrebuje ob sebi, je ženska, ki ga ne rešuje, ampak mu pusti, da raste.
Včasih najbolj zraste skozi razhod, ker takrat prvič pogleda globoko vase.
Mamini sinčki obstajajo v partnerskih odnosih, dokler obstajajo ženske, ki prevzemajo vlogo mamic.
Ena vloga, brez druge ne more obstajati.
V odnosih ni krivcev, so le soudeleženci, ki hranijo dinamiko.
Ne potrebuješ več vloge, v kateri se izgubljaš. Potrebuješ prostor, kjer si ljubljena kot ženska.
Ko se vrneš k sebi, ko si priznaš, da ti ni treba več nositi vsega, ampak si dovoliš biti ranljiva in pristna, se začne tvoja prava pot.
Takrat začneš svetiti. In ob taki ženski lahko moški končno postane moški.
Draga ženska, izbira je tvoja.
Krivda ali resnica. Vloga mame ali ljubezen partnerke.
Moški raste, ko ga ljubi čustveno dostopna partnerka.
Ti pa zasiješ, ko si ljubljena kot ženska.
In šele takrat se lahko rodi zdrav odnos, ki je preprost.
Vem, da hrepeniš po objemih, dotikih, intimi … ampak vprašaj se.
Hrepeniš po ljubezni ali po potrditvi?
Če hrepeniš po ljubezni, jo boš našla v sebi.
Če hrepeniš po potrditvi, boš vedno znova skočila v napačen objem.
Ne išči drobtinic, ker si vredna več.
Vredna si celega objema, varnosti, spoštovanja in miru.
In to pride takrat, ko si dovoliš verjeti, da je tvoja ljubezen dovolj.
Odnosi so zrcalo. Če si polna ran, boš videla bolečino.
Če si polna ljubezni, boš videla ljubezen.
Kar prebudiš v sebi, boš srečala zunaj sebe.
Leonard
