Poštarski dom na Vršiču

Call Directions Website Contact the organization

Poštarski dom na Vršiču Planinski dom na 1688 m stoji na terasi južno pod Vršičem, ki se dviga nad cestnim prelazom. Med vsemi bližnjimi postojankami ima najlepši razgled. julija 1952.

Poštarski dom na Vršiču (1688 m) stoji na terasi južno pod 1737 m visokim Vršičem, ki se dviga nad cestnim prelazom. Odprta je bila 9. avgusta 1953 in od takrat jo upravlja PD PT Ljubljana. V 10 sobah je 26 postelj, v 2 prostorih skupnih ležišč pa 28 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju, prha za goste; sanitarni in gostinski prostori so centralno ogrevani; voda kapnica, elektrika, TV, telefon: bazna postaja Mobitel in SI.mobil. Tu, kjer je zdaj dom, je bila med obema vojnama obmejna stražnica. Leta 1952 jo je prevzel planinski aktiv Poštar Jesenice in jo preuredil v manjšo planinsko kočo, ki so jo odprli 22. Naslednje leto so ljubljanski in gorenjski planinci PTT namesto te koče zgradili novo, večjo Poštarsko kočo na Vršiču in jo; upravljanje je prevzelo novoustanovljeno PD PTT Ljubljana. V letih 1974-1977 so zgradili večji prizidek in ga povezali s staro postojanko, ki so jo obnovili in preuredili; kočo so preimenovali v dom, ki so ga odprli 2. julija 1978. Leta 1985 so poleg doma dogradili pomožni objekt, v katerem so tudi sobe za prenočevanje. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilnica, na terasi pred domom lahko posedi vsaj 100 gostov. Razgled:
Poštarski dom na Vršiču ima med vsemi vršiškimi postojankami najlepši razgled; na vzpetini pred domom je razgledna plošča z označenimi vrhovi, ki se vidijo. Na vzhodni strani je v bližini ostenje Prisojnika, kjer lepo vidimo obraz Ajdovske deklice, ki so ga oblikovale odlomljene skale; na južni strani sledimo nekaj časa cesti v Trento, nad katero vidimo na levi Veliko Špičje, za njim pa Krn in vrhove nad Peski, desno pa Srebrnjak, Bavški Grintavec in Pelce; na zahodni strani se nad vršiškim prelazom dviga Mojstrovka; na severni strani je nad cesto greben, ki se vleče od Mojstrovke do Kranjske Gore z Robičjem v ospredju, desno pod cesto pa dolina Velike Pišnice; ob cesti vidimo Erjavčevo kočo, desno obširno Krnico, nad katero se dvigajo Martuljške gore s Špikom, Mala in Velika Martuljška Ponca ter Škrlatica, na severu pa vidimo nad Zgornjo Savsko dolino najbolj zahodni del Karavank.

Laze – Janče - Jevnica, 2. julij 2026Po dobrih dveh tednih je vročina le začela popuščati. Vsaj v Ljubljani je bilo čuti...
03/07/2026

Laze – Janče - Jevnica, 2. julij 2026
Po dobrih dveh tednih je vročina le začela popuščati. Vsaj v Ljubljani je bilo čutiti tako. No ja, saj je tudi vremenska napoved bila taka. Na srečo, toča in znatnejše nevihte so se tokrat izognile ljubljanske kotline. Marsikje te sreče niso imeli in …. Ja, ni kaj. Na vremenske neprilike ne moremo vplivati. Lahko na marsikaj, na to pač ne. Kakor koli, pod uro sva se srečala z Bojano in se napotila iskat peron št. deset. Od tam je namreč štartal naš vlak. Malo sva se lovila po gradbišču Emonike in sledila informativnim tablam. Pa je kar šlo. Kar hitro sva bila na pravem peronu. Poklical sem še Gusti, ki je v tem času prispela na mesto srečanja – pod uro in ji dal navodila glede prihoda do perona. Vkrcali smo se v vlak in skoraj pozabili izstopiti v Lazah. Tako smo se poglobili v pogovor. Tam je že čakal Danilo in nas ob prihodu presenetil z informacijo, da se bo Marjan vsak čas pripeljal. Njegov vlak je zamujal in je zato v Laze prišel kar z avtom. Veselo smo se podali proti izhodišču. Spotoma smo občudovali cerkvico, ki jo je postavil eden od domačinov. Nekdanji mornar dolge plovbe.
Grizli smo v strmi hrib in obujali spomine na pohod na Mestni vrh pri Kočevju. Tudi tokrat je bilo soparno, toda le za spoznanje. Kljub temu smo se večkrat ustavili, se odžejali in nadaljevali z zmernim tempom. Na izstopu iz gozda smo srečali prijazne domačine. Eden od njih, Matej, nas je pospremil del poti in skupaj smo sledili tabli »ZA KAZEN«. Kmalu smo stali pred spomenikom Martinu Krpanu. Matej nam je povedal za marsikatero novo dejstvo o tem, kaj je Martin tovoril. In ni bila samo sol, kot je to v pripovedki o silno močnem junaku. Bilo je še marsikaj, kar je bilo v tistem času dragoceno. Zanimivo in poučno je bilo tudi njegovo pripovedovanje o Turkih, ki so se nekoč mimo Janč umikali v smeri Stične in dalje proti takratni vojni krajini. Neverjetno koliko zanimivih vsebin je delil z nami. In potem še dal nasvet, da naj zapustimo označeno pot ter naredimo ovinek na bližnji hrib. In res. Kot je dejal, odličen razgled se je odprl proti Ljubljani. Kmalu smo bili znova na planinski poti in odločno korakali proti planinskemu domu. Po začetnem, nekoliko odsotnem sprejemu, se je oskrbnik spremenil v prijaznega in zgovornega kuharja, ki nam je postregel zelo okusne jedi – sarmo, vampe, pasulj in sladico. Vse je bilo odlično!
Spočiti in okrepljeni smo dobre volje krenili proti Jevnici. Del poti smo bili pod vročim soncem, nato pa smo večji del poti med spustom uživali v prijetni hladni senci. Postanek smo naredili še pri domačiji Pr'Valentin od koder se razgled razteza vse tja do Vač in Zasavske svet gore. Še dva krajša postanka smo naredili do Jevnice. Temperatura je rasla in žeja je tudi bila znatna. Redna hidracija je bila še kako potrebna. Kmalu smo prišli do železniške postaje v Jevnici. Manj kot petnajst minut je bilo do odhoda vlaka. Ob šalah in prijetnem klepetu je čas hitro minil. Iz zvočnika se je slišala napoved za prihod vlaka proti Ljubljani. In tako se je končal še en lep dan, ki bo trajno ostal v prijetnem spominu.
Zapisal: Jožef Tišlarič
Fotografije: Danilo Cej

Kočevje - Mestni vrh, 23. junij 2026Poletje je silovito pridirjalo v Ljubljano. Vročina in sparina so bili že skoraj mot...
26/06/2026

Kočevje - Mestni vrh, 23. junij 2026
Poletje je silovito pridirjalo v Ljubljano. Vročina in sparina so bili že skoraj moteči. In zjutraj, ko smo se začeli zbirati na začasnem postajališču vlaka na peronu št. 95, smo se že veselili planinskega izleta v okolico Kočevja. Vožnja z vlakom je bila prijetna. V Grosuplju so se nam pridružili še planinski prijatelji iz Planinske Skupine Novo Mesto. Smeha in dobre volje je bilo na pretek. Na postajališču v Kočevju se nam je pridružila še planinka iz Bele Krajine. Ekipa enajstih udeleženk in udeležencev se je pod vodstvom Francija Škarje odločno podala v smeri Mestnega vrha. Ena udeleženka se je odločila, da gre samo do jezera, drugih deset je odločno korakalo proti izhodišču. Ura je bila okrog 9.30 in se je že nakazovalo, da bo dan topel dan. Bolj vroč kot topel. In soparen. Toda upali smo, da bo sparina z višino popustila.
Franci je nastavil obrate – tempo hoje je bil nekje med rumeno in rdečo. Preden smo se pognali v gozd, je naredil kratek postanek »za slačenje« odvečnih kosov oblačil in potem se je začelo. Sonce, sence, stopi, korenine in klanec, ki je kar tiščal k nosu … no ja, saj bo smo si verjetno mislili vsi. Saj bo bolj položno. Ne, ni in ni bilo. Nikakor, da dočakamo to »bolj položno«. T.i. Kalanova pot se je trmasto dvigala ves čas in nič ni kazalo, da bo postala bolj zložna. In ne samo to. Tudi pri sparini se višinska razlika ni poznala. Celo obratno. Občutek je bil, kot da je z višino še več vlage v zraku. Po cca. dobri uri hoje sta dva udeleženca dejala, da se raje vrneta v dolino in prideta do vrha kdaj drugič. Drugi smo bili preveč zaverovani vase in odločeni, da pridemo do vrha. In smo nadaljevali, se potili in znojili, kot že dolgo ne. Delali smo postanke pogosteje kot sicer. Se poskusili odžejati, popraviti stanje krvnega sladkorja in nadomestiti izgubljene elektrolite… toda sparina je bila neizprosna, nikakor da pojenja. Ampak, trma je trma in smo vztrajno grizli v klanec. No, kakor koli. Nekako smo le prišli do dela poti, kjer se ena potka odcepi za Mestni vrh in druga za Kočo pri Jelenovem studencu. Dve udeleženki sta se odločili, da gresta do koče. Preostali iz skupine smo se podali proti vrhu Mestnega vrha. Sparina se je vlekla vse do vrha. In šele na samem vrhu na 1.034 smo imeli občutek, da je malo več vetriča. Po hitro zaužiti malici pri koči, smo se podali na Grajsko pot, ki nas je pripeljal v dolino. In potem znova pregret asfalt in le tu in tam malo sence do kolodvora v Kočevju. Toda vlak je imel svoj urnik in smo lahko izbirali med hitro hojo do postajališča in dvournim čakanjem na naslednji vlak za Ljubljano.
Ja, tokrat je bilo teh relativnih 570 m višinske razlike naporno. Kako zelo smo bili potrebni tekočine se je pokazalo še po prihodu v Grosuplje, kjer smo morali prestopati na drug vlak. Trmasto smo iskali gostilno s pravo tekočino. 😉…
Kakor koli. Vse se je dobro končalo. Kljub izjemno soparnemu dnevu, nam bo čez čas ostal le lep spomin.
Zapisal: Jožef Tišlarič
Fotografije: Danilo Cej

Na najbolj kritičnih odsekih dovozne ceste do Poštarskega doma na Vršiču smo cesto prevlekli z betonsko prevleko.
26/06/2026

Na najbolj kritičnih odsekih dovozne ceste do Poštarskega doma na Vršiču smo cesto prevlekli z betonsko prevleko.

Delim ...
22/06/2026

Delim ...

In tako UI prevaja pesem iz tajvanščine. 👍💯
18/06/2026

In tako UI prevaja pesem iz tajvanščine. 👍💯

Gostje iz Tajvana navdušeni na Poštarskim domom
18/06/2026

Gostje iz Tajvana navdušeni na Poštarskim domom

Address

Kranjska Gora
4280

Opening Hours

Monday 06:00 - 22:00
Tuesday 06:00 - 22:00
Wednesday 06:00 - 22:00
Thursday 06:00 - 22:00
Friday 06:00 - 22:00
Saturday 06:00 - 22:00
Sunday 06:00 - 22:00

Telephone

+38641610029

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Poštarski dom na Vršiču posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Organization

Send a message to Poštarski dom na Vršiču:

Shortcuts

Share