03/07/2026
Laze – Janče - Jevnica, 2. julij 2026
Po dobrih dveh tednih je vročina le začela popuščati. Vsaj v Ljubljani je bilo čutiti tako. No ja, saj je tudi vremenska napoved bila taka. Na srečo, toča in znatnejše nevihte so se tokrat izognile ljubljanske kotline. Marsikje te sreče niso imeli in …. Ja, ni kaj. Na vremenske neprilike ne moremo vplivati. Lahko na marsikaj, na to pač ne. Kakor koli, pod uro sva se srečala z Bojano in se napotila iskat peron št. deset. Od tam je namreč štartal naš vlak. Malo sva se lovila po gradbišču Emonike in sledila informativnim tablam. Pa je kar šlo. Kar hitro sva bila na pravem peronu. Poklical sem še Gusti, ki je v tem času prispela na mesto srečanja – pod uro in ji dal navodila glede prihoda do perona. Vkrcali smo se v vlak in skoraj pozabili izstopiti v Lazah. Tako smo se poglobili v pogovor. Tam je že čakal Danilo in nas ob prihodu presenetil z informacijo, da se bo Marjan vsak čas pripeljal. Njegov vlak je zamujal in je zato v Laze prišel kar z avtom. Veselo smo se podali proti izhodišču. Spotoma smo občudovali cerkvico, ki jo je postavil eden od domačinov. Nekdanji mornar dolge plovbe.
Grizli smo v strmi hrib in obujali spomine na pohod na Mestni vrh pri Kočevju. Tudi tokrat je bilo soparno, toda le za spoznanje. Kljub temu smo se večkrat ustavili, se odžejali in nadaljevali z zmernim tempom. Na izstopu iz gozda smo srečali prijazne domačine. Eden od njih, Matej, nas je pospremil del poti in skupaj smo sledili tabli »ZA KAZEN«. Kmalu smo stali pred spomenikom Martinu Krpanu. Matej nam je povedal za marsikatero novo dejstvo o tem, kaj je Martin tovoril. In ni bila samo sol, kot je to v pripovedki o silno močnem junaku. Bilo je še marsikaj, kar je bilo v tistem času dragoceno. Zanimivo in poučno je bilo tudi njegovo pripovedovanje o Turkih, ki so se nekoč mimo Janč umikali v smeri Stične in dalje proti takratni vojni krajini. Neverjetno koliko zanimivih vsebin je delil z nami. In potem še dal nasvet, da naj zapustimo označeno pot ter naredimo ovinek na bližnji hrib. In res. Kot je dejal, odličen razgled se je odprl proti Ljubljani. Kmalu smo bili znova na planinski poti in odločno korakali proti planinskemu domu. Po začetnem, nekoliko odsotnem sprejemu, se je oskrbnik spremenil v prijaznega in zgovornega kuharja, ki nam je postregel zelo okusne jedi – sarmo, vampe, pasulj in sladico. Vse je bilo odlično!
Spočiti in okrepljeni smo dobre volje krenili proti Jevnici. Del poti smo bili pod vročim soncem, nato pa smo večji del poti med spustom uživali v prijetni hladni senci. Postanek smo naredili še pri domačiji Pr'Valentin od koder se razgled razteza vse tja do Vač in Zasavske svet gore. Še dva krajša postanka smo naredili do Jevnice. Temperatura je rasla in žeja je tudi bila znatna. Redna hidracija je bila še kako potrebna. Kmalu smo prišli do železniške postaje v Jevnici. Manj kot petnajst minut je bilo do odhoda vlaka. Ob šalah in prijetnem klepetu je čas hitro minil. Iz zvočnika se je slišala napoved za prihod vlaka proti Ljubljani. In tako se je končal še en lep dan, ki bo trajno ostal v prijetnem spominu.
Zapisal: Jožef Tišlarič
Fotografije: Danilo Cej
