14/08/2025
Nižje ne gre!
Ob zgodbi s kompostarno Ceršak se nam skozi leta poraja vedno več vprašanj, odgovori pa nas vedno znova presenečajo – predvsem glede tega, kako sistem ravnanja z odpadki pri nas deluje oziroma ne deluje. Če si ogledamo javno dostopen seznam predelovalcev biološko razgradljivih odpadkov v kompost, hitro ugotovimo, zakaj kompostarna Ceršak še vedno obratuje.
Kompostarna v Ceršaku prevzame kar tretjino vseh biološko razgradljivih odpadkov v Sloveniji, predvsem tistih iz rjavih zabojnikov, ki po navedbah lastnika predstavljajo glavnino vhodne surovine. Njena letna dovoljena zmogljivost sprejema odpadkov je največja v državi – 36.000 ton. Poleg tega je država v preteklosti kompostarni izdala okoljevarstveno dovoljenje tudi za 12 vrst odpadkov, ki jih ne prevzame noben drug predelovalec bioloških odpadkov.
V tem se kaže vsa nekonsistentnost upravljanja področja bioloških odpadkov. Kompostarna, katere začetki temeljijo na ponarejenih dokumentih in ki stoji na območju, kjer po zakonodaji sploh ne bi smela biti, je postala paradni konj slovenske predelave bioloških odpadkov. Zadnje vzorčenje komposta iz Ceršaka je pokazalo, da gre pri veliki večini odloženega materiala za odpadke, ki jih je treba predati predelovalcem komunalnih odpadkov.
Tako v največji zasebni »paradni« kompostarni iz bioloških odpadkov pridelajo komunalne smeti, ki jih bo treba po odločbi inšpektorata odpeljati v sežig ali na odlagališča. Upravičeno se sprašujemo o smiselnosti in vzdržnosti takšnega početja. Ljudje vestno ločujemo biološke odpadke in plačujemo javnim službam za njihov odvoz in predelavo, končni rezultat pa je, da bi bilo – ob upoštevanju vseh porabljenih virov energije in denarja – z vidika ljudi enako, če bi biološke odpadke odložili med mešane komunalne odpadke. S tem bi se vsaj izognili nesmiselnemu transportu v zbirne centre in nato do predelovalcev. Ko kompostarna iz bioloških odpadkov pridela komunalne smeti, se poraba energije za transport in »predelavo« praktično podvoji.
Kako je to mogoče v pravni državi, ki zaposluje na tisoče javnih uslužbencev in inšpektorjev, ter ima na ministrstvih posebne oddelke za vsako področje? Odgovor je v logiki kapitalizma, ki mora iz vsake panoge ustvariti dobiček. Takšno ravnanje je seveda v nasprotju z idejami trajnostnega razvoja, ki bi moral temeljiti na tem, da so nujne storitve za ohranjanje zdravega okolja izvzete iz tržnega sistema. Če je nekaj nujno za ohranitev našega življenjskega prostora, o tem ne more odločati prosti trg. To področje bi moralo biti strogo nadzorovano in regulirano ter zaupano javnim službam.
Pri nas pa je, kot kaže primer kompostarne Ceršak, država ne le prepustila ravnanje z odpadki neurejenemu trgu, temveč je nekaterim podjetjem celo pomagala, da so protipravno pridobila pravice ravnanja z odpadki – čeprav nikoli niso izpolnjevala pogojev za učinkovito obdelavo bioloških odpadkov. Posamezniki v tem vidijo poslovne priložnosti, kar je skladno z idejami neoliberalizma. Umestitev kompostarne Ceršak na otok na Muri je šolski primer – ni boljše lokacije za objekt, katerega glavni stranski produkt je odpadna voda, kot območje obdano z reko. V vodi je namreč težko izvajati vzorčenja, saj tok onesnaženje hitro razredči in odplavi, vpliv na kakovost vode pa je zelo težko dokazati. Dokumentacija, ki je na voljo, kaže, da velik del odpadnih voda iz kompostarne preprosto »izgine«.
Tako imamo na eni strani dokazano neučinkovit sistem zbiranja bioloških odpadkov, po drugi strani pa država kompostarne Ceršak ne želi ukiniti, ker ne ve, kam bi z eno tretjino vseh bioloških odpadkov. Situacija je zanjo nerodna tudi zato, ker se postavlja vprašanje, kaj so vsa ta leta počeli inšpektorji in uradniki, ki so objekt obiskovali in kljub očitnim nepravilnostim tolerirali njegovo delovanje – bodisi po protipravnih navodilih nadrejenih, bodisi morda celo ministrov.
Kompostarna Ceršak je tako rak rana našega sistema in ogledalo sprenevedanja uradnikov. Lastnik pobira denar od koncesionarjev, ki v sklopu javnih gospodarskih služb zbirajo odpadke. Tiste, iz katerih se lahko prideluje kompost (npr. ločeno zbrani zeleni rez), obdržijo zase, ostalo – »svinjarijo« – pa odpeljejo v Ceršak, kjer jo »predelajo« v komunalne odpadke.
To je farsa, v kateri posledice nosijo prebivalci Ceršaka, občanke in občani Šentilja ter prebivalci Pomurja. V tej zgodbi, kjer se krivca noče poiskati, so oni žrtve dobičkonosnih smetarskih poslov – ali bolje rečeno, sploh ne gre za ravnanje z odpadki pač pa distribucijo denarja.
Če bo potrebno, bomo v ZDMM pravice prebivalcev Ceršaka in Pomurja zaščitili z protestno zasedbo območja kompostarne Ceršak in tako uveljavili upoštevanje zakonodaje, ki je država ni sposobna implementirati!
