TABORNIŠTVO PRED ARAGONITNIMI JEŽKI
Že pred ustanovitvijo sedanje taborniške organizacije, je v Cerknem delovalo nekaj taborniških enot. Za podatke o začetku taborništva na Cerkljanskem gre zahvala Valentinu Ježu, ki nam je prijazno povedal o nastanku taborništva pri nas. Leta 1957 je bila v Cerknem na povod Cerkljana Valentina Ježa (Tinčkau Zdravko; taborniško ime Beli bober) ustanovljena samostojna enota Družina svobodnih gora. Valentin Jež je bil dijak na gimnaziji Poljane v Ljubljani, kjer je tudi prišel v stik s taborništvom. Vključil se je v enoto Črnih Mravov, kjer je od starejših tabornikov pridobil marsikatero taborniško znanje. Vse to mu je bilo zelo všeč in dobil je idejo, da bi lahko taborniško enoto ustanovili tudi v Cerknem. Zbral je par prijateljev in organizirali so ustanovni obči zbor v takratnem Zadružnem domu (danes je tam Pošta). Na tem zboru so izbrali vodstvo in kasneje tudi podpise potrebne za registracijo enote. Družino so prijavili na Zvezo tabornikov Slovenije in taborništvo se je začelo tudi na Cerkljanskem, v Družini Svobodnih gora. Svoj prostor so taborniki imeli v stavbi, ki so ji pravili občina (sedaj je tam spomenik matere, ki daje partizanu kruh). Organizirali so tudi par taborjenj in sicer na Črnem vrhu, na Poreznu in v Ankaranu. Organizirali so MČ-je in Gorsko stražo. Gorska straža je ščitila planinsko cvetje na Poreznu, pomagala v planinski koči in markirala poti. Imela je celo podporo Planinskega društva. Nekako pa je po odhodu dela vodstva enota zamrla. Leta 1967 je ZTO Id poskušala ponovno oživeti Odred Svobodnih gora. Po 4 letih poskušanja jim je OSG uspelo ponovno oživeti, a le za dve leti. Leta 1972 je bila v Cerknem ustanovljena samostojna enota - Odred Svobodnih gora. Vendar je bilo zanj čez 6 let ugotovljeno, da pravzaprav obstaja le na papirju. Kasneje je bil še en poskus oživitve taborništva v letu 1985. Organizacija je obstajala 3 leta, nato pa se je ponovil zaključek prejšnjih zgodb.
ČETA ARAGONITNIH JEŽKOV
Četa Aragonitnih ježkov je bila ustanovljena v novembru 1995, in sicer na pobudo bivšega načelnika Rodu Kranjskega jegliča iz Spodnje Idrije, Jožeta Podobnika, ter Marka Obida. Marko je zbral ekipo 9 bodočih vodnikov, ki smo pričeli s sestanki v 8 vodih, ki so skupaj že takrat šteli 81 članov. Od takrat je minilo že skoraj 10 let. Članstvo se je v tem času povečalo. Povečalo se je število PP, izobrazili smo vodniški kader ter inštruktorje. Pridobili smo lastne prostore, precej opreme, itd. In kar je seveda najpomembneje: postali smo samostojna enota - rod Aragonitnih ježkov. ROD ARAGONITNIH JEŽKOV
Po pogovorih z Milkom Okornom, načelnikom Zveze tabornikov Slovenije, smo se odločili, da v Cerknem pričnemo z organizacijo samostojne enote. Delno zaradi precejšnje velikosti, delno pa tudi zaradi težave, ki so se pojavile znotraj RKJ Spodnja Idrija. januarja 1998 organiziran ustanovni občni zbor Društva tabornikov rodu Aragnoitnih ježkov Cerkno. Na njem so sprejeli novi statut, ter potrdili že staro vodstvo, izbrano v začetku taborniškega leta. Pod okriljem našega mladega rodu sedaj delujeta dve družini (MČ in GG) ter dva kluba (PP in klub staršev). Za delo po vodih skrbi 15 vodnikov in pomočnikov, družine ter rod usmerjajo štirje načelniki, 5 grč (starši) pa skrbi za starešinstvo, dotok finančnih sredstev in majhne (a pomembne) organizacijske težave. SIMBOLIKA JEŽKA
Njihova razširjenost po celem svetu simbolizira razširjenost skavtske misli,
njihova krhkost je hkrati krhkost narave, naravnega ravnovesja, ki ga že najmanjša sila podre in zdrobi,
redkost in skritost pred pohlepnimi očmi kažeta na žlahtnost taborniškega duha, na njegovo redko, a vse bolj cenjeno lepoto,
stekanje žarkov v istem središču simbolizira povezanost skavtov, hkrati pa je vsak del, vsak žarek, vsak tabornik nepogrešljiv pri oblikovanju celote,
žarki sami ponazarjajo toploto, domačnost, ki jo vsakomur nudi taborniška organizacija.
