GG Slovenci V Srbiji

11/10/2026

Pripadnicima makedonske nacionalne manjine u R. Srbiji čestitamo 11. oktobar - Dan ustanka naroda Makedonije - državni praznik R. Severne Makedonij

11/10/2026

Oman Bernarda, slovenska igralka, se je rodila na današnji dan, 11. oktobra 1959, v Novem mestu.
Otroštvo in mladost je preživela v Stražišču pri Kranju. Po osnovni šoli je končala srednjo ekonomsko šolo in se zaposlila v finančnem sektorju. Tri leta kasneje se je vpisala na študij igralstva na AGRFT v Ljubljani in diplomirala 1986.
Zaposlila se je v Prešernovem gledališču v Kranju, od leta 1998 pa je članica igralskega ansambla v Mestnem gledališču ljubljanskem. Igrala je v več kot šestdesetih predstavah, snemala filme, televizijske drame in nadaljevanke.
Za svoje vloge je prejela več nagrad: Severjeva nagrada za vlogo Jacinte v Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1985), 7 sekretarjev SKOJ-a za vlogo Mire v filmu Dediščina (1985), nagrada za najboljšo mlado igralko na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Nišu za vlogo Mire v filmu Dediščina (1985), igralka leta na Tednu domačega filma v Celju za vlogo Poštarice v filmu Omnibus P.S. (1988), žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju za vlogo Mary Smith v uprizoritvi Zbeži od žene (1993), Severjeva nagrada za vlogo Eme v Prevari H. Pinterja in za vlogo Mire v Izgubljenem sinu (1996), Dnevnikova nagrada za vlogo Marjane v Prizorih iz zakonskega življenja I. Bergmana (2001 -nagrado si delita z Jožico Avbelj), nagrada pogled iz globine na festivalu Zlati lev v Umagu za vlogo Elide Wangel v Gospe z morja (2003).

11/10/2026

Na današnji dan, 11. oktobra 1874 se je v Dolenjih Raduljah pri Bučki rodil Josip Wester, šolnik, slavist in planinec. Umrl je 6. decembra 1960 v Ljubljani.
Bil je široko razgledan, dober pedagog in strokovnjak v prosvetnih vprašanjih, o čemer je veliko pisal. Napisal je brošuri O naši srednji šoli in Kriza srednje šole, sestavil učni načrt za slovenščino kot učni jezik na gimnaziji idr. Priredil je slovenske čitanke za 2., 3. in 4. razred srednjih šol. K stroki je prispeval tudi z vidika tematike telesne vzgoje. Del svojih šolskih in profesorskih let je opisal v knjigi Novomeški spomini, ki je z uvodom in opombami Janka Jarca izšla leta 1958.
Napisal je tudi veliko literarnozgodovinskih člankov in razprav. S članki o slovenski literaturi in zgodovini se je javljal že od študentskih let, kamor spadajo številne ocene slovenskih leposlovnih del, poročal pa je tudi o delu Slovenskega narodnega gledališča. Veliko je pisal je o delu in življenju Antona Aškerca, s katerim je prijateljeval.
Po upokojitvi se je posvetil planinstvu. Mnogo je potoval po domovini in tujini in spada med najboljše slovenske planinske pisatelje. Največ je objavljal v Planinskem vestniku. Sam ali v sodelovanju je objavil več knjig ali brošur na to temo (Iz domovine in tujine, Izbrani planinski in potopisni spisi …). Zbiral je podatke za slovensko planinsko zgodovino in uredil knjigo Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp.
Leta 1960 je prejel Trdinovo nagrado. Umrl je 6. decembra 1960 v Ljubljani.

11/10/2026

Na današnji dan, 11.oktobra leta 1926, se je rodil slovenski jezikoslovec Jože Toporišič. Umrl je 9. decembra 2014 v Ljubljani.
Šolati se je začel v Dobovi, obiskovanje klasične gimnazije v Mariboru pa je prekinila vojna, saj je bil od leta 1941 do 1945 izseljen v Šlezijo. Po maturi leta 1947 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1952 dokončal študij slovenistike in rusistike, eno leto služboval kot profesorski pripravnik na gimnaziji v Novem mestu in bil nato od leta 1954 do 1965 lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kjer je pripravil tudi prvi slovenski fonetični učbenik za tujce Slovenski jezik na pločama: izgovor i intonacija s recitacijama v okviru zagrebške fonetične šole prof. dr. Petra Guberine. Vmes je v študijskem letu 1962/63 kot štipendist Humboldtove ustanove študiral fonetiko v Hamburgu in leta 1963 na Filozofski fakulteti v Ljubljani obranil literarno-stilistično doktorsko disertacijo z naslovom Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze.
Leta 1965 je bil izvoljen za znanstvenega sodelavca v fonetičnem laboratoriju ljubljanske Filozofske fakultete, na takratnem Oddelku za slovanske jezike in književnosti pa je že od leta 1963 predaval slovenski knjižni jezik najprej honorarno in postal docent leta 1966, nato pa redno, ko je leta 1970 postal izredni in 1976 redni profesor. Vse do upokojitve leta 1996 je bil tudi predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo.
Akademik Jože Toporišič je bil gostujoči profesor na številnih tujih univerzah: v Regensburgu, dvakrat v Gradcu, trikrat v Celovcu ter še v Moskvi in Novem Sadu, raziskovalni profesor je bil na Univerzi v Čikagu, posamezna predavanja pa je imel na univerzah v Zagrebu in Zadru, Berlinu, Leipzigu, Varšavi, Helsinkih, Moskvi, Evanstonu, University Parku (Pensilvanija), Los Angelesu, Yale-ju in morda še kje. Vodil je lektorate slovenščine za tuje slaviste in imel številna predavanja za srednješolske profesorje ter jezikoslovne pogovore na radiu.
Njegova bibliografija obsega prek 20 samostojnih knjižnih del in nekaj še v soavtorstvu ter več kot 1200 daljših in krajših znanstvenih in strokovnih prispevkov. Je eden redkih jezikoslovcev, ki je raziskoval prav vse jezikovne ravnine knjižnega jezika ter pisal jezikovnozgodovinske in narečjeslovne razprave. Predvsem je poznan po svoji Slovenski slovnici, ki je izšla leta 1976 in doživela še 3 razširjene izdaje (1984, 1991, 2000); prav tako je soavtor dveh temeljnih slovenskih jezikoslovnih del, tj. Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa ter avtor Enciklopedije slovenskega jezika (1992). Še pred slovnico je napisal srednješolski učbenik Slovenski knjižni jezik od I–IV (1965–1970), kasneje tudi Slovenski jezik in sporočanje 1 in 2 (1994, 1996). Bil je urednik revijama Jezik in slovstvo (1966–1970) ter Slavistična revija (1996). Kot je sam poskrbel, da so njegove razprave, presoje, kritike itd. kasneje izšle v knjižni obliki, je urejal in izdajal tudi dela starejših slovenskih jezikoslovcev: Antona Breznika Jezikoslovne razprave (1984), Stanislava Škrabca Jezikoslovna dela 1 do 4 (1 in 2 v letu 1994, 3 1995, 4 1998), Zbrano delo 2 Frana Ramovša (1997) ter iz latinščine prevedel in izdal slovnico Adama Bohoriča Articae horulae ali Zimske urice.
Bil je član International Association of Phonetic Sciences, Societas linguistica Europae in več komisij Mednarodnega slavističnega komiteja ter član uprave Zveze slavističnih društev Jugoslavije in šest let (1972–78) njen predsednik, častni član Slavističnega društva Slovenije, vodil je odbor za pospeševanje slovenščine na tujih univerzah ipd.
Leta 1996 je bil odlikovan s srebrnim častnim znakom svobode RS in 2006 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti in na področju slovenskega jezikoslovja. Prejel je še nagrade Univerze v Gradcu (1977), Kidričevega sklada (1979) in Mednarodnega društva za fonetične vede (1979).
Leta 1991 je postal izredni in 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

11/10/2026

Na današnji dan, 11. oktobra 1957, se je v Murski Soboti rodil Milan Vincetič, slovenski pesnik in pisatelj. Umrl je 2. oktobra 2017 v Gornjih Petrovcih.
Otroštvo in mladost je preživel v Stanjevcih na Goričkem. Železniška postaja v domačem kraju, v času »goričke Mariške« (vozila je med letoma 1907 in 1968), ga je zaznamovala in mu bila inspiracija pri pisanju. Osnovno šolo je obiskoval v Gornjih Petrovcih, v Murski Soboti je končal gimnazijo in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenistike. Najprej se je zaposlil kot profesor slovenščine na Srednji kmetijski šoli v Rakičanu. Bil je urednik revije Separatio, nato še urednik za liriko pri Sodobnosti, pa urednik za literaturo pri reviji Mentor. Bil je avtor knjižnih ocen in esejev v Sodobnosti, Večeru in drugih literarnih revijah, kolumnist Vestnika, sicer pa je poučeval slovenščino na Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti. Živel in ustvarjal je v domačih Stanjevcih. Pisal je poezijo, kratko prozo, dramske tekste, radijske igre in romane. Poleg knjižne slovenščine se je literarno izražal tudi v prekmurščini. Tako je ohranjal prekmursko književnost ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Porabju.
Leta 1981 je skupaj s Ferijem Lainščkom in Valerijo Pergar izdal pesniško zbirko Kot slutnja radovedno, kar je bil njegov pesniški začetek. Tudi kratko prozo Za svetlimi obzorji je izdal skupaj s Ferijem Lainščkom, leta 1988. Njegov opus šteje več kot 20 naslovov. Uvrščen je v številne, tudi tuje antologije.
Njegova dela so prevedena v angleščino, bolgarščino, finščino, francoščino, hrvaščino, madžarščino, makedonščino, nizozemščino, turščino, portugalščino, nemščino, češčino… Za zbirke poezije je značilno, da je pesmi v njih s smislom za aritmetiko običajno razdelil na več ciklov. V njih se prepletata zgodovina in mit, kar je upovedoval s preobrati v govorici, od nežnega, do grobega, od slikanja detajlov do širokih razgledov. Rad se je poigraval z zvokom besed, s čimer je iskal njihove nove pomene. Izmed njegovih pesmi je najbolj znana in največkrat citirana prva pesem cikla Deuecher iz zbirke Finska, ki je po mnenju poznavalcev zloslutno napovedala tovarniško ekološko nesrečo na Madžarskem (v njej je bila prizadeta tudi vas z imenom Devecser) nekaj let kasneje. V proznem opusu pa je največ pozornosti vzbudil z novelo Nebo nad Ženavljami, v kateri je literarno obdelal zasilni pristanek toplozračnega balona z dvema belgijskima članoma posadke v Ženavljah na Goričkem leta 1934.

11/10/2026

Tugo Štiglic, slovenski filmski režiser, je umrl 11. oktobra 2022, v Ljubljani. Rodil se je 8. novembra 1946, v Ljubljani.
Delal je na televiziji kot režiser celovečernih filmov, reportaž, portretov, dram, dokumentarnih oddaj in tudi radijskih iger. Njegov oče je bil režiser France Štiglic. Igral je Marka v filmu Dolina miru. Njegova hči je plesalka in igralka Kaja Štiglic. Leta 2018 je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo.
Filmografija
Poletje v školjki (1986)
Poletje v školjki 2 (1988)
Nasmeh pod pajčolanom (1993)
Tantadruj (1995)
Patriot (1999)
Dvojne počitnice (2001)
Pozabljeni zaklad (2002)
Črni bratje (2010)

11/10/2026

10/10/2026

»Pojdi in nikar ne stori tudi ti tako!« Vitomil Zupan

10/10/2026

Na današnji dan, 10. oktobra 1896 je bil odprt Narodni dom (zgradba današnje Narodne galerije) v Ljubljani.
Narodni dom je monumentalna neoklasicistična palača z neorenesančno fasado, zgrajena leta 1896, ki stoji ob Cankarjevi cesti v Ljubljani, promenadi med mestnim jedrom in parkom Tivoli. V njem domuje Narodna galerija Slovenije.
Stavba je bila grajena po načrtih praškega arhitekta Františka E. Škabrouta, ki je zmagal na natečaju, na katerega se je prijavilo 17 arhitektov. Zgrajena je bila med letoma 1893 in 1896 kot ljubljanski in vseslovenski Narodni dom v slogu modne nove renesanse. Zidavo je vodil Adolf Wagner, arhitekt Filharmonije in kompleksa na Taboru. Zasnovana je v shemi tridelnega tlorisa, podobno kot bazilika. Imela je vrsto družabnih prostorov različnih društev, možnost postavljanja gledaliških predstav, restavracijo in velik vrt s plesiščem za palačo. V pritličju je bila tudi večja telovadnica. V začetku je imela v tej stavbi svoje prostore Slovenska akademija znanosti in umetnosti, dokler se ni preselila v svoje prostore na Novem trgu. Za potrebe Akademije je bil Narodni dom prilagojen leta 1928, Narodna galerija je odprla prvo razstavo v palači leta 1933.

10/10/2026