SPC - Slovenski Pastoralni Center Bruselj

22/10/2026

Slovenski dan v Eisdnu povezal rojake ob veri, slovenski pesmi in kulturni dediščini

Eisden, sobota, 17. oktober 2026

V soboto, 17. oktobra 2026, so se rojaki in prijatelji Slovenije zbrali v Eisdnu v cerkvi sv. Barbare, kjer so ob 15. uri praznovali Slovenski dan. Srečanje je bilo namenjeno ohranjanju slovenske vere, jezika, kulture in narodne zavesti ter utrjevanju vezi med Slovenci, ki živijo v Belgiji, in tistimi, ki so se dogodka udeležili iz Slovenije.

Slovesno sveto mašo je daroval slovenski duhovnik Gregor Šemrl. Pri bogoslužju je s petjem sodeloval tudi zbor Slomšek, ki je s slovenskimi pesmimi prispeval k slovesnemu in domačemu vzdušju.

Pridiga o veri, poslanstvu in slovenskih koreninah

V pridigi z naslovom »dajmo Bogu, kar je Božjega« je Gregor Šemrl izhajal iz Jezusovih besed: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Ob evangeljskem odlomku je poudaril, da človek ni zgolj nekdo, ki izpolnjuje svoje vsakodnevne obveznosti, temveč je ustvarjen po Božji podobi ter nosi v sebi dostojanstvo, vrednost in posebno življenjsko poslanstvo.

Ker je bila nedelja misijonska, je spregovoril tudi o tem, da misijonsko poslanstvo ni namenjeno samo tistim, ki odhajajo v oddaljene dežele. Vsak človek lahko postane misijonar tam, kjer živi – z dobro besedo, obiskom osamljenega človeka, molitvijo, odpuščanjem in pripravljenostjo pomagati bližnjemu. Ob tem ni manjkalo niti nekaj hudomušnosti o tem, kako z leti postane domači naslanjač vedno bolj privlačen, čeprav nas srečanje z ljudmi pogosto obogati bolj, kot smo pričakovali.

Posebno mesto v pridigi je namenil slovenskim rojakom, ki so pred desetletji prišli v Belgijo, pogosto z malo premoženja, a z veliko poguma in upanja. S trdim delom, vero, pesmijo in medsebojno povezanostjo so si ustvarili nov dom, pri tem pa ohranili spomin na domovino, svoj jezik in običaje.

Ob blaženem Antonu Martinu Slomšku, po katerem nosi ime tudi zbor Slomšek, je poudaril pomen slovenskega jezika in kulturne dediščine. Slomškovo sporočilo ostaja aktualno tudi danes: svoje korenine moramo negovati in jih prenašati na mlajše generacije. Ni nujno, da vnuki govorijo popolno slovenščino; pomembno je, da poznajo svoje poreklo, nekaj slovenskih besed, pesmi in zgodbe svojih starih staršev.

Pridiga je bila tudi povabilo k razmisleku o tem, kaj lahko vsak posameznik prispeva k življenju slovenske skupnosti. Tudi v starosti, ko človek morda ne zmore več toliko kot nekoč, lahko veliko naredi z molitvijo, prijaznostjo, nasmehom in bližino. Sklenil jo je s sporočilom, da naj bo slovenska skupnost kraj, kjer se vera, slovenska beseda in dobrota medsebojno dopolnjujejo.

Kulturni program in koncert zbora Slomšek

Po sveti maši se je ob 16. uri začel kulturni program s koncertom zbora Slomšek, ki je sodeloval že pri bogoslužju. Program je povezoval zborovodja Karli Cverle, ki je s svojim povezovalnim besedilom dogodku dal posebno vsebinsko in čustveno noto.

Program ni bil zgolj zaporedje glasbenih nastopov, temveč je skozi besedo in pesem obujal spomine na domovino, življenje slovenskih izseljencev, njihovo delo, vero in prizadevanje, da bi slovenska beseda ostala živa tudi daleč od Slovenije.

Posebej je bila poudarjena dediščina blaženega Antona Martina Slomška, ki je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko šolstvo, jezik in narodno zavest. Njegovo sporočilo o pomenu maternega jezika, vzgoje in odgovornosti do prihodnjih generacij je bilo tesno povezano s poslanstvom slovenskih skupnosti v tujini.

Prav povezovalno besedilo Karla Cverleta je pri navzočih vzbudilo posebno navdušenje. Poslušalce je nagovorilo s svojo vsebino, toplino in občutkom za slovensko izseljensko izkušnjo. Številni so v njem prepoznali lastno življenjsko zgodbo – spomine na domovino, leta dela v tujini, ljubezen do slovenskega jezika in željo, da bi se slovenska tradicija ohranila tudi med otroki in vnuki.

Pesem zbora Slomšek je tako postala več kot le glasbeni nastop: bila je izraz skupne identitete, spomina in pripadnosti slovenskemu narodu. Dogodek je znova pokazal, kako pomembno vlogo imajo kulturna društva in pevski zbori pri ohranjanju slovenske dediščine med rojaki v tujini.

Druženje, ki nas povezuje

Po kulturnem programu se je praznovanje nadaljevalo v prijetnem druženju ob kozarcu dobrega vina in pogovoru. Srečanja so se udeležili tudi nekateri gostje iz Slovenije, kar je dogodku dalo še dodatno povezovalno razsežnost.

Pogostitev je pripravil Odbor za pobratenje Škofja Loka- Maasmechelen, Jef Albrecht, ki je tudi bral slovensko drugo berilo in Marie Jean.

Slovenski dan v Eisdnu je bil priložnost za obnovitev starih poznanstev, sklepanje novih vezi in obujanje spominov. Obenem je poudaril, da domovina ni samo geografski prostor, temveč tudi jezik, pesem, vera, družinske zgodbe in ljudje, ki ohranjajo medsebojno povezanost.

Sporočilo dneva je bilo jasno: slovenske korenine lahko ostanejo žive tudi daleč od doma, če jih negujemo, živimo in predajamo naprej. Vera, slovenska beseda, kulturna dediščina in iskrena človeška bližina so vrednote, ki slovensko skupnost povezujejo ter ji dajejo moč za prihodnost.

Slovenski dan v Eisdnu je tako znova potrdil, da Slovenija živi povsod tam, kjer se sliši slovenska pesem, kjer se ohranja materni jezik in kjer ljudje s ponosom in odprtim srcem negujejo svoje korenine.

Gregor Šemrl

22/10/2026

Slovensko romanje k Mariji Tolažnici žalostnih v Kevelaerju

Vera, molitev in slovenska pesem v Marijinem svetišču

V nedeljo, 4. oktobra 2026, smo se Slovenci iz različnih krajev Nemčije in širšega Beneluksa zbrali na tradicionalnem romanju k Mariji Tolažnici žalostnih v Kevelaerju, enem najpomembnejših Marijinih romarskih središč v Nemčiji. Romarji smo se tudi letos zbrali, da bi Mariji izročili svoje prošnje in zahvale ter v molitvi utrdili svojo vero, povezanost in pripadnost slovenskemu narodu.

Ob 13.15 je bila v romarski cerkvi sveta maša, ki jo je daroval slovenski duhovnik Gregor Šemrl. V nagovoru je romarje spodbudil k razmišljanju o evangeljski priliki o vinogradnikih, ki so pozabili, da jim je bil vinograd zaupan v oskrbo in da niso njegovi lastniki.
Poudaril je, da tudi naše življenje, zdravje, družina, sposobnosti in vse, kar smo skozi leta ustvarili, niso samoumevna lastnina, temveč darovi, za katere smo odgovorni.

V pridigi je spomnil tudi na blaženega Antona Martina Slomška, narodnega buditelja in učitelja, ki je s potrpežljivostjo, modrostjo in ljubeznijo služil svojemu narodu. Njegov zgled nas vabi, da tudi sami vsak dan sejemo dobroto, izrekamo spodbudne besede, odpuščamo in si medsebojno pomagamo.

Posebno mesto v nagovoru je pripadlo Mariji, ki je vse svoje življenje z zaupanjem izročala Božji volji. V Kevelaerju se ji že stoletja priporočajo ljudje v svojih stiskah, boleznih in življenjskih preizkušnjah. Tudi naši romarji so ji izročili svoje družine, bolne, ostarele in osamljene ter vse, ki potrebujejo tolažbo in moč. Marija nam ne obljublja, da bo vsaka težava izginila, vendar nas vodi k Jezusu, ki pozna naše bolečine in nas nikoli ne zapusti.

Po sveti maši so sledile pete litanije Matere Božje pred Najsvetejšim, nato pa smo se v molitveni procesiji odpravili do milostne kapele, kjer smo Mariji še posebej izročili svoje prošnje. Ob skupni molitvi in petju se je znova pokazalo, kako globoko je marijanska pobožnost zakoreninjena v življenju Slovencev.

Pomemben del romanja je bilo tudi petje od zbora Slovenski cvet. Slovenska pesem je povezovala navzoče in ustvarila domače, prisrčno vzdušje v mogočnem romarskem svetišču. Na orglah je ljudsko petje spremljala organistka Danica Ban, ki je s svojo glasbeno spremljavo obogatila bogoslužje.

Nato smo se zbrali še v romarski dvorani, le nekaj korakov od svetišča, kjer je sledila pogostitev in prijetno druženje. Ob pogovoru, obujanju spominov in izmenjavi novic smo znova doživeli, da romanje ni samo pot do svetega kraja, temveč tudi srečanje ljudi, ki jih povezujejo skupna vera, slovenski jezik in ljubezen do domovine.

Romanje v Kevelaer je tako tudi letos prineslo trenutke duhovne poglobitve, medsebojne bližine in hvaležnosti.

Marija, Tolažnica žalostnih, spremljaj naše družine, varuj naše rojake in nam pomagaj, da bomo tudi daleč od domovine ohranjali vero, slovensko besedo in srce, odprto za bližnjega.

Gregor Šemrl

22/10/2026

Nova slovenska veleposlanica Anita Stanković Pavlič na prvem obisku v Slovenskem pastoralnem centru Bruselj

Bruselj, 22. oktober 2026 – V četrtek, 22. oktobra, ob 14. uri je Slovenski pastoralni center Bruselj (SPC) obiskala nova veleposlanica Republike Slovenije v Belgiji, gospa Anita Stanković Pavlič. Na njenem prvem obisku v centru jo je spremljal Uroš Stibilj. Sprejel ju je župnik Gregor Šemrl, v imenu SPC pa je bila navzoča tudi Aleksandra Matjac.

Obisk je potekal v prijetnem in odprtem vzdušju ter je bil namenjen medsebojnemu spoznavanju, predstavitvi delovanja Slovenskega pastoralnega centra in pogovoru o prihodnjem sodelovanju med veleposlaništvom in slovensko skupnostjo v Belgiji.

Gregor in Aleksandra sta gostoma predstavila prostore centra, kapelo Vstajenja, učilnico in vrt za kapelo, kjer se ob različnih priložnostih srečujejo Slovenci, ki živijo v Bruslju in njegovi okolici. Obisk se je nadaljeval z druženjem in pogovorom v obednici župnišča, kjer so spregovorili tudi o življenju slovenske skupnosti, njenih dejavnostih ter načrtih za prihodnost.

Posebej spodbuden je bil interes nove veleposlanice za delovanje centra in za možnosti konkretnega sodelovanja. Gospa Anita Stanković Pavlič je župnika Gregorja vprašala, kje bi lahko veleposlaništvo pomagalo, da bi projekti in dogodki Slovenskega pastoralnega centra še bolje uspeli. To vprašanje je odprlo prostor za pogovor o povezovanju, podpori slovenskim kulturnim in skupnostnim dejavnostim ter o pomenu sodelovanja med uradnimi slovenskimi predstavniki in rojaki v tujini.

Ob tej priložnosti je Gregor veleposlanici izročil tudi uradno vabilo na dve pomembni praznovanji, ki ju SPC pripravlja v letu 2027.
Prvo bo praznovanje Prešernovega dne, slovenskega kulturnega praznika, v soboto, 6. februarja 2027, ob 15. uri v cerkvi sv. Barbare v Maasmechelenu.

Drugo pa bo praznovanje dneva državnosti Republike Slovenije, v nedeljo, 20. junija 2027, ob 16. uri v Slovenskem pastoralnem centru Bruselj.

Obe srečanji se b***a začeli s sveto mašo, sledila b***a kulturni program in koncert, nato pa še pogostitev in druženje.

Veleposlanica je bila ob tej priložnosti posebej povabljena, da z uvodnim pozdravom ali kratkim nagovorom počasti oba praznika.
Takšna srečanja so pomembna za ohranjanje povezanosti med domovino in Slovenci, ki živijo v Belgiji. Slovenski pastoralni center Bruselj namreč ni le prostor za versko življenje, temveč tudi kraj srečevanja, ohranjanja slovenskega jezika in kulture ter gradnje prijateljskih vezi med rojaki.

Prvi obisk nove veleposlanice je minil v znamenju odprtosti, medsebojnega spoštovanja in pripravljenosti na sodelovanje. Dvourno srečanje je bilo zelo lepo in prijetno ter je prineslo spodbudne obete za prihodnje skupne pobude v dobro slovenske skupnosti v Belgiji.

Župnik Gregor Šemrl se je gostoma zahvalil za obisk in izrazil veselje ob možnosti nadaljnjega sodelovanja ter povezovanja Slovencev v Belgiji z njihovo domovino.

Gregor Šemrl

12/10/2026

🌍 Od ponedeljka, 5. oktobra, do četrtka, 8. oktobra, so narodni dušni pastirji iz vse Evrope zbrani v Strunjanu na jesenski pastoralni konferenci. Katerim temam so posvetili svoje razprave, pa v spodnjem zapisu ... ⬇⬇⬇
👉 https://www.druzina.si/clanek/strunjan-mozje-vere-na-pastoralni-konferenci

03/10/2026

10/09/2026

Slovenci v Den Haagu povezali sveto mašo z Embassy Festivalom

Den Haag, 5. september 2026 – V soboto, 5. septembra, so se Slovenci v Den Haagu ponovno zbrali pri sveti maši, ki je bila ob 16. uri. Mašo je daroval slovenski župnik Gregor Šemrl, pri njej pa se je zbralo lepo število vernikov in prijateljev slovenske skupnosti.
Posebno veselje je bilo, da se je srečanja udeležil tudi novi veleposlanik Republike Slovenije na Nizozemskem Marko Rakovec, ki je prišel skupaj s svojo soprogo. Njegova navzočnost je bila lepa priložnost za prvo srečanje z verniki in člani slovenske skupnosti v Den Haagu.

Po sveti maši je veleposlanik Rakovec tudi pozdravil zbrane. V svojem nagovoru je izrazil veselje ob srečanju s Slovenci, ki živijo na Nizozemskem, ter poudaril pomen povezanosti slovenskih skupnosti z domovino in med seboj. S svojo prisotnostjo je pokazal, da je slovenska skupnost tudi zunaj domovine pomemben del slovenskega prostora.

Po maši se je srečanje nadaljevalo v prijetnem in sproščenem vzdušju ob tradicionalni pogostitvi. Ob dobri hrani in pijači je bilo dovolj časa za pogovor, druženje, izmenjavo novic ter prijetna srečanja med ljudmi, ki se morda ne vidijo prav pogosto.

Od slovenske maše do slovenske stojnice

Tokratno srečanje pa je imelo še posebno nadaljevanje. V Den Haagu je namreč istega dne potekal Embassy Festival, velika mednarodna kulturna prireditev na znamenitem Lange Voorhout, kjer se vsako leto predstavljajo številne države in kulture z vsega sveta. Letošnji festival je 5. septembra potekal med 12. in 20. uro, slovenska kultura pa je bila med sodelujočimi državami zastopana tudi na mednarodni tržnici. (Embassy Festival)

Embassy Festival – International Market

Po druženju po sveti maši smo se zato odpravili še na festival, kjer nas je pričakala slovenska stojnica s slovensko hrano. Tako sta se dva dogodka, ki sta potekala skoraj istočasno in na različnih lokacijah, lepo povezala v eno samo slovensko srečanje.
Na eni strani sveta maša in molitev, na drugi pa slovenska kultura, kulinarika in druženje sredi mednarodnega Den Haaga. Prav ta preplet je dal sobotnemu dnevu posebno vsebino.
Embassy Festival je tudi letos na Lange Voorhout združil skoraj petdeset kultur. Obiskovalci so lahko na enem mestu spoznavali različne države, njihove jedi, glasbo, običaje, izdelke in kulturno dediščino. Slovenska predstavitev je bila zato lepa priložnost, da se je Slovenija pokazala v družbi številnih drugih narodov.

Organizatorji so Slovenijo uvrstili med sodelujoče države, na slovenski predstavitvi pa so bili v ospredju tudi slovenski med, peneče vino in druge značilnosti slovenske tradicije. (Embassy Festival)

Ko se vera, domovina in skupnost srečajo

Sobotni dan v Den Haagu je tako lepo pokazal, kako pomembno je ohranjati slovensko povezanost tudi zunaj domovine. Slovenci se ne srečujemo samo pri sveti maši in ne samo ob kulturnih prireditvah – oboje lahko postane del istega skupnega prostora.
Najprej smo se zbrali pri oltarju, kjer smo skupaj obhajali sveto mašo. Nato smo se srečali ob mizi, ob pogostitvi in pogovoru, nazadnje pa še med številnimi narodi sveta, kjer je bila mednarodni javnosti predstavljena tudi Slovenija.

Posebej lepo je bilo, da se je srečanja udeležil novi slovenski veleposlanik Marko Rakovec s soprogo, saj je bil to tudi eden prvih priložnosti za osebno srečanje z našo skupnostjo. Srečanje je bilo preprosto, prijazno in pristno – takšno, kakršna so tudi najboljša srečanja Slovencev v tujini.

Den Haag je bil tako v soboto za nekaj ur tudi prostor slovenskega srečanja: pri maši, ob skupni mizi in na slovenski stojnici med kulturami sveta.

In morda je prav to najlepše sporočilo takšnih dogodkov: kjer koli Slovenci živimo, se lahko ob pravih priložnostih ponovno najdemo – kot ljudje, kot skupnost in kot narod.

Slovenija je bila v soboto v Den Haagu navzoča na več načinov – v molitvi, besedi, druženju, slovenski hrani in predvsem v ljudeh, ki nosijo Slovenijo v srcu.

06/09/2026

Ljubezen, ki povezuje domove, narode in srca

V soboto, 22. avgusta 2026, je cerkev svetega Andraža v Slovenskih goricah napolnil poseben praznik – praznik ljubezni, družine in novega življenjskega začetka. Ob 15. uri sta pred Boga in svoje najbližje stopila Tamara Manšič in Tobias Lovrenčič ter si obljubila zvestobo in skupno življenjsko pot.

Poroka je bila še posebej lepa tudi zato, ker je povezala različne kraje, jezike, kulture in družinske korenine. Ženin Tobias ima slovenske korenine, nevesta Tamara pa ima srbske korenine. Oba danes živita v Nemčiji, kjer gradita svoj skupni dom, vendar sta se odločila, da b***a svoj najpomembnejši »da« izrekla prav v lepi Sloveniji, v čudovitem okolju Slovenskih goric, v domači župnijski cerkvi svetega Andraža v Slovenskih goricah.

Poročni obred sta vodila domači župnik Mirko Krašovec, župnik Župnije Sveti Andraž, in Gregor Šemrl, ki je odgovoren za pastoralo Slovencev v Hildnu v Nemčiji, kjer mladoporočenca tudi živita.
Posebnost slovesnosti je bila tudi v tem, da je župnik Gregor spregovoril v treh jezikih – slovenskem, nemškem in srbskem. Tako je lahko vsak izmed navzočih gostov slišal besede poročnega obreda in nagovora v jeziku, ki mu je blizu. Prav različnost je slovesnosti dala posebno toplino in pokazala, kako lahko vera in ljubezen povežeta ljudi različnih narodnosti in življenjskih okolij.

Ko se srečata dve družinski zgodbi

V pridigi je župnik Gregor mladoporočencema spregovoril o posebni lepoti njune ljubezenske zgodbe. Njuna poroka namreč ni pomenila samo združitve dveh posameznikov, ampak tudi srečanje dveh družinskih zgodb, dveh kulturnih dediščin in dveh narodov.
Tamara s svojimi srbskimi koreninami in Tobias s slovenskimi sta našla skupno pot ljubezni. Čeprav danes živita v Nemčiji, sta se odločila, da svojo zakonsko obljubo izrečeta v Sloveniji, med ljudmi, ki so ju spremljali skozi življenje.
Kot je v pridigi poudaril župnik Gregor:
»Dom ni samo kraj na zemljevidu. Dom so ljudje. Dom so starši, bratje in sestre, stari starši, prijatelji, spomini in korenine.«
Prav zato je bila izbira kraja poroke tako pomenljiva. Slovenija je za Tobiasa domovina in prostor njegovih korenin, za Tamaro pa kraj, kjer je lahko skupaj s svojo družino in Tobiasom ustvarila nov spomin. Hkrati pa je njuno življenje v Nemčiji dokaz, da dom lahko nastaja na različnih koncih sveta – tam, kjer sta dva človeka pripravljena skupaj graditi svojo svetlo prihodnost.

Ljubezen ni popolnost, ampak zvestoba

Poročni nagovor je mladoporočenca spomnil tudi na besede apostola Pavla o ljubezni. Ljubezen ni predstavljena kot nekaj, kar je vedno brezskrbno in popolno. Je predvsem odločitev, zvestoba in pripravljenost vztrajati.
Vsak zakon ima sončne dni in tudi nevihte. Pridejo trenutki veselja, pa tudi dnevi, ko je treba biti potrpežljiv, poslušati, odpustiti in znova začeti.
»Velik zakon ne nastane iz velikih dejanj, ampak iz tisočerih majhnih dejanj,« je bilo slišati v pridigi – iz prijazne besede, iskrenega pogovora, objema po napornem dnevu, odpuščanja, skupne molitve in hvaležnosti.
To so stvari, ki jih pogosto ne opazimo, vendar prav iz njih raste trdna zakonska ljubezen.
»Kar koli vam reče, storite«
Poseben poudarek je imel evangeljski odlomek o svatbi v Kani Galilejski, kjer je Jezus storil svoj prvi čudež.
Tudi tam je zmanjkalo vina – zmanjkalo je nečesa, kar je predstavljalo veselje, praznovanje in življenjsko moč. In tudi v zakonu se lahko zgodi, da kdaj zmanjka potrpežljivosti, veselja ali poguma.
Toda na svatbi je bila Marija.
Njene besede, namenjene služabnikom: »Kar koli vam reče, storite,« so lahko čudovit življenjski program tudi za zakonca.
Ko bo težko – poslušajta Jezusa.
Ko b***a srečna – zahvalita se mu.
Ko b***a iskala odgovor – vprašajta njega.
Ko bo treba odpustiti – ne odlašajta.
In ko bo zmanjkalo »vina« potrpežljivosti, veselja ali moči – ne pozabita, da se je mogoče vedno znova obrniti na Boga.

Čudovita cerkev, razgled in praznovanje

Slovesnost je potekala v prijetnem in toplem ambientu cerkve svetega Andraža. Poseben pečat ji je dajala tudi sama lokacija, saj cerkev stoji na čudovitem kraju z lepim pogledom na okoliško pokrajino Slovenskih goric.
Po poročnem obredu se je praznovanje nadaljevalo pred cerkvijo. Sledila je pogostitev, druženje, glasba in veselo srečanje družin ter prijateljev.

Nato so se svatje v tradicionalnem poročnem sprevodu z avtomobili odpravili proti Gostišču Anton v Svetem Juriju ob Ščavnici, kjer se je nadaljevalo poročno slavje.
Tam je mladoporočenca in njune goste pričakalo sproščeno in veselo praznovanje z bogatim programom, odlično hrano, glasbo ter številnimi trenutki, namenjenimi smehu, veselju in druženju.
Tamara in Tobias sta svoj poročni večer začela tudi s slovesnim otvoritvenim plesom, ki je odprl vrata še dolgemu večeru druženja in praznovanja.

Ljubezen, ki združuje

Njuna poroka je bila več kot samo lep poletni dogodek.
Bila je praznik dveh ljudi, ki sta se odločila, da b***a svoje življenje združila v eno skupno pot. Bila je srečanje dveh družin, dveh kulturnih dediščin in več jezikov. Bila je povezava med Slovenijo in Nemčijo ter lep primer, kako lahko ljubezen preseže meje držav in narodov.

Včasih se življenje začne v enem kraju, nadaljuje v drugem, dom pa človek nazadnje najde tam, kjer je njegovo srce.
Tamara in Tobias danes živita v Nemčiji, vendar sta del svoje zgodbe za vedno zapisala tudi v Sloveniji, v cerkvi svetega Andraža v Slovenskih goricah.

Naj bo njuna skupna pot polna veselja, razumevanja, potrpežljivosti in medsebojne zvestobe. Naj bo njun dom kraj, kjer bo vedno prostor za smeh, pogovor, odpuščanje, prijateljstvo in molitev.

Tamari in Tobiasu želimo na njuni skupni življenjski poti veliko Božjega blagoslova, medsebojne ljubezni in sreče!

Iskrene čestitke mladoporočencema!

Gregor Šemrl

06/09/2026

Pridiga za 23. nedelja med letom (leto A)

Dragi bratje in sestre!
Današnji evangelij govori o nečem, kar vsi zelo dobro poznamo: o človeških napakah.
In če smo popolnoma iskreni – napake drugih ljudi so nam običajno precej bolj očitne kot naše.
Ko se zmoti nekdo drug, zelo hitro opazimo. Ko se zmotimo mi, pa imamo na voljo celo zbirko razlag.
»Nisem tako mislil.«
»Saj ni bilo tako.«
»Nisem imel slabega namena.«
»Drugi so začeli.«
In včasih najboljša: »Saj vsi tako delajo.«
Človek je res zanimivo bitje. Pri drugih vidimo tudi majhno napako, pri sebi pa včasih ne vidimo niti velike.
Jezus pa danes govori zelo drugače.
Pravi: če tvoj brat greši proti tebi, pojdi in ga posvari na štiri oči.
To je zelo pomembno. Jezus ne pravi: »Pojdi in povej drugim.« Ne pravi: »Naredi skupino na WhatsAppu in razloži vsem, kaj se je zgodilo.« Ne pravi niti: »Najprej povej trem prijateljem, potem pa njemu.«
Pravi: pojdi k njemu. Na štiri oči.
To je krščanska pot.
Kako pogosto se namreč zgodi, da imamo težavo s človekom, vendar o njej govorimo z vsemi drugimi – samo z njim ne.
In potem nastane čudna situacija: vsi vedo, kaj je narobe, samo tisti človek ne.
Jezus pa pravi: pojdi do njega.
Toda zakaj?
Ne zato, da bi ga ponižal. Ne zato, da bi mu dokazal, da imaš prav. Ampak zato, ker ti je mar zanj.
To je bistvo današnjega evangelija: opominjanje je lahko dejanje ljubezni.
Včasih mislimo, da je ljubezen samo prijaznost. Da je ljubezen to, da človeku vedno rečemo: »Vse je v redu.«
Toda prava ljubezen zna včasih reči tudi: »Mislim, da to, kar delaš, ni dobro. Skrbi me zate.«
Seveda pa je tukaj ena velika nevarnost.
Ko želimo nekoga drugega popraviti, moramo najprej vprašati sebe: Ali ga popravljam zaradi njega ali zaradi sebe?
Ali me res boli njegova napaka?
Ali pa me samo moti, ker ne dela stvari tako, kot bi jih jaz?
To je velika razlika.
Včasih namreč rečemo: »Jaz mu moram povedati resnico.«
In potem ugotovimo, da smo zelo hitro postali uradni predstavnik Svetega Duha za vse druge.
Toda Jezus nas danes ne postavlja za sodnike drugih. Postavlja nas za varuhe svojih bratov in sester.

Prvo berilo iz preroka Ezekiela govori prav o tem. Bog pravi preroku, da je postavljen za stražarja.
Stražar ima posebno nalogo. Če vidi nevarnost, mora opozoriti.
Ne more reči: »Saj se me ne tiče.«
Če nekdo hodi proti nevarnosti in jo mi vidimo, imamo določeno odgovornost.
Toda tudi tukaj je pomembno: opozoriti ne pomeni obsoditi.
To je nekaj, kar moramo kot kristjani vedno znova odkrivati.
Lahko rečemo človeku: »To, kar delaš, ni dobro,« ne da bi rekli: »Ti si slab človek.«
Lahko zavrnemo dejanje, ne da bi zavrnili človeka.
Lahko povemo resnico, ne da bi človeka ponižali.
In morda je prav to ena največjih nalog našega krščanstva.
Danes živimo v času, ko ljudje zelo hitro povedo svoje mnenje.
Na internetu še posebej.
Tam so ljudje neverjetno pogumni.
Človeka, ki ga sploh ne poznajo, lahko v treh stavkih razglasijo za popolnoma nesposobnega, neumnega ali slabega.
Toda Jezus pravi nekaj drugega: pojdi k njemu.
Pogovarjaj se.
Poslušaj.
Poskusi razumeti.
In če je mogoče, pridobi svojega brata.

Kako drugačna bi bila naša družina, naša društva, naše skupnosti, naše župnije in tudi naš svet, če bi se ljudje več pogovarjali drug z drugim in manj drug o drugem.
To je zelo preprost recept, ampak zelo težak za uporabo.
Današnji evangelij pa gre še korak naprej.
Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Kako čudovita obljuba!
Jezus ne pravi: »Tam sem, kjer je vse popolno.«
Ne pravi: »Tam sem, kjer se vsi vedno strinjajo.«
Pravi: kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu.
To pomeni, da Jezus pride tudi v naše nepopolne odnose.
Pride med zakonca, ki se ne strinjata.
Pride med prijatelje, ki so se sprli.
Pride v družino, kjer je nekaj neizgovorjenega.
Pride v skupnost, kjer imajo ljudje različna mnenja.
Pride tudi med nas.
In mogoče je danes prav to vprašanje za vsakega od nas:
Ali sem človek, ki povezuje, ali človek, ki razdvaja?
Ali znam povedati resnico, ne da bi ranil?
Ali znam sprejeti kritiko, ne da bi se takoj branil?
Ali znam reči: »Oprosti«?
In morda še težje: ali znam reči: »Morda pa imaš prav.«
To so včasih zelo kratke besede, vendar potrebujejo veliko krščanske zrelosti.

Sv. Pavel nam danes v drugem berilu pove bistvo: »Ne bodite nikomur nič dolžni, razen da se med seboj ljubite.«
Na koncu je vse zelo preprosto.
Ljubezen.
Ne ljubezen kot občutek, ampak ljubezen kot odločitev.
Odločitev, da drugega ne bom takoj obsodil.
Odločitev, da bom najprej poslušal.
Odločitev, da bom povedal resnico, kadar jo je treba povedati.
Odločitev, da bom znal prositi odpuščanja.
In odločitev, da bom človeku, ki je padel, pomagal vstati, namesto da bi mu še dodatno pokazal, kako nizko je padel.

Dragi bratje in sestre!
Morda lahko danes naredimo eno majhno stvar.
Pomislimo na človeka, s katerim imamo kakšen nerešen odnos.
Morda smo se sprli. Morda se ne razumemo. Morda že dolgo nekaj nosimo v sebi.
In namesto da bi o njem govorili drugim, lahko naredimo prvi korak.
Pokličemo.
Pošljemo sporočilo.
Se srečamo.
In rečemo: »Rad bi se s teboj pogovoril.«
Morda se ne bo vse rešilo takoj.
Toda naredili bomo nekaj zelo pomembnega: odprli bomo vrata.
In kjer se odprejo vrata za iskren pogovor, lahko pride tudi Bog.
Naj nam Gospod da modrost, da bomo znali druge opozoriti brez poniževanja, sprejeti opozorilo brez užaljenosti in predvsem živeti tako, da bodo naši odnosi postajali prostor, kjer bo mogoče prepoznati Jezusa.
Kajti na koncu ne bomo vprašani, kolikokrat smo imeli prav.
Vprašani bomo, koliko smo ljubili.

Amen.

Gregor Šemrl

11/07/2026

POLETNO VOŠČILO

Dragi bratje in sestre!

Poletje je čas, ko si mnogi vzamemo nekaj dni za oddih, počitnice ali dopust. Po mesecih dela, skrbi in vsakodnevnih obveznosti je prav, da se človek ustavi, si odpočije in si nabere novih moči. Tudi Jezus je dobro vedel, kako pomemben je počitek. Apostolom je dejal: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31)

Naj bo ta Jezusov nasvet tudi naše vodilo v teh poletnih tednih.

Če boste ob morju, naj vas neskončna modrina in globina spominjata na neizmerno Božjo ljubezen, ki nima meja. Naj vas šumenje valov vabi k tišini srca, hvaležnosti in zaupanju v Boga.
Če boste odšli v gore, naj vas mogočni vrhovi spomnijo na veličino Stvarnika. Lepota gora, gozdov, jezer in travnikov govori o Božji modrosti in dobroti.

Vsak sončni vzhod in vsak razgled naj postaneta tiha molitev: »Gospod, hvala za lepoto, ki si jo ustvaril.«

Mnogi boste odpotovali tudi domov, v Slovenijo ali v druge kraje, kjer živijo vaši domači. Naj bo to čas srečanj s starši, starimi starši, sorodniki, prijatelji in sosedi. Nič ne more nadomestiti topline doma, domačega kraja in ljudi, ki jih nosimo v srcu, čeprav živimo daleč od njih. Negujmo te vezi, saj so velik Božji dar.

Ob vseh potovanjih pa ne pozabimo, da kristjan nikoli ne vzame dopusta od Boga. Prav nasprotno – dopust nam daje več časa za molitev, premišljevanje in hvaležnost. Kjer koli bomo, poiščimo nedeljsko sveto mašo. Naj bo to domača župnijska cerkev, obmorska kapela, gorska cerkvica ali znamenita stolnica. Morda nas bo pot zanesla tudi v kakšno romarsko svetišče, kjer bomo Mariji in svetnikom zaupali svoje družine, delo in prihodnost.

Želim vam, da bi bili vaši dopustniški dnevi polni miru, veselja in medsebojne bližine. Naj vas na vseh poteh spremlja Božji blagoslov, naj varuje vaš odhod in srečno vrnitev. Naj vam podari lepo vreme, zdravje, varnost na cestah in veliko lepih trenutkov, ki jih boste z veseljem hranili v spominu.

Ko se boste po počitnicah vrnili, naj bodo vaša srca spočita, polna novega poguma in hvaležnosti za vse dobro, kar ste doživeli.

Vsem vam želim prijetne, varne in z Božjim blagoslovom bogate počitnice in dopust. Naj vas na vseh vaših poteh spremljata Marijino varstvo in Božja milost. Želim vam srečno pot in srečno vrnitev!

Gregor Šemrl