Feni Lab

28/09/2026

𝗢𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮𝗷𝗼 𝘁𝗿𝗶𝗷𝗲 𝘇𝗲𝗹𝗼 𝗿𝗮𝘇𝗹𝗶𝗰̌𝗻𝗶 𝗿𝗮𝘇𝗹𝗼𝗴𝗶, 𝘇𝗮𝗸𝗮𝗷 𝗰̌𝗹𝗼𝘃𝗲𝗸𝘂 𝗻𝗶 𝘃𝗲𝗰̌ 𝗺𝗮𝗿:

Ko nam za delo ni več mar, so lahko vzroki zelo različni, od daleč pa so videti enaki.

Prvi je izčrpanost: še vedno verjamemo, da je delo pomembno, a nimamo več dovolj razlogov, da bi dali nekaj več.

Drugi je razočaranje: razumemo, čemu naj bi delo služilo, a ne verjamemo več, da nam organizacija dopušča služiti temu pošteno.

Tretji: delo je legitimno, razmere so dobre, a odgovor zaradi katerega je bilo delo nekoč vredno truda, ne odgovarja več nam.

Nekaj se je preprosto končalo. Dejstvo, da je nekaj nekoč imelo smisel, ne zavezuje, da ga mora imeti za vedno.

Zrelost včasih ni v tem, da povrnemo izgubljeno motivacijo, ampak da prepoznamo, da se je vprašanje spremenilo, šele takrat se lahko odločimo kaj sledi.

21/09/2026

07/08/2026

Iščemo nekoga, ki bi z nami 𝘀𝗼𝘂𝘀𝘁𝘃𝗮𝗿𝗷𝗮𝗹 𝗸𝗼𝗺𝘂𝗻𝗶𝗸𝗮𝗰𝗶𝗷𝗲 𝗶𝗻 𝘃𝘀𝗲𝗯𝗶𝗻𝗲.

Feni Lab raste. Z njim rastejo tudi naše ideje, projekti in količina vsebin, ki jih želimo spraviti v svet. Zato iščemo nekoga, ki bi nam pomagal, da se dobre ideje ne izgubijo nekje med dokumenti, sestanki in “tole moramo enkrat objaviti”. :)

Ne iščemo nekoga, ki že vse zna. Iščemo nekoga, ki je zanesljiv, odgovoren, dobro organiziran, rad dela z ljudmi in ima občutek za besede, vsebine in komunikacijo.

Nekoga, ki zna prevzeti stvar in jo pripeljati do konca. Ki vpraša, ko česa ne ve. Ki opazi podrobnosti. In ki ga veseli učenje novih stvari.

Kaj boš počel_a?

Večina vsebin bo nastajala iz idej, osnutkov in materialov, ki jih pripravimo v Feni Labu. Tvoja naloga bo, da jih pomagaš spraviti v pravo obliko in na pravo mesto.

Med drugim:
– priprava, prilagajanje, načrtovanje in objavljanje vsebin za LinkedIn, Instagram, Facebook in po potrebi tudi druga družbena omrežja,
– pomoč pri newsletterjih,
– urejanje content koledarja,
– osnovno urejanje vsebin na spletni strani,
– priprava in prilagajanje enostavnih vizualov v Canvi,
– pomoč pri različnih komunikacijskih in marketinških aktivnostih,
– občasna pisna in ustna komunikacija v angleščini z našimi tujimi partnerji.

Kaj nam je pomembno?

Zanesljivost in odgovornost. Dobra organizacija. Kreativnost in radovednost. Dobro pisno in ustno znanje angleščine. Osnovno poznavanje družbenih omrežij in Canve. Predvsem pa pripravljenost na učenje in odprtost za feedback.

Če kakšnega orodja še ne poznaš, ni problem. Orodja se lahko naučiš. Veliko težje se je naučiti odnosa do dela, ljudi in dogovorov.

In AI?

Uporabljamo ga kot orodje - za prevode, raziskovanje, pomoč pri delu in hitrejše procese. Ne želimo pa generičnih AI objav. Feni Lab mora še vedno zveneti kot Feni Lab. Zato potrebujemo tvoje razmišljanje, presojo in kreativnost.

Kako bo sodelovanje izgledalo?

Delo je na daljavo in precej samostojno.

Predviden obseg dela je zaenkrat približno 12–15 ur mesečno, občasno do 20 ur.

Prva dva meseca b***a poskusna - ne samo zato, da vidimo, ali ti ustrezaš nam, ampak tudi, ali mi ustrezamo tebi. Če se ujamemo, si želimo dolgoročnejšega sodelovanja in prostora, da se vloga razvija skupaj s Feni Labom.

Če se v tem prepoznaš, nam do 25. avgusta 2026 piši na [email protected].

Pošlji nam nekaj o sebi, CV ali LinkedIn profil in predvsem povej, zakaj te je to sodelovanje pritegnilo. Če imaš kakšen primer svojega pisanja, vsebine ali vizuala, ga bomo z veseljem pogledali.

Ne potrebujemo popolnega motivacijskega pisma. Veliko bolj nas zanima, kdo si, kako razmišljaš in kako delaš.

Morda iščemo prav tebe.

Če pa poznate koga, ki bi ga takšno sodelovanje zanimalo, bomo veseli, če mu objavo posredujete. Hvaležni bomo tudi za vsako delitev. 🙏

Marjana
Ustanoviteljica Feni Lab-a

01/07/2026

Vsako leto preberemo nove knjige.

Obiščemo izobraževanja.

Poslušamo podcaste.

Opravimo tečaje.

Pa vendar se občasno zgodi nekaj zanimivega.

Neko vprašanje, ki nam ga je nekdo zastavil pred desetimi leti, še vedno nismo pozabili.

Zakaj?

Morda zato, ker razvoj ni odvisen samo od tega, koliko novega izvemo.

Odvisen je tudi od odnosov, v katerih si upamo o sebi razmišljati drugače.

V Feni Labu veliko govorimo o učenju, mentorstvu in coachingu.

Vedno bolj pa nas zanima nekaj še pomembnejšega.

Kako ustvarjati odnose, v katerih sprememba sploh dobi priložnost.

Kaj pa vi?

Se spomnite pogovora, ki vam je spremenil način razmišljanja bolj kot katerakoli knjiga?

💬 Veseli bomo vaših zgodb.

29/03/2026

🌙 Nedeljska zgodba: Tokrat ne razlagam

V prostoru je pretoplo.
Tista suha toplina, ki se nabere, ko ljudje predolgo sedijo skupaj in preveč govorijo.

Na mizi pred njo je kozarec vode. Na površini plava droben mehurček. Opazuje ga že nekaj časa, kako se počasi premika proti robu.
Nekdo se smeji, nekdo prekinja drugega. Papirji se premikajo, pisala klikajo. Zvoki, ki zapolnijo prostor, da se nihče ne ustavi predolgo.

Ona posluša, ne vsega, bolj ritem kot besede. Ve, kam gre pogovor. Doživela ga je že prej. Iste zanke, isti krogi, isti zaključki, ki nikoli niso zares zaključki.
Ko pride trenutek, da pove svoje, se ne pripravi, ne zbere argumentov, ne razporedi stavkov.
Samo ve.
Ko izreče odločitev, je glas miren, ne poseben, ne poudarjen.
Kot da izreče nekaj, kar je že dolgo tiho stalo v njej.
In potem se zgodi tisto, kar se vedno zgodi.
Pogledi. Majhen nagib teles naprej. Tišina, ki ni prazna, ampak pričakujoča.
“Zakaj?”
Beseda pride mehko, skoraj prijazno, ampak dovolj jasno.
V njej se za trenutek odpre star prostor. Tisti, kjer se začne zbirati razlaga, razlogi, kontekst. Poskusi, da bi bila razumljena.
Za del sekunde jih že čuti. Kot knjige, ki jih potegneš s police, še preden se odločiš, ali jih sploh potrebuješ.
Zazna svoje roke, mirne, položene ena ob drugo.
Zazna ramena, ne dvignejo se, ne pripravljajo se na obrambo.
Zazna dih, počasen.
Dovolj globok, da se misel ne razleti.
Pogleda proti mizi, ne v oči, ne stran. Samo… ostane v prostoru.
“In to je prava smer,” reče. Ne doda ničesar, ne zmehča, ne razširi.
Besede obstanejo same. Nekdo počaka. Nekdo z rahlim premikom obrvi nakaže, da bi lahko bilo več. Nekdo že išče naslednjo temo.
In pogovor se premakne naprej. Tako preprosto, da je skoraj nenavadno.
Ko vstane, stol rahlo zaškripa. Zvok jo prizemlji. V telesu čuti tisto mehko utrujenost, ki pride po dnevu, ko nisi odigrala vsega, kar si včasih igrala.

Na hodniku je zrak hladnejši.
Diši po kavi iz avtomata in po nekem parfumu, ki ostane v prostoru dlje kot ljudje. Hodi brez hitenja.
Ne analizira, kako je izpadla. Ne vrača se k stavkom. Ne išče, ali bi morala povedati več.
Samo čuti razliko.
Kot da je nekje v njej ostal del energije, ki je prej vedno odšel v razlaganje.
Zdaj pa je ostal.

Doma odloži torbo. Roke za trenutek nasloni na kuhinjski pult. Les je hladen.
Zapre oči. Ni olajšanje in ni ponos, je nekaj tišjega. Kot da se je prvič zgodilo,
da njena odločitev ni potrebovala dovoljenja, da bi obstajala.
In to…ima težo. Ne glasno, ampak dovolj, da ve: naslednjič ne bo več isto.

26/03/2026

»Postati to, kar si, je naloga življenja.«
Friedrich Nietzsche

22/03/2026

🌙 Nedeljska zgodba: Tisti trenutek, ko ne "pohitiš"

Vrata trgovine odpre z znanim klikom. Zvok se razleze po praznem prostoru, malo votlo, malo preglasno za jutro. Luč nad oddelkom zadiha sekundo kasneje kot ostale.
Utripne in potem obstane. Zrak je hladen. Diši po noči, ki se še ni čisto umaknila, pomešan z vonjem po čistilu in kartonu. Podplati rahlo zaškripajo po tleh, ki so še malo vlažna.

Sleče jakno. Jo zloži bolj natančno, kot bi bilo treba, ker se pač tako začne dan.

Prvi pisk blagajne prereže tišino.
Pisk.
Krhek, visok, skoraj nadležen. Roke začnejo delati same. Tipke, vrečka, račun. Pogled rahlo navzdol, rahlo naprej. Točno tam, kjer ni treba nič čutiti preveč.
“Naslednji.”
Glas pride sam od sebe, uravnan, nevtralen, naučen. Kupec odloži stvari na pult.
Plastika zadene ob rob, malo premočno in en jogurt se skoraj prevrne. Ujame, še preden pade. “Hitro, prosim,” reče glas nad njo. Ne pogleda ga takoj. Najprej čuti. Tisti droben premik v telesu, kot da se nekaj pod prsmi zategne, kot da telo ve, kaj pride naslednje. Pospeši, seveda. Roke so hitrejše, nasmeh tanjši, dih plitvejši. Vse te male prilagoditve, ki jih nihče ne vidi. Ampak jih telo pozna na pamet.
Pisk.
Pisk.
Pisk.
Naslednji.
Naslednji.
Naslednji.
Besede prihajajo, odhajajo. Nekatere prijazne, nekatere ne.
Ena ostane. “To bi lahko šlo hitreje.” Tokrat jo zadane drugače. Ne močneje, bolj jasno.
Roka se ustavi nad skenerjem, nič dramatičnega, komaj opazno, ampak ona to čuti. Kot majhen zdrs iz avtomatike. Telo čaka na staro potezo, na tisti znani “ja”. Ampak nekaj ne skoči več na svoje mesto. Zazna dih. Topel zrak, ki se dotakne zgornje ustnice. Počasen vdih, ki ga ne prehiti.
Dvigne pogled. Oči srečajo oči. Ne išče odobravanja. Ne išče konflikta. Samo… ostane.
“Delam v tempu, ki je natančen,” reče.
Glas ni popoln, rahlo se zatrese na koncu stavka, ampak ne izgine. Med njima za trenutek obstane zrak. Tisti rahlo neroden, nedefiniran prostor, kjer nihče ne ve točno, kaj narediti. Kupec pogleda stran, nekaj zamrmra.
Ona nadaljuje.
Pisk.
Pisk.
Pisk.
Roke delajo, ampak drugače. Ne hitreje, bolj njeno.
Kasneje, v majhni sobi z eno mizo in dvema stoloma, sede. Plastika pod njo je rahlo topla, nekdo je prej sedel tukaj.
Odpre plastenko, voda ni hladna, a vseeno jo pogoltne počasi. Čuti, kako teče dol, prvič danes se ne mudi. Sendvič ima suh rob, odgrizne ga, počasi, kot da preverja, ali ima še vedno pravico do tega časa. V glavi se vrne tisti trenutek. Ne kot analiza, kot občutek. Tisti mali zamik, en dih več, pogled, ki ni šel dol.
Zunaj je že temneje, ko zaklene. Ključ se obrne težje kot zjutraj. Ali pa se ji samo zdi.

Zrak je hladen. Zadiši po dimu iz dimnika nekje v bližini. Nekdo se smeji čez cesto. Hodi počasi. Nič velikega se ni zgodilo, noben sistem se ni premaknil, oben dan se ni obrnil, ampak nekaj je ostalo. Tisti trenutek, ko ni pohitela, da bi bila bolj sprejemljiva.
In ko pride domov, si sezuje čevlje in za trenutek obstane na pragu. Ne razmišlja, samo ve: če ne izbere ona, bo izbral vzorec, katerega je navajena. Danes je izbrala ona.
In to je dovolj, da se nekaj začne premikati.

19/03/2026

»Najpomembnejša odločitev je, da si zvest samemu sebi.« Søren Kierkegaard

17/12/2025

𝗞𝗼 𝗲𝗻𝗮𝗸𝗼𝘀𝘁 𝘀𝗽𝗼𝗹𝗼𝘃 𝗽𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲 𝗳𝗼𝗿𝗺𝗮𝗹𝗻𝗮 𝗼𝗯𝘃𝗲𝘇𝗻𝗼𝘀𝘁, 𝗻𝗷𝗲𝗻 𝘃𝗽𝗹𝗶𝘃 𝗽𝗼𝗴𝗼𝘀𝘁𝗼 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲 𝗼𝗺𝗲𝗷𝗲𝗻.

V akademskem in raziskovalnem prostoru ter povsod drugje danes ne manjka politik, načrtov in smernic za spodbujanje enakosti spolov.
Okviri obstajajo.
Orodja so vzpostavljena.
Zahteve so jasno opredeljene.

Kljub temu so učinki neenakomerni.

Raziskovalni vpogledi dosledno kažejo, da razkoraka med politikami in realnimi spremembami ni mogoče pojasniti z enim samim dejavnikom.
Ne gre zgolj za vprašanje implementacije, temveč za preplet več ravni:

– institucionalnih kapacitet in organizacijske zrelosti,
– strukturnih in kulturnih vzorcev, ki se reproducirajo tudi ob formalnih spremembah,
– prenosa znanja med politiko, raziskovanjem in vsakdanjo prakso,
– medijskih diskurzov, ki oblikujejo zaznave legitimnosti, normalnosti in sprejemljivosti sprememb,
– ter širših političnih in družbenih kontekstov, ki lahko reforme hkrati omogočajo in omejujejo.

Pri Feni Lab enakosti spolov zato ne obravnavamo kot izolirane pobude ali administrativne zahteve.
Razumemo jo kot strukturno lastnost institucij, ki se oblikuje skozi načine vodenja, razporeditev odgovornosti in javno legitimizacijo sprememb.

Prav zaradi tega večnivojskega razumevanja smo sodelovali na strokovnem posvetu o enakosti spolov na za humanistične študije, kjer so bile te teme obravnavane v akademskem in raziskovalnem kontekstu ter umeščene v širši evropski okvir.

D𝘦𝘭𝘪𝘮𝘰 𝘻𝘣𝘰𝘳𝘯𝘪𝘬 𝘱𝘳𝘪𝘴𝘱𝘦𝘷𝘬𝘰𝘷 𝘻𝘢 𝘷𝘴𝘦, 𝘬𝘪 𝘻𝘦𝘭𝘪𝘵𝘦 𝘷 𝘵𝘦𝘮𝘢𝘵𝘪𝘬𝘰 𝘷𝘴𝘵𝘰𝘱𝘪𝘵𝘪 𝘣𝘰𝘭𝘫 𝘱𝘰𝘨𝘭𝘰𝘣𝘭𝘫𝘦𝘯𝘰: https://doi.org/10.26493/978-961-293-542-9

23/11/2025

🌙 Nedeljska zgodba: Ponovno na faksu. Ali kako sem skoraj diplomirala iz panike.

Moja avantura se začne ob 6:47, ko se zbudim tri minute pred budilko.
Telo očitno ve, da bo danes potrebovalo predpripravo.
Srce bije kot začetni gong na boksarskem dvoboju, jaz pa stojim pred ogledalom in si govorim:
“Ti to zmoreš.”
Ogledalo molči. Ne prepričljivo.

Skuham kavo.
Prva misel: A so študenti danes še ljudje ali križanci med energijskimi pijačami in AI?
Druga misel: Ali se sploh še uporablja kemični svinčnik?
Tretja misel: Zakaj sem se tega lotila? Čisto resno vprašam.

Ko stopim na avtobus, mi nek mladenič odstopi sedež.
ODSTOPI MI SEDEŽ.
Čutim, kako moja duša zapusti telo in gre v trgovino po kremo proti gubam.

Na fakulteti me zadane vonj po mokrih jopicah, avtomatski kavi in nostalgiji, ki je rahlo prezasukana.
Na hodniku so razobešeni plakati o krožkih.
Razmišljam, ali obstaja krožek “Študenti, ki so tu nehote pristali”.

V predavalnici izberem sedež, ki daje vtis:
“Ne želim pozornosti, a če se kaj zgodi, želim hitro zbežati.”

Na mizo položim svoj zvezek.
Ob meni pristane študentova prenosna postaja NASA tehnologije.
Njegov računalnik ima več lučk kot božično drevo.
Moj zvezek ima… mehko platnico.
Še vedno diši po papirnici.

Profesor začne govoriti.
Možgani pa sprožijo uradno paniko v 12 korakih:

“Kaj je ravno rekel?”

“Ali je to slovensko?”

“A sem si narobe zapisala datum?”

“Zakaj vsi tako hitro tipkajo?”

“Ne sprašuj.”

“Dobro, mogoče pa vprašaj.”

“NE.”

“Naredi, kot delaš na Zoomu, kimaj, kot da razumeš.”

“Odlično.”

Sredi predavanja mi pade kemični svinčnik na tla.
Ko ga poskusim pobrati, s komolcem prevrnem plastenko.
Ko poskušam ustaviti plastenko, butnem v mizo.
Ko poskušam mizo spraviti v red, skoraj prevrnem še sosedovo torbo.

Profesor na kratko pogleda v mojo smer.
Jaz se nasmehnem, kot da je to del mojega načrtovanega nastopa.
Nekateri študenti se hihitajo.
Ena deklica mi celo šepne: “Isto se je meni zgodilo prejšnji teden.”
In to me nenavadno pomiri.

Ko se dan zaključi, imam v zvezku:
6 strokovnih izrazov
3 vprašaje
dve skici
in en skrivnosten madež, za katerega ne bom nikoli priznala, da je čokolada.

Peljem se domov z občutkom, da sem preživela nekaj med izpitom iz poguma in improvizirano komedijo.
Hkrati pa nekaj v meni reče:
“Ponosna bodi. Šla si. Ostala si. In nisi padla po stopnicah, kar je plus.”

Zvečer odprem zvezek, si nalijem čaj, in se zasmejem.
Ker čeprav sem bila danes najglasnejša katastrofa v tišini predavalnice, sem bila tudi najbolj prisotna.

In to se računa.
Včasih bolj kot diploma sama.

Photo: Daria Trofimova