Feni Lab

29/03/2026

🌙 Nedeljska zgodba: Tokrat ne razlagam

V prostoru je pretoplo.
Tista suha toplina, ki se nabere, ko ljudje predolgo sedijo skupaj in preveč govorijo.

Na mizi pred njo je kozarec vode. Na površini plava droben mehurček. Opazuje ga že nekaj časa, kako se počasi premika proti robu.
Nekdo se smeji, nekdo prekinja drugega. Papirji se premikajo, pisala klikajo. Zvoki, ki zapolnijo prostor, da se nihče ne ustavi predolgo.

Ona posluša, ne vsega, bolj ritem kot besede. Ve, kam gre pogovor. Doživela ga je že prej. Iste zanke, isti krogi, isti zaključki, ki nikoli niso zares zaključki.
Ko pride trenutek, da pove svoje, se ne pripravi, ne zbere argumentov, ne razporedi stavkov.
Samo ve.
Ko izreče odločitev, je glas miren, ne poseben, ne poudarjen.
Kot da izreče nekaj, kar je že dolgo tiho stalo v njej.
In potem se zgodi tisto, kar se vedno zgodi.
Pogledi. Majhen nagib teles naprej. Tišina, ki ni prazna, ampak pričakujoča.
“Zakaj?”
Beseda pride mehko, skoraj prijazno, ampak dovolj jasno.
V njej se za trenutek odpre star prostor. Tisti, kjer se začne zbirati razlaga, razlogi, kontekst. Poskusi, da bi bila razumljena.
Za del sekunde jih že čuti. Kot knjige, ki jih potegneš s police, še preden se odločiš, ali jih sploh potrebuješ.
Zazna svoje roke, mirne, položene ena ob drugo.
Zazna ramena, ne dvignejo se, ne pripravljajo se na obrambo.
Zazna dih, počasen.
Dovolj globok, da se misel ne razleti.
Pogleda proti mizi, ne v oči, ne stran. Samo… ostane v prostoru.
“In to je prava smer,” reče. Ne doda ničesar, ne zmehča, ne razširi.
Besede obstanejo same. Nekdo počaka. Nekdo z rahlim premikom obrvi nakaže, da bi lahko bilo več. Nekdo že išče naslednjo temo.
In pogovor se premakne naprej. Tako preprosto, da je skoraj nenavadno.
Ko vstane, stol rahlo zaškripa. Zvok jo prizemlji. V telesu čuti tisto mehko utrujenost, ki pride po dnevu, ko nisi odigrala vsega, kar si včasih igrala.

Na hodniku je zrak hladnejši.
Diši po kavi iz avtomata in po nekem parfumu, ki ostane v prostoru dlje kot ljudje. Hodi brez hitenja.
Ne analizira, kako je izpadla. Ne vrača se k stavkom. Ne išče, ali bi morala povedati več.
Samo čuti razliko.
Kot da je nekje v njej ostal del energije, ki je prej vedno odšel v razlaganje.
Zdaj pa je ostal.

Doma odloži torbo. Roke za trenutek nasloni na kuhinjski pult. Les je hladen.
Zapre oči. Ni olajšanje in ni ponos, je nekaj tišjega. Kot da se je prvič zgodilo,
da njena odločitev ni potrebovala dovoljenja, da bi obstajala.
In to…ima težo. Ne glasno, ampak dovolj, da ve: naslednjič ne bo več isto.

26/03/2026

»Postati to, kar si, je naloga življenja.«
Friedrich Nietzsche

22/03/2026

🌙 Nedeljska zgodba: Tisti trenutek, ko ne "pohitiš"

Vrata trgovine odpre z znanim klikom. Zvok se razleze po praznem prostoru, malo votlo, malo preglasno za jutro. Luč nad oddelkom zadiha sekundo kasneje kot ostale.
Utripne in potem obstane. Zrak je hladen. Diši po noči, ki se še ni čisto umaknila, pomešan z vonjem po čistilu in kartonu. Podplati rahlo zaškripajo po tleh, ki so še malo vlažna.

Sleče jakno. Jo zloži bolj natančno, kot bi bilo treba, ker se pač tako začne dan.

Prvi pisk blagajne prereže tišino.
Pisk.
Krhek, visok, skoraj nadležen. Roke začnejo delati same. Tipke, vrečka, račun. Pogled rahlo navzdol, rahlo naprej. Točno tam, kjer ni treba nič čutiti preveč.
“Naslednji.”
Glas pride sam od sebe, uravnan, nevtralen, naučen. Kupec odloži stvari na pult.
Plastika zadene ob rob, malo premočno in en jogurt se skoraj prevrne. Ujame, še preden pade. “Hitro, prosim,” reče glas nad njo. Ne pogleda ga takoj. Najprej čuti. Tisti droben premik v telesu, kot da se nekaj pod prsmi zategne, kot da telo ve, kaj pride naslednje. Pospeši, seveda. Roke so hitrejše, nasmeh tanjši, dih plitvejši. Vse te male prilagoditve, ki jih nihče ne vidi. Ampak jih telo pozna na pamet.
Pisk.
Pisk.
Pisk.
Naslednji.
Naslednji.
Naslednji.
Besede prihajajo, odhajajo. Nekatere prijazne, nekatere ne.
Ena ostane. “To bi lahko šlo hitreje.” Tokrat jo zadane drugače. Ne močneje, bolj jasno.
Roka se ustavi nad skenerjem, nič dramatičnega, komaj opazno, ampak ona to čuti. Kot majhen zdrs iz avtomatike. Telo čaka na staro potezo, na tisti znani “ja”. Ampak nekaj ne skoči več na svoje mesto. Zazna dih. Topel zrak, ki se dotakne zgornje ustnice. Počasen vdih, ki ga ne prehiti.
Dvigne pogled. Oči srečajo oči. Ne išče odobravanja. Ne išče konflikta. Samo… ostane.
“Delam v tempu, ki je natančen,” reče.
Glas ni popoln, rahlo se zatrese na koncu stavka, ampak ne izgine. Med njima za trenutek obstane zrak. Tisti rahlo neroden, nedefiniran prostor, kjer nihče ne ve točno, kaj narediti. Kupec pogleda stran, nekaj zamrmra.
Ona nadaljuje.
Pisk.
Pisk.
Pisk.
Roke delajo, ampak drugače. Ne hitreje, bolj njeno.
Kasneje, v majhni sobi z eno mizo in dvema stoloma, sede. Plastika pod njo je rahlo topla, nekdo je prej sedel tukaj.
Odpre plastenko, voda ni hladna, a vseeno jo pogoltne počasi. Čuti, kako teče dol, prvič danes se ne mudi. Sendvič ima suh rob, odgrizne ga, počasi, kot da preverja, ali ima še vedno pravico do tega časa. V glavi se vrne tisti trenutek. Ne kot analiza, kot občutek. Tisti mali zamik, en dih več, pogled, ki ni šel dol.
Zunaj je že temneje, ko zaklene. Ključ se obrne težje kot zjutraj. Ali pa se ji samo zdi.

Zrak je hladen. Zadiši po dimu iz dimnika nekje v bližini. Nekdo se smeji čez cesto. Hodi počasi. Nič velikega se ni zgodilo, noben sistem se ni premaknil, oben dan se ni obrnil, ampak nekaj je ostalo. Tisti trenutek, ko ni pohitela, da bi bila bolj sprejemljiva.
In ko pride domov, si sezuje čevlje in za trenutek obstane na pragu. Ne razmišlja, samo ve: če ne izbere ona, bo izbral vzorec, katerega je navajena. Danes je izbrala ona.
In to je dovolj, da se nekaj začne premikati.

19/03/2026

»Najpomembnejša odločitev je, da si zvest samemu sebi.« Søren Kierkegaard

17/12/2025

𝗞𝗼 𝗲𝗻𝗮𝗸𝗼𝘀𝘁 𝘀𝗽𝗼𝗹𝗼𝘃 𝗽𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲 𝗳𝗼𝗿𝗺𝗮𝗹𝗻𝗮 𝗼𝗯𝘃𝗲𝘇𝗻𝗼𝘀𝘁, 𝗻𝗷𝗲𝗻 𝘃𝗽𝗹𝗶𝘃 𝗽𝗼𝗴𝗼𝘀𝘁𝗼 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲 𝗼𝗺𝗲𝗷𝗲𝗻.

V akademskem in raziskovalnem prostoru ter povsod drugje danes ne manjka politik, načrtov in smernic za spodbujanje enakosti spolov.
Okviri obstajajo.
Orodja so vzpostavljena.
Zahteve so jasno opredeljene.

Kljub temu so učinki neenakomerni.

Raziskovalni vpogledi dosledno kažejo, da razkoraka med politikami in realnimi spremembami ni mogoče pojasniti z enim samim dejavnikom.
Ne gre zgolj za vprašanje implementacije, temveč za preplet več ravni:

– institucionalnih kapacitet in organizacijske zrelosti,
– strukturnih in kulturnih vzorcev, ki se reproducirajo tudi ob formalnih spremembah,
– prenosa znanja med politiko, raziskovanjem in vsakdanjo prakso,
– medijskih diskurzov, ki oblikujejo zaznave legitimnosti, normalnosti in sprejemljivosti sprememb,
– ter širših političnih in družbenih kontekstov, ki lahko reforme hkrati omogočajo in omejujejo.

Pri Feni Lab enakosti spolov zato ne obravnavamo kot izolirane pobude ali administrativne zahteve.
Razumemo jo kot strukturno lastnost institucij, ki se oblikuje skozi načine vodenja, razporeditev odgovornosti in javno legitimizacijo sprememb.

Prav zaradi tega večnivojskega razumevanja smo sodelovali na strokovnem posvetu o enakosti spolov na za humanistične študije, kjer so bile te teme obravnavane v akademskem in raziskovalnem kontekstu ter umeščene v širši evropski okvir.

D𝘦𝘭𝘪𝘮𝘰 𝘻𝘣𝘰𝘳𝘯𝘪𝘬 𝘱𝘳𝘪𝘴𝘱𝘦𝘷𝘬𝘰𝘷 𝘻𝘢 𝘷𝘴𝘦, 𝘬𝘪 𝘻𝘦𝘭𝘪𝘵𝘦 𝘷 𝘵𝘦𝘮𝘢𝘵𝘪𝘬𝘰 𝘷𝘴𝘵𝘰𝘱𝘪𝘵𝘪 𝘣𝘰𝘭𝘫 𝘱𝘰𝘨𝘭𝘰𝘣𝘭𝘫𝘦𝘯𝘰: https://doi.org/10.26493/978-961-293-542-9

23/11/2025

🌙 Nedeljska zgodba: Ponovno na faksu. Ali kako sem skoraj diplomirala iz panike.

Moja avantura se začne ob 6:47, ko se zbudim tri minute pred budilko.
Telo očitno ve, da bo danes potrebovalo predpripravo.
Srce bije kot začetni gong na boksarskem dvoboju, jaz pa stojim pred ogledalom in si govorim:
“Ti to zmoreš.”
Ogledalo molči. Ne prepričljivo.

Skuham kavo.
Prva misel: A so študenti danes še ljudje ali križanci med energijskimi pijačami in AI?
Druga misel: Ali se sploh še uporablja kemični svinčnik?
Tretja misel: Zakaj sem se tega lotila? Čisto resno vprašam.

Ko stopim na avtobus, mi nek mladenič odstopi sedež.
ODSTOPI MI SEDEŽ.
Čutim, kako moja duša zapusti telo in gre v trgovino po kremo proti gubam.

Na fakulteti me zadane vonj po mokrih jopicah, avtomatski kavi in nostalgiji, ki je rahlo prezasukana.
Na hodniku so razobešeni plakati o krožkih.
Razmišljam, ali obstaja krožek “Študenti, ki so tu nehote pristali”.

V predavalnici izberem sedež, ki daje vtis:
“Ne želim pozornosti, a če se kaj zgodi, želim hitro zbežati.”

Na mizo položim svoj zvezek.
Ob meni pristane študentova prenosna postaja NASA tehnologije.
Njegov računalnik ima več lučk kot božično drevo.
Moj zvezek ima… mehko platnico.
Še vedno diši po papirnici.

Profesor začne govoriti.
Možgani pa sprožijo uradno paniko v 12 korakih:

“Kaj je ravno rekel?”

“Ali je to slovensko?”

“A sem si narobe zapisala datum?”

“Zakaj vsi tako hitro tipkajo?”

“Ne sprašuj.”

“Dobro, mogoče pa vprašaj.”

“NE.”

“Naredi, kot delaš na Zoomu, kimaj, kot da razumeš.”

“Odlično.”

Sredi predavanja mi pade kemični svinčnik na tla.
Ko ga poskusim pobrati, s komolcem prevrnem plastenko.
Ko poskušam ustaviti plastenko, butnem v mizo.
Ko poskušam mizo spraviti v red, skoraj prevrnem še sosedovo torbo.

Profesor na kratko pogleda v mojo smer.
Jaz se nasmehnem, kot da je to del mojega načrtovanega nastopa.
Nekateri študenti se hihitajo.
Ena deklica mi celo šepne: “Isto se je meni zgodilo prejšnji teden.”
In to me nenavadno pomiri.

Ko se dan zaključi, imam v zvezku:
6 strokovnih izrazov
3 vprašaje
dve skici
in en skrivnosten madež, za katerega ne bom nikoli priznala, da je čokolada.

Peljem se domov z občutkom, da sem preživela nekaj med izpitom iz poguma in improvizirano komedijo.
Hkrati pa nekaj v meni reče:
“Ponosna bodi. Šla si. Ostala si. In nisi padla po stopnicah, kar je plus.”

Zvečer odprem zvezek, si nalijem čaj, in se zasmejem.
Ker čeprav sem bila danes najglasnejša katastrofa v tišini predavalnice, sem bila tudi najbolj prisotna.

In to se računa.
Včasih bolj kot diploma sama.

Photo: Daria Trofimova

16/11/2025

🌙 Nedeljska zgodba: Jaz. Isti čevlji. Malo več spotikanja.

Prvi teden po ločitvi.
Vstanem, stopim iz postelje in skoraj padem čez lastno torbico, ker sem jo sinoči “pametno” odložila na tla.
Čez nekaj sekund se zalotim, kako stojim sredi dnevne sobe z dvignjeno roko, kot da bi si izrekala prisego:

“Obljubim, da bom od zdaj naprej več pospravljala.”

Laž. Ampak dobra misel.

Skuham si kavo.
Sama.
Ni potrebe, da jo razdelim na dve skodelici.
Ni potrebe, da preverjam, ali je dovolj mleka “tudi zanj”.
Samo jaz, kava, tišina in nova skodelica, ker sem prejšnjo razbila, ko sem poskušala elegantno seči po plošči s posodo.

Dolga zgodba. Vključuje mačko.
In moje koleno.

Zjutraj se oblečem in si rečem, da bom danes “poslovno urejena samska ženska na novo osvobojeni misiji”.
Potem si nadenem čevlje, stopim ven… in že na prvem vogalu rahlo zvijem gleženj.
Ne hujše. Samo opomin, da sem še vedno jaz.
Isti čevlji. Malo več spotikanja.

Opazim, da se mi ljudje več smehljajo.
Ali pa si to domišljam. Tudi ok.
Morda oddajam energijo nekoga, ki je končno prerezal vse, kar ga je dušilo in zdaj diha sproščeno.
Ali pa samo zato, ker mi je šminka spet na zobeh...

Učim se male svobode:
Kako je, ko lahko kupim rdečo šminko brez komentiranja.
Kako je, ko si zvečer postavim čaj in ga popijem v miru, brez pogleda, ki meri, koliko sem “spet v svojih mislih”.
Kako je, ko sem svoja.
Smešna.
Ja, sem nerodna in sem popolnoma neglamurozna.
Ampak resnična.

Nimam še odgovora na vse.
Nimam še vse pospravljeno (niti na lastnem podstrešju).
Nimam še nove vizije, manifestacije, poglavja z vilinskim prahom.

Ampak imam nekaj drugega. Prostor, kjer sem lahko nerodna in mi se ni treba opravičevati, zakaj.
In to je osvobajajoče.

Ko zvečer sezujem čevlje, me rahlo boli gleženj.
Zalotim se, da se smejim.
Ker sem hodila, ker sem se premaknila, ker sem padla ... in še vedno stojim.

Jaz.
Isti čevlji.
Malo več spotikanja.
Ampak bistveno več sebe.

✨ Včasih se ločitev ne začne z novimi vizijami, ampak s spotikom čez lastno torbico, kavo in nasmehom, ker si še vedno tukaj. Nerodna. Malo ranjena. Popolnoma resnična. 🌙

Photo credit: Guilherme Stecanella

03/11/2025

Iz uma v telo, iz telesa v um

Delavnica za glasbenike: Ljubljana, 22. november 2025

Feni Lab z veseljem deli vabilo ArSensei drevesa znanja na posebno delavnico, namenjeno vsem glasbenikom, starim 14 let in več, ki želijo bolje razumeti povezavo med telesom, umom in umetniškim izrazom.

Pod vodstvom treh izjemnih strokovnjakinj – Špele Pirnat (violistka, pedagoginja, master coachinja NLP in specializantka transakcijske analize), Eve Bras (fizioterapevtka in trobentačica) ter Barbare Tanze (strokovnjakinja za dihanje, pevka in pedagoginja) – bodo udeleženci raziskovali, kako psihološki, fizični in dihalni vidiki vplivajo na njihovo igranje, prisotnost in ravnovesje.

Delavnica ponuja priložnost, da:
🎵 spoznate tehnike za lažje soočanje z izzivi,
🧠 ozavestite povezavo med mislimi, čustvi in telesom,
💨 izboljšate dihalno učinkovitost in telesno zavedanje,
🌿 ter doživite izkušnjo, ki združuje strokovnost, toplino in varno raziskovanje.

📍 Kdaj: 22. november 2025, 9:00–14:00
📍 Kje: Ljubljana – Šentvid (lokacija ob prijavi)
💶 Cena: 90 € (zgodnja prijava do 31.10.), 110 € (po 1.11.)
📅 Prijave do: 17. novembra oziroma do zapolnitve mest (12 udeležencev).

👉 Več o delavnici in prijava: ArSensei – Iz uma v telo, iz telesa v um

ArSensei drevo znanja vas vabi na posebno delavnico, ki bo potekala 22. novembra v Ljubljani in je namenjena vsem glasbenikom, starim 14 let in več. Potekala bo pod vodstvom strokovnjakinj z večletnimi izkušnjami raziskovanja in dela z glasbeniki na svojih področjih:

02/11/2025

🌙 Nedeljska zgodba: Prvi šolski mesec

Diši po krednem prahu in novem začetku.
Zrak v razredu je gost od besed, ki jih še nihče ni izgovoril, in ti stojiš pred tablo z rahlo tresočimi rokami.
Na mizi zvezek, na njem tvoje ime, še vedno ti zveni nenavadno, to "učiteljica".
Nikoli nisi mislila, da se boš bala dvanajstletnikov.

Otroci prihajajo eden za drugim, nahrbtniki tolčejo ob stole, plastenke se odpirajo, nekdo že testira meje.
Na zadnji klopi je slišati tih posmeh, nato zvok papirnatega letaka, ki poleti čez učilnico in se ti ustavi ob nogi.
Globoko vdihneš.
Telo ti reče: zbeži.
Ampak srce se oglasi nežneje: ostani.

Z nasmehom, ki ti sprva ne gre najbolje od rok, pobereš letalce in ga postaviš na kateder.
»Zanimiv polet,« rečeš in vidiš, da nekaj otrok komaj zadrži smeh.
Led se počasi topi.

Ko odpreš učbenik, besede se sprva zataknejo, glas, ritem, tisti prvi stavek, ki se vedno sliši preveč uradno.
Ampak potem te ena deklica pogleda in ponovi za tabo, še nerodno, a pogumno.
In nekaj v tebi se sprosti.
Dih postane počasnejši, roke najdejo ritem.
Glas postane tvoj.

Sredi ure ti padejo kartice z besedami po tleh.
Nekdo se zasmeji.
In namesto da bi te bilo sram, se zasmejiš nazaj.
V prostoru se zgodi nekaj drobnega, skoraj svetega, otroci začutijo, da si človek, ne popoln robot.
In to jih mehko pritegne.

Ko zazvoni, se razred razprši kot jata ptic.
Na tabli ostane pol napisan stavek: Courage means showing up even when you’re scared.
Pogledaš ga in si rečeš, da si danes to naredila.
Pokazala si se.
Ne popolna, ne brez treme, ampak prisotna.

Na hodniku ti ena učenka podari risbico.
Tebe, z narisanim srčkom in napisom “Good teacher :)”.
Nasmehneš se in čutiš, kako se ti nekaj premakne v prsih, mešanica utrujenosti, ponosa in nežnosti.

Ko zvečer v kuhinji kuhaš čaj, ti roke še vedno rahlo drhtijo.
Toda tokrat od življenja, ne od strahu.
Razumeš, da tvoja vloga ni le učiti besede, ampak jih živeti.
Ker otroci ne rabijo popolne učiteljice.
Rabijo resnično.

In ti si danes to bila.

Photo by: Nathan Cima

26/10/2025

💫 Nedeljska zgodba: Ljubezen, perilo in druge stvari, ki se jih verjetno nikoli ne bom povsem naučila

Prejšnjo nedeljo sva z možem razvrščala perilo.
On, miren in sistematičen, kot da rešuje sudoku iz bombaža.
Jaz pa z eno nogavico v roki in izrazom človeka, ki je pravkar ugotovil, da zakon o entropiji velja tudi za zakonsko zvezo.

Nekje med belim in barvnim sem rekla:
»Veš, Fromm je imel prav, ljubezen je umetnost.«
On me je pogledal z mešanico naklonjenosti in previdnosti, kot da preverja, ali sem mu spet podtaknila eksistencialno past med dvema brisačama.
»Seveda,« je rekel, »ampak taka, ki se hitro popacka.«

Zadel je. Ta stavek.
Ljubezen ni čustvo. Je praksa.
Serija malih, rahlo trapastih, a čisto resničnih dejanj, ki jih ponavljamo iz dneva v dan.
Zlaganje. Opravičilo. Začetek znova. Pozabiti, kdo ima prav. Spomniti se, kdo je pomemben.

Če bi bila ljubezen šport, bi jaz še vedno trenirala ogrevanje.
Če bi bila ples, bi stalno stopala komu na noge.
In če bi imela navodila, bi jih zagotovo izgubila med starimi računi in recepti za palačinke.

Ampak ljubezen ne odpove zato, ker ni popolna.
Odpove, ko ne treniramo več.

Fromm bi se verjetno lepo nasmehnil, če bi naju videl.
On, z resnimi očali in filozofsko držo, in midva, s kupom perila, ki diši po mehčalcu in rahli ironiji.
Ker v resnici je to, kar on opisuje kot “umetnost ljubezni”, precej podobno vsakdanji praksi, ki ni nikoli dokončana.

Ljubezen ni čudež. Je vzdrževanje s pomenom.

Zdi se mi, da živimo v času, ko se v ljubezni prehitro umaknemo.
Ko postane naporno, rečemo, da “ni več tisto pravo”.
Ko postane tiho, se ustrašimo, da ni več živo.
A v resnici je to tišina, kjer se šele začne globina.

On in jaz imava vsak svoj ritem.
On dela zbran, jaz med zbranostjo razmišljam o smislu življenja, ljubezni in o tem, zakaj pralni stroj vedno poje isto pesem.
In potem me spomni: “Prinesi obešalnik, filozofinja.”
Pa ga prinesem. Z nasmehom in kančkom hvaležnosti, da imam nekoga, ki me zna spraviti iz glave nazaj v življenje.

Včasih sem mislila, da je ljubezen to, kar se zgodi med dvema popolnima človekoma.
Zdaj vem, da je to, kar ostane, ko oba spoznata, da nista popolna in se vseeno odločita ostati.

Nasprotje dolgočasja ni strast. Je pozornost.
In pozornost je v resnici najradikalnejša oblika ljubezni.

Ko pralni stroj zapiska, še en cikel zaključen.
Še ena priložnost, da začneva znova.
Včasih utrujena, včasih navihana, vedno pa z občutkom, da sva, kljub vsem napakam, še vedno na pravi strani zgodbe.

Mogoče je to ljubezen.
Ne nekaj, kar “imaš”.
Ampak nekaj, kar delaš.
Dan za dnem.
Z vsemi madeži, z vsemi pomotami, z vsemi ponovnimi začetki.

Vprašanje zate:
Kaj bi se spremenilo, če bi ljubezen – do sebe, partnerja, prijateljice ali otroka – jemala kot prakso, ne kot razpoloženje?

Ena misel za na pot:
Ljubezen ni popolna. Samo vztrajna.

📚 Navdih: Erich Fromm – Umetnost ljubezni (1956)

Photo by: Carlos Torres

14/10/2025

Če vi ne boste upravljali s svojim časom, bo čas začel upravljati z vami.

Večina ljudi ne potrebuje več časa, potrebuje drugačen odnos do njega.

Na delavnici z Marjano Škarja Mamić bomo raziskali, zakaj klasični nasveti za produktivnost ne delujejo več, in kaj se skriva za občutkom stalne zasedenosti.

💡 O čem bomo govorili:
• Analiza lastnih vzorcev – kdo upravlja s časom: vi ali on z vami?
• Perfekcionizem, naglica in ustrežljivost – psihološki saboterji učinkovitosti.
• Orodja za strateško odločanje: SMART cilji, Eisenhowerjeva matrika, Pareto 80/20.
• Metode praktičnega načrtovanja: časovno blokiranje, Pomodoro, pilotni urnik.
• Coaching refleksije in izdelava osebnega akcijskega načrta.

🎓 Predavateljica:
Marjana Škarja Mamić – coachinja, mentorka, predavateljica in raziskovalka ženskega voditeljstva in učenja odraslih, z več kot 20-letnimi izkušnjami v gospodarstvu in več kot 15-letnim delom z vodji in ekipami.

📅 Delavnica: Napredne strategije upravljanja s časom.
30. 10. 2025, ob 17:30
Trgovski dom, Gorizia (Italija), Corso Giuseppe Verdi 52
🔗 Prijave v komentarju

Cilj je jasen: manj iluzije zasedenosti, več resnične produktivnosti.