14/05/2026
🏔️ Pred 47 leti in enim dnem, 13. maja 1979, sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh Everesta po zahtevni smeri prek zahodnega grebena. 🇸🇮
Njun uspeh je bil vrhunec izjemne odprave, ki je zaznamovala zgodovino slovenskega alpinizma in ostaja simbol poguma, vztrajnosti ter tovarištva v gorah. ⛰️🤝
Ob obletnici se spominjamo vseh članov odprave Everest 1979 – njihovih dosežkov, naporov, tveganj in tudi tragične izgube šerpe Ang Phuja. 🕯️
Več si lahko preberete v spodnji objavi Zgodovina slovenskega alpinizma. 👇👀
Planinska zveza Slovenije
[Everest 1979: 13. maj, prej in potem]
13. maja 1979 ob 13.50 uri sta na streho sveta, po dobrem mesecu dela na gori, kot prva Slovenca stopila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Nejc je tedaj po radiu v bazo sporočil znameniti stavek: »Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi ...«
Toda pred Zaplotnikom in Štremfljem dva poskusa proti vrhu nista bila uspešna. Po dolgem aprilu in postavljanju taborov 1, 2, 3 in 4 je bil v začetku maja postavljen tabor 5 na višini 8120 metrov. Takrat je šlo zares.
Najprej je prišla na vrsto naveza Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj, ki sta peti tabor tudi postavila. Naslednji dan sta tako prva poskusila proti vrhu, a jima je pot zaprl 30-metrski previsni kamin. Vedela sta, da bo pot naprej odprta le, če to mesto preplezata.
Manfreda je zaplezal v kamin, Grošelj pa ga je varoval, saj mu je odpovedal ventil za kisik. V plezalskem boju je Manfreda enkrat celo nekoliko padel in spoznal, da bo za uspešen vzpon prek tega izjemno zahtevnega mesta, ocenjenega s V+ na višini 8200 metrov, moral sneti tako kisikovo bombo kot tudi rokavice in plezati z golimi rokami. Za trideset metrov je potreboval skoraj dve uri plezanja, preden je pritrdil fiksno vrv.
Toda cena preplezanega in opremljenega ključnega mesta zahodnega grebena je bila za Manfredo velika, a tudi Grošelj je plačal svoj davek potrpežljivega varovanja v mrzli senci. Odprta pot proti vrhu je pri Manfredi zahtevala amputacije nekaj prstov, Grošelj pa je pri varovanju v snegu precej pomrznil v noge.
Naslednja »udarna« naveza za vrh sta bila Roman Robas in Dušan Podbevšek, ki pa sta izbrala napačne prehode nad Marjonovim kaminom in poskus sklenila na vrhu v zahodnem grebenu (8320 m), od koder ni bilo več mogočega nadaljevanja proti glavnemu vrhu. Kota, ki sta jo dosegla, je sedaj uradno najvišji vrh, ki so ga prvi dosegli Slovenci. Pred tem je bila to kota 7538 m na Kangbačenu iz leta 1964.
Sledila je naveza Nejc Zaplotnik ter brata Andrej in Marko Štremfelj. Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta vrh dosegla, Marko pa je moral obrniti zaradi zatajitve ventila za dovod kisika.
Dva dni kasneje so uspeli doseči vrh še Stane Belak - Šrauf, Splitčan Stipe Božić ter Ang Phu, vodja višinskih nosačev, sodelujočih pri odpravi, ki je tako postal prvi človek v zgodovini, kateremu se je uspelo povzpeti na vrh Everesta prek dveh različnih smeri.
Ob sestopu je naveza naletela na težave, saj jih je ujela noč in so morali bivakirati na višini 8300 m. V težkih razmerah mrzle noči je Ang Phu rekel, da bodo umrli, Šrauf pa je rekel, da ne bodo. Naslednji dan se je izkazalo, da sta vsak zase imela prav ...
V skrbi za svoje kolege se je naslednje jutro trojici napotila reševat tretja naveza Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, ki je tako žrtvovala vrh, a je težavna nočitev za drugo navezo minila brez večjih posledic, zato so zjutraj nadaljevali pot.
Pri srečanju s kolegi, ki so jim hiteli na pomoč, pa je šerpa Ang Phu nerodno stopil in zdrsnil po strmem ledišču 2000 m globoko prek zahodne stene ter se smrtno ponesrečil. Odprava je bila končana.
Vir: Friko Slovenski plezalni portal in Peter Mikša, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma, 2013.
