Delavska svetovalnica

07/06/2026

SRAM

V torek je zdaj že potrjena ministrica za demografijo, družino in socialne zadeve večkrat poudarila, da bo okrepila nadzor nad zlorabami socialnih transferjev ter da si ne želi videti, da kdo pride na Center za socialno delo po vlogo za socialno pomoč v najnovejšem BMW-ju.

V sredo je z javnim prevozom prišel do naše pisarne naš najstarejši član. Star je 74 let. Delal je do oktobra prejšnjega leta, torej do 73-ega leta starosti. Delal je, ker mu slovenski pokojninski sistem ne prizna delovne dobe iz Kosova. Ne prizna pa mu je zato, ker še vedno ni sklenjenega sporazuma o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Kosovom, s katerim bi se našemu članu pri uveljavljanju pokojninskih pravic priznala pokojninska doba iz Kosova.
Naš član je oktobra 2025, pri 73-letih starosti, dobil odločbo o priznanju pokojnine. V višini 325 evrov. Nakar je v sredo, torej po devetih mesecih od prejema odločbe o pokojnini, prišel do nas. Vprašali smo ga, ali je vedel, da lahko uveljavlja razliko do višine polne denarne socialne pomoči in varstveni dodatek. Odgovoril je: »Ja, vedel sem.« Vprašali smo ga, zakaj ni prišel do nas, da mu pomagamo izpolniti obrazec. Odgovoril je: »Sram me je bilo. Sram me je bilo, da moram pri teh letih na Center za socialno delo.« Veste, za državljane katere države je bilo v 2025 sicer daleč največ izdanih soglasij k dovoljenju za delo in prebivanje? Ja, Kosovo. Nekaj več kot sedem tisoč. Ampak vsi ti delavci, državljani Kosova, ki v veliki večini opravljajo težja fizična dela na različnih deloviščih, pač niso tisti visoko produktiven del prebivalstva, ki se mu namenja socialne kapice. Kot tudi zakonodajalca očitno preprosto ne briga, da vse preveč delodajalcev te iste delavce iz Kosova odjavi iz zavarovanj v trenutku, ko si celo dovolijo iti na bolniško.

Spoštovani zakonodajalci, če že iščete izkoriščevalce z BMW-ji, jih torej poiščite med temi delodajalci.

Visoko produktiven del prebivalstva, ki se mu namenja davčne odpustke, pardon socialno kapico, tudi ni ne delavka iz proizvodnje, ki me je v petek klicala z vprašanjem, ali ji lahko da delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalcu naj bi »upadla naročila«. Ista delavka mi je sredi pogovora slučajno tudi povedala, da ima po več kot tridesetih letih dela za tega delodajalca prigaran sindrom karpalnega kanala. Veste, kaj ji je rekla osebna zdravnica glede vprašanja, ali bi tu lahko šlo za poklicno bolezen? »Ne, ne, to je premalo«. In tako delavka ni vložila vloge za uveljavljanje poklicne bolezen. Bi ji očitno bilo nerodno. No, medtem ko si je delavka pridno pridelala sindrom karpalnega kanala, pa njenemu delodajalcu ni bilo nerodno si kupiti jahto. Ne BMW-ja. Jahto.

Koga naj bo sram? Zakonodajalce, ki se naokoli vozijo z BMW-ji s šoferji, imajo subvenciorana stanovanja in hrano, vmes pa čez palec moralizirajo o izkoriščevalcih socialnih transferjev? Ali našega člana, ki skoraj eno leto ni hotel priti do nas, dokler mu dobesedno ni zmanjkalo sredstev za preživetje? Delodajalce, ki se naokoli vozijo s prestižnimi avti, poleti pa v morje vržejo svojo jahto? Ali njihove delavce, ki jih je sram oziroma strah iti na bolniško in ki si pri tem istem delodajalcu pridelajo poklicno bolezen?

Goran Lukić
Delavska svetovalnica

05/06/2026

V Lutkovno gledališče Ljubljana je od včeraj na sporedu predstava Zgodba o Šimnu Sirotniku. Zgodbe za predstavo so z ustvarjalci delili tudi naši člani in članice. 💪

Več na spodnji povezavi:
https://www.lgl.si/zgodba-o-simnu-sirotniku

04/06/2026

Konec maja je bila naša svetovalka Hana Radilovič gostja v oddaji Študentski fokus AKTV, kjer je v prispevku spregovorila o kršenju delavske zakonodaje v gostinstvu.

https://aktv.si/2026/05/22/aktv-22-5-2026-studentski-fokus-2/

27/05/2026

Pred časom je naša svetovalka Hana Radilovič za Radio Študent spregovorila o izzivih s področja poklicnih bolezni. 👇

Znanstveni komentar 29. 4. 2026 – 15.00 Ana Krivec Izzivi s področja poklicnih bolezni Audio file Predvajaj (18:59) Vir: slika v javni domeni Nov pravilnik s starimi problemi Pozdravljeni študenti, trenutni in bodoči delavci v komentarju o poklicnih boleznih v Sloveniji. Kot smo na radiu pred d...

26/05/2026

Lepa novica iz Beograda! Film Srdjana Kovačevića Kar je treba storiti o Delavski svetovalnici je osvojil glavno nagrado v mednarodni konkurenci na festivalu dokumentarnega filma Beldocs. ✨

10/05/2026

FANATIKI

Z velikim zanimanjem berem objave v FB skupini Šiška 1107. Tam se namreč objavlja zgodovina tovarne Litostroj, tako rekoč iz prve roke, izpod rok nekdaj tam zaposlenih. Tako sem pravkar izvedel o Mariu L. Vilharju, ki je bil do 1963 zaposlen v Jeklolivarni, sicer pa vsestranskem slikarju, kiparju, grafičnemu oblikovalcu, časnikarju, dopisniku, ki je tudi pisal prispevke za litostrojski časopis, prav tako pa je zanj prispeval veliko karikatur in ilustracij. Gospod Vilhar je sicer imel veliko razstav doma in po svetu. Izvedel sem tudi za Bojana Štineta, ki je bil delovodja in predavatelj livarstva v litostrojski šoli. Ustvarjal je po lastnih modelih ali po modelu Stojana Batića. Kot tudi za nadarjeno kiparko Dubo Sambolec, ki je kiparske podobe ustvarjala iz pločevine, ki ji jo je Litostroj nesebično daroval in tako prispeval k vsesplošnemu razvoju umetnosti.
Prav tako sem prebral kratek zapis o delavcu, ki je bil v Litostroju zaposlen od 1948 pa vse do upokojitve in je že leta 1952 dobil novo trisobno stanovanje v bloku, leta 1960 pa se je družina preselila v novo vrstno hišo s pomočjo Litostroja. Pa zapis o drugem delavcu Litostroja, ki je leta 1965 prejel prvo, trisobno stanovanje v litostrojskem bloku, drugo pa leta 1974 v novi stolpnici zraven šole. Prebral sem naslednji zapis istega gospoda, ki mi je predstavil gospoda Vilharja, Štineta in gospo Sambolec: »Imeli smo vse, kar današnji delavci lahko samo sanjajo…upravljali smo tovarno, pa naj se sliši kakor hoče…delo, hrano, stanovanje, vrtec, šolo, počitniške domove. In izvažali smo po vsem svetu…vodne turbine, vodne in nuklearne črpalke, žerjave, preoblikovalno opremo, viličarje, odlitke, servis.« Prebral sem zapis, da je imel Litostroj svojega fotografa, svojega snemalca in grafika, svojo tiskarno, svoj časopis, svoj kino. Pa zapis gospoda o tamkajšnji delavski menzi, kamor so delavci iz samskih domov hodili na kosila in večerje, ob sobotah in nedeljah pa so ljudje prihajali na družinska kosila.

Pred časom sem si ogledal tudi dokumentarni film o Emeriku Blumu, dolgoletnem direktorju velikega energetskega konglomerata Energoinvest iz BiH. Ki je pred desetletji z lastnim znanjem zmagovalo na mednarodnih trgih, tudi v ZDA. Ki je z lastnim znanjem izvažalo in postavljalo trafopostaje, termoelektrarne, daljnovode, itd. Ki je uvedlo strojno obdelavo podatkov z digitalnim računalom GAMINA 30 in analognim računalom PAČE 231, ki je bil leta 1964 pravo čudo tehnologije. To isto podjetje je plačevalo 17 tisoč ameriških dolarjev vsem svojim perspektivnim zaposlenim za šolanje v tujini. To isto podjetje je samo leta 1969 štipendiralo 1.200 študentov, sčasoma pa je ta številka zrasla na tri tisoč štipendij. To isto podjetje je svojim zaposlenim gradilo stanovanja, organiziralo športne in kulturne aktivnosti. Ja, tudi pesniški delavski turnir so imeli. Svojim zaposlenim je prav tako nudilo lasten sistem zdravstvene oskrbe, v katerem je bilo 160 zaposlenih.

Skratka. Ne moreš verjeti. Možna, celo priporočljiva je socialna, širša družbena funkcija gospodarstva. In možna, celo priporočljiva je ta ista funkcija za razvoj gospodarstva. Ja, ne moreš verjeti, ekonomski profit in produktivnost ter socialna blaginja na enem mestu. Pri čemer so osnova vsega ljudje. Delavke in delavci.

Nakar mi pride pod roke nekaj, kar se imenuje Predlog zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Ta zakon je zdaj sicer sredi postopka sprejemanja v Državnem zboru. In veste, kaj zelo jasno piše v njem: »Gospodarstvo je temelj socialne države, saj moramo ustvariti, da lahko delimo. Brez močnega, konkurenčnega in produktivnega gospodarstva tudi socialna varnost dolgoročno ni vzdržna.«

In veste, kaj ta zakon zato predlaga? Uvedbo tako imenovane "razvojne kapice" (omejitev najvišje osnove za plačilo prispevkov) za vse vrste prispevkov in za vse zavezance pri 7.500 evrov. Predvidevam, da želi predlagatelj s tem ukrepom nekako sprožiti nekakšen tehnološko raziskovalni preboj. Čeprav je jasno, da to ni nič drugega kot davčni odpustek najvišje plačanim. Seveda se ni za čuditi, da v tem »razvojnem« zakonu ni niti sledi o tej isti socialni, družbeni funkciji gospodarstva, o kateri sem pisal. Da bi recimo zagnali velik, dolgoročni, državno podprt investicijski cikel izgradnje neprofitnih stanovanj? Da bi uvedli kvote deleža javnih neprofitnih stanovanj v velikih zasebnih stanovanjskih investicijah? Da bi medicino dela uvedli kot javno službo? Ah, kje, to bi očitno preveč smrdelo po »tistem« socializmu. Razvojna kapica bo vse rešila. Aja, pa rahljanje odškodninske odgovornosti delodajalcev v primeru poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Ki že zdaj praktično ne odgovarjajo za verižno proizvodnjo invalidov v lastnih podjetjih.

Kakšna ironija. Kajti ravno ti, ki v socialni funkciji gospodarstva (ki skrbi za njegovo osnovo, to je delavca) očitno vidijo nekakšen privid planskega socialističnega fanatizma, so sami realni tržni planski fanatiki.

PS. dodatek na osnovi današnje večerne debate na RTV SLO. Očitno je za bodočo vladajočo koalicijo 7.500 evrov tisti mesečni znesek, ki loči "intelegentne, bistre delavce ki ustvarjajo veliko dodano vrednostjo" od teh ki to niso. Naj samo predlagataljem "razvojne kapice" ob tem sporočim naslednje; vsak, prav vsak dan na Delavski svetovalnici prejemamo klice, elektronska sporočila teh istih "neintelegentnih delavcev z nizko dodano vrednostjo" (prosto po bodoči vladni koaliciji) ki se niso dvignili do mesečnih 7.500 evrov prejemkov, je pa njihovo fizično in psihično zdravje zaradi njihovih dnevnih delovnih naporov razpadlo v takšne in drugačne trajne diagnoze. In ob tem sem tudi absolutno prepričan, da ima recimo čistilka, ki pristane na minimalni plači, veliko večjo družbeno dodano vrednost kot pa kak bankir, ki mu hoče bodoča vladna koalicija podeliti orden razvojne kapice.

Goran Lukić
Delavska svetovalnica

01/05/2026

Naša Laura Orel ob prazniku dela:

Se vam zgodi, da si rečete, ne morem več? Ne morem več, ker se tako in tako ne bo nič spremenilo?

"So dnevi, ko tudi večkrat na dan pomislim na to. Pride kakšen dan, ko vsi primeri, ki si jih reševal, padejo v vodo. Pa to niso samo primeri, to so življenjske usode ljudi, in veš, kaj to zanje pomeni. Veš, da zanje to pomeni stisko, obup. Ne glede na to, koliko časa opravljaš to delo, in kljub temu da sem v desetih letih tukaj otrdela, ne bom očitno nikoli toliko otrdela, da mi ne bi včasih, ko pride do takih situacij, šlo na jok. Potem pa pomislim, da je ljudem, zaradi katerih mi gre na jok, še huje kot meni. V tem brezčutnem svetu, če mi bo uspelo zadržati sočutje in dokler obstaja sočutje med ljudmi, še obstaja upanje. Za spremembe, po katerih tako očitno vsi hrepenimo. Medsebojno spoštovanje, sočutje, solidarnost, strpna, spoštljiva komunikacija, to so osnove za katero koli pozitivno spremembo v družbi."

Letnik 1974. Kako se je znašla v Delavski svetovalnici? »Ne morem reči, da po naključju, ker sem se malo pred svojim 40. letom vpisala na fakulteto za socialno delo. Hotela sem spremeniti svojo dotedanjo pot, pred tem sem delala kot vodja pisarn, v

28/04/2026

KAJ PA ČE OBRNEMO POSTOPEK?

Ob 28. aprilu, mednarodnem delavskem spominskem dnevu in ob svetovnem dnevu varnosti in zdravja pri delu, smo na Delavski svetovalnici dobili "darilo".

"Darilo" v obliki Ugotovitve interdisciplinarne skupine strokovnjakov za ugotavljanje poklicnih bolezni. Ki je podala mnenje, da v primeru krovca, ki smo mu pomagali izpolniti vlogo za priznanje poklicne bolezni, ne gre za poklicno bolezen.

V vlogi za ugotavljanje poklicne bolezni smo sicer pod diagnozo bolezni zapisali lateralni epikondilitis in sindrom karpalnega kanala obojestransko. Če poskusimo prevesti ti dve diagnozi: lateralni epikondilitis, znan tudi kot »teniški komolec«, je najpogostejši sindrom preobremenitve v komolcu. Gre praktično za poškodbo kit. Karpalni kanal pa je ozek prehod, ki je obdan s kostmi in vezmi v dlani. Sindrom karpalnega kanala nastane zaradi pritiska na mediani živec. Ko je ta stisnjen, lahko simptomi vključujejo otrplost, mravljinčenje in šibkost v dlani in roki.

Ti dve diagnozi smo vpisali v vlogo za ugotavljanje poklicne bolezni na podlagi pisne zdravstvene dokumentacije (!). Tako je recimo v enem izmed izvidov z ortopedske klinike zapisano, pa bom kar citiral: "Gospod je po poklicu krovec. Zadnjih 10 dni je stanje nevzdržno. Ponoči mu tudi oteče podlaht z roko." In potem v istem izvidu z debelimi črnimi črkami zapišejo diagnozo M77.1 lateralni epikondilitis desnega komolca.

In ko berem to mnenje interdisciplinarne skupine o obstoju poklicne bolezni, naletim na naslednji stavek: "Neugoden dejavnik za zanesljivo oceno poklicne bolezni je odnos med delavcem in delodajalcem, delavec ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, njegov zastopnik poroča tudi o sodnih postopkih".

In kaj to praktično pomeni za postopek ugotavljanja poklicne bolezni? Praktično pomeni to, da se ta isti delodajalec sploh ni odzival na vprašanja te interdisciplinarne skupine glede dela delavca v njegovem podjetju. Niti po elektronski poti, niti pisno. Skratka, delodajalec je lepo ignoriral cel postopek priznavanja poklicne bolezni delavca, ki je bil zaposlen pri njemu. In tako tudi ni bilo konkretnega ogleda delovnega mesta delavca. In na koncu je v mnenju glede poklicne bolezni zapisano, da je bolj verjetno, da gre za "z delom povezano bolezen, kjer so prisotni dejavniki za bolezen tudi izven zaposlitve, kot poklicno bolezen".

Velika opomba: ta isti delavec je bil, ko je pred nekaj leti prišel v Slovenijo, zdrav. Nakar je dneve in dneve, v vseh vremenskih pogojih, delal kot krovec. Isto delo. Isti gibi rok. Vsak dan. Na koncu pa specializirani izvedenci ugotovijo, da gre kvečjemu za "z delom povezano bolezen." Delodajalec pa v ilegalo.

Pri čemer se takoj spomnim na drug primer vloge za poklicno bolezen, kjer smo pomagali našemu drugemu članu. V tem primeru je šlo za diagnozo lateralni in medialni epikondilitis desnega komolca. Delavec je sicer leta delal na stroju za kovičenje, pa na ročnem povijanju kablov, sestavi kosov, razrezu kablov, spajkanju. Torej spet na dnevni ravni isti gibi rok. Vsak dan. S sodelavko sva v tem postopku imela ta "privilegij", da sva bila prisotna na ogledu delovnega mesta delavca pri delodajalcu, ki ga je opravil zdravnik izvedenec, ki ga je za to določilo sodišče.

In veste kaj "zanimivega" se je zgodilo? Delovnih strojev, na katerih je delavec opravljal delo, povečini ni bilo več.
In veste, kaj zdravnik specialist napiše v zaključnem mnenju? "Pri opazovanem delodajalcu ni več delovnih mest, na katerih je delal tožnik, zato realna ocena ni možna. Zaradi krčenja proizvodnje je zaposlenih le še 20 delavcev v proizvodnji. Pri ogledu ni delal niti en stroj, na katerih je tožnik delal, zato so vsi podatki zgolj opisovanje tožnika." Izvedenec je na koncu v mnenju zapisal, da poklicne bolezni epikondilitisa (bolezni zaradi preobremenjenosti prirastišč mišic in tetiv) ne more dokazati.

Od kod oziroma kje za vraga pa sta ta dva delavca pridelala (!) isti diagnozi lateralnega ali/in medialnega epikondilitisa? Prvi, ki je pred nekaj leti prišel zdrav v Slovenijo - delat (!). In drugi, ki je 13 let (!) dnevno pilil ponavljajoče se gibe v proizvodnji? A ker delodajalec bodisi sploh ne sodeluje v postopku priznavanja poklicne bolezni, bodisi ker se je postopek priznavanja poklicne bolezni sprožil tako pozno, da so še mašine očitno prej upokojili kot delavca, izvedenci pač ne morejo ugotoviti poklicne bolezni.

Res dober signal delodajalcem. Prilimaj delavca za delovno mesto, naj isto delo dela v vseh možnih delovnih pogojih, ko pa začne isti delavec škripati, se ga postopoma reši. V primeru postopka za uveljavljanje poklicne bolezni pa pač tako ali drugače minimalno sodeluješ, ali pa še bolje - ignoriraš postopek. Za vsak primer, saj veste, v igri je tudi morebitna odškodnina delavca zaradi pridelane poklicne bolezni.

Res se vprašam, ali je celoten postopek ugotavljanja poklicne bolezni narejen na tak sterilno administrativen optimalen način, s pričakovanjem optimalnega sodelovanja delodajalca, ker so to pač naivna (!) pričakovanja tistih, ki so pisali ta postopek - ali pa so tisti, ki so pisali ta postopek ugotavljanja poklicne bolezni, vnaprej pričakovali neodzivnost delodajalca, na podlagi katere lahko potem očitno spišejo, da pri delavcu "ne gre za poklicno bolezen".

Kakorkoli, končni rezultat je isti.

Me pa prav zanima, kako bi se obnašali ti isti delodajalci, če bi v primeru ugotavljanja poklicne bolezni veljalo obrnjeno dokazno breme, torej da bi moral delodajalec dokazovati, da ne gre za poklicno bolezen.

Me prav zanima.

Goran Lukić
Delavska svetovalnica

25/04/2026

"Ko sešteješ iztrošenost, čakalne dobe, čakanje, kdaj boš dobil novo odločbo ZZZS, ali bo prekinjena ali ne itn. - vse to vpliva tudi na psihično situacijo teh delavcev. V tem času, ko je ta človek na bolniški, ko ves čas dobiva signale iz medijev in iz institucij: Ti si kriv, da si na bolniški, potencialno izkoriščaš bolniško ... To vse vpliva na človeka. Izredno grozno je in kar malo jeze je zato tu z moje strani ... Ker te institucije, ki bi morale poskrbeti, da do iztrošenosti teh delavcev ne bi prihajalo, so iste institucije, ki zdaj delavcem na bolniški grozijo: Prihajamo po vas! ... Če bomo tako nadaljevali, bo več nadzorov bolniške kot nadzorov delodajalcev. Kdo pa proizvaja te bolniške? Delavci? Ne. V veliki meri jih proizvajajo delodajalci. /.../ Moramo se pogovoriti, da tako več ne gre naprej. Delavka, stara 54 let, ki ima šest, sedem diagnoz in ima dva koktejla - en je protibolečinski, en pa so antidepresivi, ne more več tako naprej."

- Goran Lukić, v podkastu N1 pred 1. majem, o napovedih novih nadzorov bolniških

Celoten pogovor v posluh spodaj.

Izkoriščani, iztrošeni, ogoljufani ... Goran Lukić se vsak dan srečuje z delavci in delavkami, ki jih doleti vse to. Nekateri celo kot novodobni sužnji.

19/04/2026

IZBRISANI

Sodelavka se pred kratkim neformalno pogovarjala z zdravnikom, ki ima sistematičen vpogled v dolgotrajne bolniške. Povedal ji je, da opaža, da med osebami na dolgotrajni bolniški prednjači generacija rojena med leti 1971 in 1979, in sicer iz treh področij; gradbeništvo, čiščenje in predšolska vzgoja. Skratka, opaža se jasen vzorec. Ob vseh poškodbah pri delu logično predvidevam, da gre za gradbince, ki imajo zaradi ponavljajočih se dvigovanj tudi težjih bremen hude težave s koleni, kolki, križem in sklepi. Da gre za čistilke, ki imajo zaradi ponavljajočih se gibov hude težave s sklepi, bolečinami v vratu, ramenih, zapestjih. Da gre za vzgojiteljice, ki imajo zaradi ponavljajočih se gibov in dvigovanj hude težave s koleni, zapestji, kolki, križem, bolečinami v vratu.

Iste skupine delavk in delavcev. Ista starostna skupina. Isti delovni »pogoji«. Najprej bolečina. Potem bolečina ne gre stran. Nato obisk zdravnika. Odprtje bolniške. Čakanje na slikanje. Čakanje na zdravnika specialista. Branje istih diagnoz. Lumboshialgija. Cervikobrahialni sindrom. Sindrom rotatorne manšete. Tendinitis zapestja. Fibromialgija. Čakanje na fizioterapije. Bolniški stalež se zavleče v dolgotrajni bolniški stalež. Zdravniki te prepričujejo da gre za »degenerativne spremembe«. Saj veš, takšne bolečine »pač« pridejo s starostjo. Telo se »pač« utrudi. To naj ne bilo neposredno povezano z delom. Ves ta čas prejemaš 80 odstotkov nadomestila. Kar pomeni da iz že tako nizke plače padeš še petino nižje. Vmes ti predpisujejo vse več tablet. Protibolečinskih. Potem te vržejo še na antidepresive. Vmes še vedno čakaš na fizioterapije. Vmes te vse pogosteje prične obiskovati laični kontrolor Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), da preverja, ali slediš režimu bolniške. Sprašuješ se, zakaj te tako pogosto nadzorujejo? Zakaj ne nadzorujejo delodajalca, ki te je v osnovi vrgel v takšne delovne pogoje, zaradi katerih prvič v življenju sploh spoznavaš kontrolorja bolniškega staleža? Zdravniki te medtem še vedno prepričujejo, da gre pri tvojih bolečinah za degenerativne spremembe. Aja, sčasoma ti še dodajo diagnoze »prilagoditvena motnja«, ali »psihosomatska motnja«. Ker si zdaj v bolniškem staležu več kot eno leto, ti osebni zdravnik pošlje predlog za uveljavljanje pravic iz invalidnosti na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Skratka, ZZZS te noče več imeti na plečih. Preveč jih staneš. Približno pol leta po tem, ko te tvoj osebni zdravnik pošlje na ZPIZ, dobiš vabilo na pregled na zdravstveno komisijo na ZPIZ. Zdravstveni pregled traja od tri do sedem minut. Nato čakaš na odločbo ZPIZ. Dajo te v tretjo kategorijo invalidnosti. Kar pomeni, da si še vedno si zmožen za delo, ampak z vrsto omejitev. Ne smeš dvigovati bremen težjih od 5 kg, ne smeš opravljati pretežno stoječega dela, ne smeš dvigovati rok nad ramenskim sklepom. Ko dobi v roke to odločbo ZPIZ tvoj delodajalec, ti sporoči da zate kot gradbinca, čistilko, ali vzgojiteljico predšolske vzgoje nima dela, in da bo začel postopek odpovedi. Delodajalec pošlje dokumentacijo na posebno komisijo. Kjer se čez tri mesece odločijo, da delodajalec zate res nima ustreznega dela. Delodajalec ti da odpoved. Še en mesec po odpovedi si še vedno na ZZZS, na 80-odstotnem nadomestilu. Nato prvič v življenje pristaneš na Zavodu za zaposlovanje (ZRSZ). Nekaj mesecev prejemaš denarno nadomestilo. Ker si bil pred tem ves čas (uradno) na minimalni plači, prejemaš 70 odstotkov minimalne plače. Po izteku denarnega nadomestila na ZRSZ na ZPIZ kot invalid III kategorije prejemaš nadomestilo za invalide. Iz 80 procentnega nadomestila na ZZZS in 70-odstotnega nadomestila na ZRSZ padeš na 461 evrov nadomestila na ZPIZ. Pardon, nova pokojninska zakonodaja ti da nekaj več, a samo če si »nov« invalid. Tvoje bolečine ne izginejo. Daleč od tega. Tudi tvoje »protibolečinske« tablete ne. In tudi tvoji antidepresivi ne.

Ne spiš. Razmišljaš o tem, da si v treh letih padla iz pridne delavke, ki je brez pomisleka brezhibno izpolnjevala delovne naloge v izrabljeno in zavrženo delovno telo, podprto s tableti. Razmišljaš o tem, da si v treh letih padel iz že tako nizke minimalne plače na manj kot 500 evrov mesečnega prejemka. Vmes pa se je tvoja najemnina zvišala za dvesto evrov. Razmišljaš o tem, kako je možno, da po dvajsetih letih garanja, uničevanja zdravja, na koncu pristaneš na nadomestilu za invalidnost, ki je nižje od tvoje najemnine?
Ampak ta zgodba, te zgodbe niso zgodbe, ki pristanejo v javnosti, na mizah odločevalcev. V javnosti kvečjemu pristaneš kot nevidni del »problema prevelikega obsega dolgotrajne bolniške med delovno aktivnim prebivalstvom«. Kot nekdo, ki potencialno izkorišča bolniški stalež. To, da pa je nekdo tebe izkoriščal dvajset let, da si pristal na bolniški in nato na odločbi o invalidnosti, pa ni zgodba za odločevalce.

Pred nami, med nami se sistematično oblikujejo generacije zgodb izbrisanih delovnih invalidov, ki sem jo opisal. Generacije izbrisanih iz trga dela, iz javnosti. Tako je. Pred nami. Med nami. Sprva pridni delavci. Nato bolni delavci. Nato invalidi. Na koncu praktično izbrisani reveži.

Veste, dokler so med nami vsi ti izbrisani iz trga dela, iz javnosti, mi ne more biti bolj vseeno za vse te politične cirkuse, ki smo jim priča te dni, in ki po pomembnosti očitno daleč presegajo sistematični izbris generacij »pokvarjenih« delavk in delavk s trga dela, kaj šele iz javnosti. Pravzaprav je razdalja med poceni sobami, ki si jih nekako lahko privoščijo vsi ti delovni invalidi in (subvencioniranimi) sobanami političnih odločevalcev, ki s pritiskom na eno tipko odločajo o njihovem življenju tako velika, da je izraz za poslanca »predstavnik ljudstva« patetičen.

Goran Lukić
Delavska svetovalnica