05/05/2026
V celoti objavljamo govor prof. dr. Maje Rus Makovec, dr. med., vnukinje Josipa Rusa, enega od ustanoviteljev Osvobodilne fronte, na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju, Dolenjske Toplice, 24. april 2026:
"Spoštovani organizatorji, gospod župan, nastopajoči in gostje,
hvaležna sem za možnost, da lahko v vašem lepem kraju, narejenem po meri ljudi in z visoko kulturo bivanja, podelim nekaj misli o zgodovinskem obdobju, ki nam daje obilo vsebin za razmišljanje tudi danes. Organizatorji so prijazno povabili, da se s pomočjo nekaterih vsebin in doživetij, predanih s strani Josipa Rusa, ki je del svojega življenja preživel v Bazi 20, spomnimo na ljudi, ki so bili sposobni velike odgovornosti in kreativnosti v skrajno težkem obdobju leta 1941 in še naprej.
Tudi danes so pred nami globalne svetovne situacije, za katere si je želeti resnih in odgovornih ljudi, zavezanih humanizmu.
Kot psihiatrinja se pogosto ukvarjam z vprašanjem, kako se ljudje spominjamo preteklosti in kako to vpliva na sedanjost. Katere zgodbe smo prejeli in katere prenašamo naprej? Ali so nam vir moči ali nas obremenjujejo? Ali nas vodijo v več ali manj sočutja do sedaj trpečih ljudi; ali nas vodijo celo k večjim konfliktom?
Tudi v družinah se nekatere zgodbe predajajo naprej in poudarijo, druge se zamolčijo. Popolne nevtralnosti ni – nič hudega. Pomembno pa je, da se tega zavedamo. Le tako lahko sprejmemo, da lahko obstajajo legitimno različni pogledi na iste dogodke.
Ljudje smo živa bitja z dokazano največjo zmožnosti agresije in hkratno največjo zmožnostjo sodelovanja. Ko smo v nevarnosti – tako nas učijo – se lahko borimo; zbežimo; če smo nemočni, se vdamo. Pozabijo pa nas učiti, da obstaja še možnost, da se lahko povežemo in si pomagamo. Spomnili se bomo na ljudi, ki so se v hudi nevarnosti povezali in si pomagali.
Josip Rus je bil izjemno zavezan skupnosti, zato ne bi bilo v njegovem slogu, da bi poudarjali njega kot posameznika, posebej, ker je bistvo duha OF v sodelovalnosti mnogih in različnih članov. Morda pa vendar lahko nekaj utrinkov iz njegovega življenja in osebnih izkušenj, o katerih je govoril, porabimo kot nekakšno ilustracijo o okoliščinah, naravi in vzgibih ljudi, ki so so-ustanovili OF ali tlakovali pot do nje. Bili so predvsem zaradi svojih življenjskih izkušenj zelo pripravljeni.
Josip Rus je razumeval prvo in drugo svetovno vojno kot povezan proces. Samo dobrih 20 let je minilo med njima, ravno toliko, da se je rodila nova generacija fantov za novo vojno. Josip Rus in njegova žena, moja stara mati, sta bila doma iz Bleda. Ded je že mlad postal član Sokola, študiral je pravo na Dunaju in v Pragi, in imel izjemno priložnost kot študent pomagati v Masarykovi pisarni. Ob koncu prve vojne je bil Maistrov borec na Koroškem. Prva vojna je določila tudi njegovo zelo odločujočo izbiro poti. Josipov mlajši brat je sicer preživel strašno bitko pri Verdunu, se je pa vrnil 17-leten z v celoti amputirano nogo. Iz sočutja do njegove usode mu je ded prepustil svojo vlogo prvorojenca v družinskem hotelu in trgovini na Bledu in stopil na svojo samostojno - in kot se je izkazalo, zgodovinsko pot. Ta njegova odločitev brezpogojnega sočutja gane in ga močno opiše kot človeka. V tistih časih je to pomenilo, da se je odrekel varnosti in zelo ugodnega statusa na Bledu in da se bo moral zanesti le na svojo integriteto in lastne sposobnosti.
Bil je sodnik, ki je verjel v integriteto sodnika, ki mora biti neodvisen od politike in je zato veliko let preživel po raznih Slovenije. Najsrečnejša leta družine pa so bila, ko je bil sodnik v Višnji gori, poleti pa so se sodniki nadomeščali po Dolenjski. Ko se je vračal iz Ljubljane z vlakom, hodil je namreč na študij filozofije k profesorju Vebru, sta se družila s stiškim opatom, ki je bil izjemno kultiviran in dobronameren človek. To je le ena ilustracija, kako so se pred letom 1941 na raznih ravneh tkale humanistične vezi med ljudmi. V tridesetih letih je kot sodnik prišel na ljubljansko sodišče. - Nazaj k naši zgodbi.
Precej poudarjam čas pred letom 1941, ker je to obdobje oblikovalo ljudi, da so bili pripravljeni in sposobni ustanoviti OF. Šlo je za osebnostno zrele, izobražene, kultivirane ljudi, družinske očete; to niso bili neki zaletavi avanturisti. Ti ljudje so še poznali Avstro-Ogrsko, ki je bila država z vrhunsko urejenim pravnim sistemom. Poznali so uničujočnost prve svetovne vojne. Gledali so trpljenje primorskih Slovencev. Spomnimo se na Kocbekovo razmišljanje o Španiji. Ti ljudje so razumeli naravo in nevarnost fašizma.
Po nemškem bombardiranju Beograda je takratna jugoslovanska vojska v nekaj dneh povsem razpadla. Josip je opisal, citiram, da je »spomladi 1941 po potopu jugoslovanske države obstajal popolnoma prazen političen oder brez kakršnegakoli političnega vodstva«. »Slovenski narod je obstal pred odprtim grobom«. V taki praznoti se je ustanovila OF. KP, ki je povabila k ustanovitvi organiziranja upora, je bila pred vojno le majhna politična skupina. Brez teh pripravljenih ljudi - kulturniki, katoliška skupina, Sokoli - ne bi imeli razširjenega pomena za velik del Slovenije. Tako pa je lahko koncept OF naslovil velik del Slovencev. Ne spreglejmo še ene sestavine: izjemnega osebnega poguma vseh teh ljudi. V tistem času namreč ni bilo nobenega zagotovila, da bo Nemčija oz. da bodo sile osi poražene.
Pri Josipu je bil del spomina skrb in obžalovanje, ki ga je čutil ob delitvah, prisotnih v takratnem slovenskem prostoru. Vedno je poudarjal, da je malignost nacizma in fašizma sprožila odnose, ki se ne bi sicer zgodili. Ni za pozabiti te perspektive, ko presojamo.
Zanimiva anekdota: v IO OF so bili med drugim Marijan Brecelj, Josip Rus in lokacijo za Bazo 20 sta skupaj pomagala izbrati Brecelj in zdravnik Pavel Lunaček. Na področju psihiatrije smo bili dolga leta kolegi: Brecljeva nečakinja Mojca, Lunačkov sin Matjaž in jaz kot Rusova vnukinja. Ali je naključje ali ne, ne bi vedela. Domišljam si, da smo vsi imeli močno potrebo razumeti bolno in zdravo v človekovi duševnosti.
Z OF se je sicer identificiral velik del zdravništva: dedov spomin je, da je bil zdravstveni del tako dobro organiziran, da se je ob prihodu v partizane oziroma na osvobojeno ozemlje prekuhalo in dezinficiralo obleke in ljudi, da se ni prenašala ušivosti. Tako rekoč ni bilo izbruhov tifusa kot na področju Jugoslavije.
Kultura OF je bila tista, ki je vplivala na vojaški del upora, česar ni bilo v drugih okupiranih okoljih. Pripravljenost Slovencev na sodelovanje z OF je presenetila le tiste, ki Slovenije niso zares poznali izven svojih manjših krogov. Govorimo torej o čistem, navdušenem domoljubju. To je bila bistvena povezovalnost. To je bil originalen vzgib in prepričanje velikega dela takratne Slovenije. Prepričanje imam, da si nobena politična skupina ni mogla in ne more lastiti duha OF; gre za narodni zaklad. Vsaka skupina z močjo si sicer lahko formalno lasti karkoli, duha pa ne. Šlo je tudi za dokaz zmožnost državotvornosti slovenskega naroda, kar je bilo del potovanja k lastni državi 1991.
Preko Kočevskega roga je po Avnoju Josip odšel na Vis, od tam jeseni 44 v Beograd in kasneje v Prekmurje. Na Avnoju je bila le slovenska delegacija v svojem okolju voljena - tako se je že takrat kazala razlika v politični in vodstveni kulturi. Člani vodstva OF in ostali so morali tolerirati izjemno visoko negotovost in se znati samo-uravnati, bodisi v 12 dneh v bunkerju v Rogu med nemško ofenzivo ali ko sploh niso vedeli, kam bo vodila pot na Avnoj. Po vojni je ded služboval v Beogradu do leta 1953, ko se je vrnil v Slovenijo. Zadnjih 15 let je živel v okolju treh ulic v Ljubljani z imeni njegovih prijateljev Sokolov, družinskih očetov, ki so padli oz. so bili ustreljeni: Lubej, Porenta, Podgornik.
Močno je verjel, da ni mogoče nikomur podariti neodvisnosti in dostojanstva: saj sta to imanentni človekovi pravici, z njima se človek rodi. Menil je, da se svoboden človek prostovoljno odloči za smiselno disciplino. Vse te misli so vznikale po odnosih z izjemnimi ljudmi 20. stoletja, tudi s Cankarjem. Cankar je hodil na Bled (malo se je hodil ženit h Kesslerjevim) in ta čas bival v flegariji moje prababice. Josip Rus je povedal, da sta se menila, da bi morala nova država Jugoslavija postati republika, sta pa v večerni družbi v flegariji edina »glasovala« za to, ostali so bili za kraljevino.
Za Josipa je bil ideal aktiven, odgovoren človek, ki lahko samostojno razmišlja in se povezuje v skupnosti in se trudi za telesno zdravje. V današnjem času je zdravje dobro prepoznano kot vrednota, morda pa manj samostojnost mišljenja in nuja občutka za skupnost.
Kakšna je torej vrednost zgodovine, zgodb, ki so nam predane in ki smo jih vzeli za svoje? S kakšnimi sporočili uravnavamo sedanjost? Ali naj se danes ljudje ne povežejo pri skupnih projektih, ker imajo različne poglede na zgodovino? Ali naj ljudje iz sosednjih hiš ne sodelujejo pri prenovi dotrajanega vodovoda, ker imajo različne poglede na preteklost? - Če se to dogaja, potem smo morda zgodbe zmotno razumeli ali pa smo si izbrali napačne zgodbe. Veliko bi se morali meniti, veliko več, kot se, kako ne škodovali sedanjim skupnim interesom in prihodnosti naših otrok.
Štiri misli sem izbrala za zaključek.
Na koncept OF se da nedvoumno nasloniti kot na vir nadiha, s hvaležnostjo in občudovanjem; je tudi pomembna postaja na poti k samostojni državi. Sporoča, da je ob usodnih okoliščinah nujno poskusiti preseči razlike in iskati sodelovalnost. Aktualna nuja je, da bi se vojne končale in ne širile. Vsi, ki si prizadevajo, da se vojne končajo, smo si v tem bratje in sestre. Medsebojne različnosti je za zdržati in z njimi sobivati za ta cilj.
Hvaležnost in občudovanje gre vsem neznanim članom OF in simpatizerjem, ki so padli, se žrtvovali, pa so poimensko pozabljeni ali spregledani. Morda zato, ker nimajo potomcev ali koga, ki bi za njih pričal njihovo zgodbo, ali zaradi političnega damnatio memoriae. Močno si je priklicati v spomin te ljudi brez imena, ker so sol zemlje.
Iz teh spominov je razumeti, kako pomembno je truditi se za smiselno, dobro, dostojno življenje; da smo pripravljeni na aktivnost, ko to šteje. Del tega je pogum za vsakdanjik, ki se sedaj kaže navidezno nedramatično in slabo razvidno, vendar napravi razliko. Na primer, da zmoremo pristopiti k mladim, ki imajo druge vrednote in navade in jih vztrajno vabiti k dialogu; starejši smo odgovorni za ta vabila. Da otrokom pomagamo graditi zmožnost integritete glede rabe digitalnih medijev, ki prevevajo vsakdanjik. Pogum, da zdržimo z ljudmi, ki so bolni, ki jim je težko, so krhki in da jih zato ne odpišemo.
Nazadnje - naša duševnost za dobro uravnavanje in sprotno okrevanje nujno potrebuje obdobja igrivosti, dobre volje in občutek povezanosti z drugimi ljudmi. Zato gre zahvala organizatorjem in vsem, ki so prišli in prinesli dobro voljo."
