Zgodovina
Nastanek in zgodovina gasilskega društva Selo je svojevrstna in hkrati sila zanimiva, saj se v Selu srečamo z začetki gasilstva na način, katerega v slovenski gasilski zgodovini ne srečamo prav pogosto. Tako so v Selu organizirali lastno zavarovalnico oz. »Zavarovalno za požar« oz. »Požarno zavarovalno«, kakor so jo tedaj imenovali. Vzroka za nastanek take zavarovalnice sta bila predvsem
dva, in sicer veliko streh je bilo še vedno kritih s slamo in pa boj zavarovalnic za nove zavarovance. Veliko požarov je res nastalo zaradi lahko vnetljivih poslopij. Še več pa so jih podtaknili plačanci zavarovalnic. Veliko ljudi se je tako v strahu pred ognjenim uničenjem zatekalo k zavarovalnicam. Prav to pa je bil namen naročenih požigov, saj so zavarovalnice zaračunavale zelo visoke premije in na tak način bogatele. Taka situacija je vaščane silila v to, da so se bolje organizirali v preventivi pred požari in odločili so se, da njihov denar ne bo odtekal iz vasi v blagajne zavarovalnic. In ravno to so bili vzroki, da je v Selu dozorela ideja po ustanovitvi lastne zavarovalnice. Vendar pa dejanskih pisnih virov o ustanovitvi »Zavarovalne« ni. V društvenem arhivu pa je ohranjen izvirnik »Pravil Zavarovalne za požar«, z datumom 15. oktober 1911. Takratne oblasti so potrditev »Pravil« zavrnile in iz tega je moč sklepati, da je »Zavarovalna« delovala, ne da bi bila registrirana, torej ilegalno. Vendar pa dejstvo, da je bil tak način zavarovanja takrat pri nas izjemna redkost, daje društvu poseben pečat. Taka zavarovalnica je delovala, v celotni tedanji Avstro–Ogrski, le še v Črnučah pri Ljubljani. Po njenem zgledu so se organizirali tudi v Selu in pritegnili v »Zavarovalno« več kot polovico vasi. Na takšen način takrat ustanovljena »Zavarovalna« pa je bila predhodnica današnjega gasilskega društva. Ker oblasti niso dovolile delovanja »Zavarovalne« se je 2. decembra 1911 rodilo Prostovoljno gasilno društvo Selo na Vipavskem. V njegovem okviru je najprej delovalo t.i. »samozavarovanje«. Vendar pa so italijanske fašistične oblasti, leta 1928, prepovedale delovanje društva in tedaj je prenehala tudi »Zavarovalna«, ki je takrat članom vrnila že vplačana, a še ne porabljena sredstva skupaj z obrestmi. Kako učinkovit je bil tak način zavarovanja, kjer se je vsak član zavedal, da bo šla morebitna zavarovalnina tudi iz njegovega žepa, pove že sam podatek, da v vseh 25. letih obstoja »Zavarovalne« v vasi niso zabeležili, če odštejemo en dimniški požar med prvo svetovno vojno, nobenega požara. Društvo je začelo svoje poslanstvo z razmeroma visokim številom članov. Že iz poročila o vplačani članarini za leto 1911 je razvidno, da je društvo štelo 50 članov. To število se je več ali manj obdržalo do leta 1928. Izjema je bil le čas med prvo svetovno vojno, ko so morali tudi mnogi gasilci iz Sela obleči avstrijsko vojaško uniformo. Iz zapisnika ustanovnega občnega zbora se lahko razbere, da je bil izvoljen sedemčlanski odbor društva. Posebnost tedanjih volitev pa se kaže v tem, da nadzornega odbora ni bilo, so pa bili izvoljeni namestniki, ki so zasedli mesta v odboru, če so se v času mandatne dobe izpraznila. Društvo je sprejelo »Pravila«, ki jih je 19. februarja 1912 poslalo v potrditev cesarsko–kraljevemu namestništvu v Gorici. Kdaj so le–ta bila potrjena ni moč zaslediti. Je pa v arhivski literaturi zapisano, da so jih oblasti zagotovo potrdile, ker je namestništvo 4. aprila 1913 leta dodelilo društvu 800 kron pomoči in da je društvo to pomoč porabilo za nakup gasilskega orodja in opreme. Nekaj gasilskega orodja in opreme je društvo dobilo ob ustanovitvi dobilo od črniške občine. Leta 1913 pa si je ob izdatni finančni podpori oblasti kupilo pri tvrdki Smekal v Pragi prvo ročno prevozno brizgalno. V »Pravilih« je med drugim zapisano: »Prostovoljno gasilsko društvo s sedežem v Selu ima namen v redu in skupno delovati pri nevarnosti požara ter v slučaju povodonje ali druge nezgode, da brani življenje in premoženje prebivalcev občin Selo, Batuje, Črniče in vseh drugih bližnjih občinah, ako z društvom zvezo sklenejo. Da se ta namen doseže, izročil je občinski zastop v Črničah vse gasilne priprave in opravo gasilnemu društvu v Selu.«
Kot zanimivost pa lahko navedemo, da so »Pravila« člane društva delila na tri vrste članov in sicer na delujoče, podporne in častne člane. Delujoči člani so nato bili v »Pravilih« razdeljeni še na brizgalce, plezalce in varuhe. V tem času je sicer bilo prizadeto organizacijsko delovanje društva in strokovno usposabljanje, vendar so člani še vedno stali na straži in stražili imetja in življenja vaščanov. V društvenem arhivu lahko zasledimo, da je taka straža zelo prav prišla leta 1934, ko je v Selu bil na delu požigalec, najverjetneje plačan. Če prej v vasi več kot četrt stoletja ni bilo požara, se jih je takrat v približno letu dni zvrstilo 11. Pri vseh teh podtaknjenih požarih so pomagali gasiti in reševati imetje člani ukinjenega društva. Pri tem je v veliko pomoč bila ročna brizgalna in ostalo orodje. Čeprav so skoraj vse stavbe, v katerih je bil podtaknjen požar, pogorele do tal, so gasilci uspeli rešiti veliko premičnin. Predvsem pa so uspeli preprečiti, da so požar ni razširil na sosednje hiše, ki so bile v večini primerov zelo blizu. S spremenjenimi družbenimi razmerami po drugi svetovni vojni pa pride tudi do novega zagona za razvoj gasilstva v Selu. V društvenem arhivu najdemo podatek, da je v maju 1948. leta, na pobudo nove oblasti in z velikim prizadevanjem dolgoletnega društvenega poveljnika Ivana Strnada, prišlo do obnovitve društva. Pripravljenost za sodelovanje se je kazala tudi v številu članstva, saj je društvo že ob ustanovitvi štelo 64 rednih in kakih 10 podpornih članov. Zaradi prizadevnosti in uspehov je ministrstvo za notranje zadeve LRS pohvalilo društvo in ga nagradilo z razno gasilsko opremo. Podobno se je zgodilo leta 1950, ko je prejelo društvo manjšo motorno brizgalno, 10 paradnih uniform, cevi in drugo opremo. Tako lahko rečemo, da se je takrat začel hitrejši razvoj društva, ki je začelo pridobivati vse več opreme. Tako, je v sedemdesetih letih posedovalo: sodobno zaščitno opremo za gašenje (zaščitne obleke, čelade, dihalne aparate) in vozni park (vozilo TAM 30TPO, ter dve terenski vozili opremljeni za gašenje). Pomemben mejnik v društvenem življenju se je zgodil na prelomu leta 1961 in leta 1962. Takrat je društvo proslavilo svojo petdeset letnico. Leta 1968 pa je društvo proslavilo dvajset letnico delovanja v svobodi. Zaradi vedno bolj razvejane dejavnosti je postajalo pomanjkanje prostorov vedno bolj pereč problem. Na začetku je društvo opremo in orodje imelo spravljeno v eni izmed vaških kleti ali pa lop in zato so se odločili za ureditev gasilskega doma, v katerem bo dovolj prostora tako za
delo članov, kot za orodje in opremo. Pogodili so se za hišo ob današnji regionalni cesti skozi vas. Gasilci so zavihali rokave in 26. septembra 1954 je bil gasilski dom, ki še danes služi svojemu namenu, slovesno odprt. 30 let po otvoritvi doma pa so začeli razmišljati o njegovi prenovi, katera se je 1985. leta tudi začela. obletnici društva je bil dom prenovljen. Ob 100. obletnici, se dom zaradi novih potreb, ponovno prenavlja. V društvu pa so zelo aktivne tudi članice. Leta 1950 je bila ustanovljena prva ženska desetina na Primorskem. Ta je že naslednje leto sodelovala na okrajnem gasilskem tekmovanju v Šempetru pri Gorici. Leta 1959 prvo žensko generacijo zamenja druga, katera je nadaljevala z uspehi. Leta 1962 je sodelovala na republiškem izbirnem tekmovanju za ženske v Medvodah. Dve leti pozneje pa je zastopala tedanji koprski okraj na republiškem tekmovanju v Ptuju, kjer je dosegla 4. mesto.
Člani društva pa so aktivni tudi drugače in tako je v okviru društva že med leti 1952 in 1960 deloval tamburaški zbor, med leti 1950 in 1958 pa tudi pevski zbor. Že od samih začetkov pa so se člani društva udeleževali in se še vedno udeležujejo različnih tekmovanj. Naj omenimo le začetke. Društvo je že leta 1949 večkrat nastopilo doma in drugod. V letu 1951 se je društvo udeležilo šestmesečnega tekmovanja v počastitev deset letnice JLA ter prejelo za dosežene uspehe priznanje in pohvalo republiškega odbora Zveze združenj borcev. Za uspehe v naslednjem letu pa je prejelo od okrajne gasilske zveze pohvalo in gasilsko orodje. Pohvale pa so si zaslužili tudi s tem, da so pomagali širiti gasilstvo še v drugih krajih, kjer tedaj še ni bilo organizirano. Gasilci iz Sela so lahko ponosni na svojo zgodovino gasilstva, saj brez volje, poguma, trme in odločnost njihovih prednikov, leta 2011 ne bi praznovali jubilejne 100. obletnice gasilstva v svoji vasi.
