Ker se zavedamo dolgoročnega pomena in vpliva (ne)stereotipne vzgoje otrok glede na spol, je naša vizija, da skozi osveščanje, izobraževanje, z aktivnim omogočanjem enakih možnosti otrok, preseganjem lastnih stereotipnih prepričanj in kritičnim vrednotenjem družbenega in družinskega življenja ustvarjamo družbo enakih možnosti. Le z nestereotipno obravnavo glede na spol lahko deklicam in dečkom nud
imo celosten razvoj vseh njihovih interesov, sposobnosti ter razvoj cele palete vedenj in čustvovanj, potrebnih za doseganje otrokovega resničnega potenciala. S takšno vzgojo otrok pa uresničujemo tudi trajnost in korenitost sistematično in dolgoročno oblikovane družbe posameznikov, ki bodo lahko v odraslosti mnogo lažje oblikovali in uresničevali politike enakih možnosti žensk in moških. ZAKAJ?
= Ker je pri vsakem poskusu izkoreninjenja družbenih problemov neenakosti spolov potrebno pričeti na samem začetku – na začetku posameznika. otrok namreč že v obdobju primarne socializacije oblikuje in ponotranji stereotipne vloge in vzorce vedenja glede na spol. Spolno pogojeni stereotipi pa so prisotni že v predrojstvenem obdobju in se z rojstvom še utrjujejo.
= Ker so vsa kasnejša prizadevanja, ko je posameznik že 'sprogramiran' v stereotipne modele vedenja in razmišljanja, ko je že ponotranjil vzorce lastne vloge v družbi glede na spol, v najboljšem primeru podobne le zdravljenju trdovratnih simptomov avtoimunske bolezni, v najslabšem primeru pa zgolj metanje peska v oči.
= Ker je vzgoja otrok, ki temelji na zagotavljanju enakih možnosti deklic in dečkov, prvi temeljni korak k družbi enakih možnosti žensk in moških. S hiperfeminizacijo in hipermaskulinizacijo že dojenčkov se ustvarja groba, nepotrebna, predvsem pa nevarna ločitev med spoloma, ki je razlog utrjevanja spolnih stereotipov, da se določene človeške in osebnostne lastnosti, kot so nežnost, pasivnost, empatija, potreba po bližini, pomoči, odvisnost od drugega, pripisujejo izključno deklicam, druge človeške in osebnostne lastnosti, kot so agresivnost, pogum, odločnost, neizkazovanje čustev, samostojnost, pa izključno dečkom. S takšnim pričakovanjem (in posledično našim vedenjem ter odzivanjem v konkretnih situacijah) in takšno neenako obravnav odrasli malčkom in otrokom najprej odrekamo del osnovnih potreb po varnosti, ljubezni in spoštovanju zgolj na podlagi spola. Dolgoročno pa jih prikrajšamo za celostni razvoj tudi kognitivnih zmožnosti, ki ultimativno onemogočajo razvoj samoaktualizacije oz. otrokovega potenciala.
